Brisanje izbrisanih

V ponedeljek so se sešli notranji minister Gregor Virant in predstavniki izbrisanih ter nevladnih organizacij za človekove pravice. Da bi jim minister osebno pojasnil bistvene točke predloga zakona o odškodninah za izbrisane, ki jih je pred letom zahtevalo evropsko sodišče za človekove pravice. Oziroma da bi jim pojasnil odločitev države, da izbrisanim za nepremoženjsko in tudi za premoženjsko škodo izplača po 30 evrov na mesec trajanja izbrisa. Po evro na dan. Odziv vabljenih na sestanek je bil negativen. Razočaranje nad predvidenimi višinami odškodnin in drugimi rešitvami pa veliko. Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, sicer pravni zastopnik Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije, je koncept zakona označil za norčevanje iz prava.

Izračun kaže, da bi izbrisani, ki mu je status uspelo urediti šele nedavno in je bil izbrisan 20 let, od države dobil dobrih 7000 evrov odškodnine. Izbrisani, ki mu je status uspelo urediti v desetih letih (takih je večina), pa 3500 evrov. Za nepremoženjsko, torej moralno, in premoženjsko (dejanske posledice izbrisa) škodo skupaj. Kdor s tem ne bi bil zadovoljen, ker meni, da je trpel res hudo premoženjsko škodo in jo lahko tudi dokaže z listinskimi dokazi, bi kakega tisočaka lahko iztožil še prek domačega sodišča.

Neskladje s standardom, ki ga je v sodbi postavilo evropsko sodišče, je veliko. Preveliko. Evropsko sodišče je šestim izbrisanim, ki jim je uspelo s tožbo, dosodilo po 20 tisoč evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jim jo je z izbrisom naredila Slovenija. Torej samo zato, ker jih je v nasprotju z mednarodno veljavnimi standardi človekovih pravic izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, in ne glede na to, ali je za posameznega tožnika izbris trajal en dan ali dvajset let. Poleg tega je Sloveniji naložilo, naj pripravi shemo za odškodnine za premoženjsko škodo, ki je bila glede na trajanje izbrisa in druge okoliščine pri različnih izbrisanih različna. Neskladje je preveliko, ker bi Slovenija rada izplačala skoraj šestkrat nižje odškodnine, kakor jih je v sodbi določilo evropsko sodišče. Če premoženjske škode sploh ne upoštevamo …

Slovenija bi seveda lahko predvidela tudi nižje odškodnine od tistih, ki jih je dosodilo evropsko sodišče, vendar vsaj primerljive. Sodišče namreč včasih dopušča, da so odškodnine za kršitve človekovih pravic, izplačane v matični državi, nekaj deset odstotkov nižje od tistih, ki jih je v osnovni sodbi določilo samo. V Sloveniji s tem že imamo nekaj izkušenj, saj v skladu z odločitvijo evropskega sodišča doma izplačujemo odškodnine zaradi sodnih zaostankov.

Na predlog države, da bi izplačala zgolj odškodnine v višini 20 ali celo manj odstotkov od odškodnin, ki jih za primerne šteje sodišče, bi se to utegnilo ostro odzvati. In sicer z zahtevo, da višina odškodnin ne sme biti drugačna od vzorčne, torej dosojene. To je 20 tisoč evrov plus odškodnina za premoženjsko škodo. Druga velika težava je krog upravičencev do odškodnin. Po sedanjem predlogu zakona je ta zožen zgolj na tiste, ki jim je uspelo pridobiti prej nezakonito odvzeti status stalnega prebivalca ali državljanstvo Republike Slovenije. Evropsko sodišče je namreč prag postavilo niže, do odškodnine naj bi bili upravičeni tudi vsi, ki so si aktivno prizadevali za povrnitev statusa, pa jim to v boju z državnim aparatom ni uspelo.

Virantova težava tako niso domači pravni strokovnjaki, tudi predstavniki izbrisanih ne. Težave bo imel z evropskim sodiščem za človekove pravice oziroma z odborom ministrov Sveta Evrope. Država pa dodatne stroške. Če na koncu ne bo predlagal preudarnega načrta izplačila odškodnin (in prvi predlog je daleč od tega), utegne država nazadnje (nove tožbe izbrisanih in nove, strožje sodbe evropskega sodišča) izbrisane celo »preplačati«, če se ta beseda v tem kontekstu sploh sme uporabiti.