24. 5. 2013 | Mladina 21 | Kultura
Slikar, ki slikarstvo jemlje zares
Razstava enega najbolj samosvojih in provokativnih slovenskih slikarjev Marka Jakšeta je našla dom na Gospodarskem razstavišču
Jakšetov slikarski svet, poln pošastnih bitij, erotike, eksotike, mitologije in religije, je svet fantazije, ki tli v vsakem od nas, vendar ga le redki zmorejo upodobiti.
Marko Jakše je umetnik, ki je postal mit, še preden ga je ovrednotila zgodovina. Slikar, rojen leta 1959 v Ljubljani, je na Akademiji za likovno umetnost doštudiral pri slikarki Metki Krašovec in s kvaliteto svojih fantastičnih, neukročenih in v »horror vacui« bežečih platen zamajal uveljavljena pričakovanja o zmernosti slovenskega slikarstva.
Umetnik velja za enega naših najbolj samosvojih in provokativnih slikarjev. Temu slovesu poleg tematik in motivov njegovih platen gotovo botruje tudi dejstvo, da se je v preteklih letih odrekel mnogim »prestižnim«, celo nacionalnim povabilom in razstavlja le v prostorih, ki ustrezajo njegovim osebnim preferencam in morda celo željam njegovih platen.
V Ljubljani je Jakše razstavljal leta 2010 v Jakopičevi galeriji in predstavil izbor slik avstralskega ciklusa More Freshest Meat, leta 2011 pa je na Ljubljanskem gradu na ogled postavil cikel del, ki je nastal v slikarskem sodelovanju z umetnico Ivo Tratnik. Tokrat ob Leonardu da Vinciju in žalostnem Majskem salonu 2013, ki je zbral dela 175 domačih umetnikov, članov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, razstavlja na Gospodarskem razstavišču.
Obiskovalec se najprej sprehodi po prostorih, ki ne dajejo vtisa, da lahko v njih pričakuje slikarsko razstavo, v prvem nadstropju razstavne hale Galerija pa nenadoma vstopi v prostor, ki zbuja občutek religioznega bogastva. Med marmorna tla in stebre umeščena platna velikih dimenzij sijejo v prostoru, ki daje vtis templja modernističnega uživanja umetnosti. V tem okolju, z Jakšetovimi deli na temnih ozadjih, je celo danes mogoče za hip verjeti, da je v umetnikovih slikah skrita neka posebna resnica, resnica umetnosti.
Jakše si je s slovesom umetnika in svojimi deli pridobil tudi specifično občinstvo, zveste občudovalce, ki ga spremljajo že desetletja. Tem se je v zadnjem času pridružila nova generacija, ki ne ljubi le slikarstva, temveč plastičnost, fantazijskost, verjetno pa tudi eskapizem eksotičnih in baročno bogatih slikarjevih svetov. Ti so občasno videti kot boljša verzija zaustavljenega Cameronovega Avatarja ali čustveno inteligentna računalniška igra najkakovostnejše vrste, na drugi strani pa v sebi nosijo orgazmični naboj kakega Hieronymusa Boscha ali pa, v nekaterih novih delih, celo oddaljen spomin na kakšno od evropeiziranih kitajskih pripovedk o zlatem slavcu. Seveda ne gre pozabiti tudi na erotične izbruhe mesnatih rdečih dojk ali voajerskih pogledov pod krilo črnega dekleta. Izjemna slika na tokratni razstavi je prav gotovo baročno bogata Tempirane bombe granatnih jabolk, slika Parazol pa ponuja umirjenost in enostavnost, ki Jakšeta razkriva še v nastavkih nekega novega možnega raziskovanja.
Za Jakšeta so značilne podobe čudnih, fantazijskih arhitektur, po katerih se plazijo pošastna bitja, slike, v katerih se zlivajo elementi velikih zgodb in vsakdanjih dogodkov, erotike, eksotike, mitologije in religije. Njegov slikarski svet je svet fantazije, ki tli v vsakem od nas, vendar ga zmorejo upodobiti le redki.
Slikarstvo Marka Jakšeta že s svojim velikim formatom cilja na status umetnine, pa vendar se zdi, da umetnik v ustvarjalni ekstazi svojih slik ne razume na tak način. Jakšetov odnos do »dragocene slike« izdajajo zadnje strani platen, slabo napete površine, ki jih je bilo treba hitro pripraviti, da se je potešila ustvarjalna vnema. Platna so včasih zakrpana z drugimi elementi, včasih pa umetniku za ustvarjanje zadoščajo kar papir, karton, les ali celo cerada. Vse pomanjkljivosti revnejšega ali nepopolnega materiala Jakše v sliki izkoristi kot prednost, ki omogoči novo mojstrsko poigravanje z oblikami.
Razstava Marka Jakšeta, ki je na Gospodarskem razstavišču na ogled še do konca meseca, je zato razstava strasti modernizma v času, ko je ’resnica’ slikarstva za mnoge le še boleč spomin.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.