Severina in Pandur v Stožicah

Hrvaška zvezdnica Severina bo danes nastopila v Stožicah s sklepnim delom odmevne turneje Dobrodošao u klub 2013, ki jo je režiral Tomaž Pandur

Danes ob 20. uri v Stožice prihaja multimedijska ikona Severina, ki bo s svojo ekipo v Ljubljani zaključila izjemno uspešno in več kot odmevno turnejo Dobrodošao u klub 2013, krajše DUK2013. S koncerti na Reki, v Beogradu, Skopju in Zagrebu je v razprodanih dvoranah znova navdušila desettisoče obiskovalcev in uprizorila impresiven glasbenoplesni spektakel, ki je bil zasnovan v sodelovanju s svetovno znanim slovenskim režiserjem - in umetniškim vodjo DUK 2013 - Tomažem Pandurjem ter njegovim Pandur Theaters.

Severinin šov dopolnjujejo projekcije in plesni vložki, ki jih je pripravil koreograf Anže Škrube s člani slovenske plesne skupine Maestro. Za glamurozen izgled hrvaške dive je poskrbel srbski modni oblikovalec Marko Mitanovski, del glasbeno-plesnega spektakla pa so dopolnili še nekateri uspešni slovenski plesalci, recimo Nadiya Bychkova in Miha Vodičar. Pred današnjim spektaklom v ljubljanskih Stožicah je Severina radijske postaje že zavzela s skladbo Tarapana (več kot sedem milijonov ogledov na YouTubu), šestim singlom z njenega aktualnega albuma Dobrodošao u klub, ki je izšel decembra lani. Avtor besedila in glasbe na Tarapani je Dušan Bačić, aranžma pa je delo Bojana Dragojevića.

Severina Vučković. Ena in edina. Pevka, estradnica, manekenka in igralka. Dekle iz splitske delavske družine, ki se je po trnju povzpelo do zvezd in postalo nadnacionalna ikona. Naravna, spontana, duhovita in tudi brez glamurozne oprave iskreno lepa. Na estradi se od svojega dvanajstega leta počuti kot doma. Izmaknila se je vsem polenom, ki so ji jih pod noge zmetali zavistneži in konkurenca. Preživela je sužnjelastniške pogodbe in porazila fevdalne menedžerje. In triumfirala tudi potem, ko je njen zasebni film postal javna last. »Zato tudi je ikona, ena od redkih avtentičnih, tistih, ki niso proizvod naših verskih, intelektualnih in ideoloških izmišljij,« je o Severini zapisal Miljenko Jergović. »Avtentična Marija vseh hrvaških profanih in svetovljanskih prepričanj. Moško hrepenenje in ženski ideal. Pred njene noge padejo vse politične in ideološke razlike, pred njo so enaki levičarji in desničarji, kozmopoliti in nacionalisti. Samo njeno kraljestvo je zemeljsko.«

»Rakija se liječi vinon, marihuana kokainon, sve ostalo - Severinon,« gre refren naslovne turbo zdravice, ki sklene Zdravo Marijo (2008), deseti studijski album hrvaške zvezdnice, njeno do sedaj najbolj spontano vajo (če naj se osredotočimo zgolj na glasbo) v politično nekorektnem slogu. Vonj šoferskih gostiln. Streljanje na tamburaše. Pijani dekolteji. Moški, ki ne morejo brez kurb. Postelje kot samostani. Dame, ki padejo najprej. Tipi, ki se skrčijo v bližini spolno dominantne ženske. Metamorfoze seksapila po tridesetem. In seveda molitev za število moških, ki bi presegalo število let. Etnobalkanski spin, ki ga je albumu dal Goran Bregović, je spet padel kot ata na mamo, spremljava pihalnih in tamburaških orkestrov pa je prispevala k izrazito bujnemu odmevu Severininega lika in dela – tudi za tiste, ki ne poslušajo samo z očmi.

»Na začetku mi je šlo pogosto na živce, kakšne pesmi mi nosijo, naj jih zapojem. Ko sem to omenila bivšemu menedžerju, je rekel, prav, pa ti piši besedila,« je Severina povedala za posebno izdajo Madininih intervjujev. »Za album Trava zelena sem tako napisala prve tekste, ki niso bili bogve kaj, med njimi tudi naslovno pesem, na plošči Djevojka sa sela (1997) pa že polovico od desetih pesmi. Po sodelovanju z Đorđem Novkovićem na albumu Ja samo pjevam (1999) sem nekako spoznala skrivnost njegovega rokopisa in dobre pesmi. Iz sodelovanja s Sašom Lošićem sem se naučila, da ne smem bežati od tistega, kar sem, in se skrivati sama pred sabo ter vedno znova iskati nekaj novega. Po drugi strani pa je tu Goran Bregović, ki vedno znova načrtno odkriva nove, drugačne glasbene svetove. Mislim, da je to prava pot. Moraš iti naprej, ne moremo se zdaj pri naših letih vrniti v vrtec ali osnovno šolo.«

Severina je daleč najbolj seksi bitje na hrvaški estradi. Od tod levji delež zavisti in kreativnih nesoglasij. Severina je drugo ime za tako imenovani prepovedan užitek - in prav ti prepovedani užitki so polja, na katerih rastejo železni križci popularne glasbe. Skrivnost Severininega uspeha je razkrita že v naslovu albuma Ja samo pjevam. Dovolj prvinsko in pošteno. Že v tem kontekstu je vredno prisluhniti tistemu, kar punca in ugotoviti, da so njeni vse bolj ognjeviti izdelki krasni prispevki k bratstvu in enotnosti glasbenih predalčkov, ki so jih sprli nestrpni kritiki.

Leta 2004, neposredno po aferi z ukradenim trdoerotičnim domačim posnetkom, je Severina posnela svoj bržčas edini neposrečen album z naslovom Severgreen, o katerem je v intervjuju za Mladino povedala: »Severgreen mi je še zdaj tako tuj, da praktično nobene od pesmi, ki so na njem, ne izvajam v živo. Takrat me je bolj kot koncertiranje privlačilo nastopanje na gledaliških odrih in ta faza je trajala še najmanj pol leta, dokler me ni poklical Goran Bregović, češ, gremo v studio snemat plošče, proti težavam se je treba boriti z orožjem, ki ga najbolje obvladaš.« In lekcija je zalegla. Od takrat dalje se Severina samo še vzpenja. Kot žanrska umetnica in kot multimedijska ikona. Samo v zagrebški Areni si je njen nastop ogledalo dvajset tisoč obiskovalcev različnih generacij, ki so poskrbeli za enega izmed rekordov omenjene dvorane. Spektakel sta otvorila novejša hita Italiana in Uzbuna, v naslednjih dveh urah pa so sledile zimzelene uspešnice, kot so Prijateljice, Mili moj, Gardelin in še mnoge druge, brez katerih si ne moremo zamisliti spodobnega Severininega 'bestofa', dopolnjenega s hiti z aktualnega albuma Dobrodošao u klub. Skratka, zvok in slika, kot se šika, da o Severininem sekaspilu v živo niti ne govorimo...