Zahteve trojke preprosto zavrniti

Politikom ni treba predlagati izstopa iz območja evra, zavrniti bi morali samo zahteve trojke in tako poslati žogico evropskim funkcionarjem, naj oni vržejo državo iz območja evra

Sedanja recesija v območju evra je najdaljša od uvedbe skupne valute, gospodarstvo v ZDA je še zmeraj šibko in ranljivo. Stopnja brezposelnosti 12,1 odstotka v območju evra je veliko višja od 7,5 odstotka v ZDA. V najbolj problematičnih državah z evrom, kot sta Grčija in Španija, je brez zaposlitve okrog 27 odstotkov za delo sposobnih ljudi. Mark Weisbrot, sodirektor inštituta Center for Economic and Policy Research v Washingtonu, na portalu OpEdNews piše, da so razlike med ZDA in območjem evra velike, ker ima Evropa veliko močnejše sindikate, socialdemokratske stranke in bolj razvito državo blaginje. Hkrati pa so države v območju evra izvedle tudi veliko bolj ostre politike kot administracija ZDA, kar je povzročilo nepotrebno trpljenje milijonov ljudi.

To je zelo malo povezano z 'dolžniško krizo', ima pa veliko skupnega z makroekonomsko politiko, ideologijo in demokracijo. Weisbrot piše, da ima večina držav z evrom zelo malo ali sploh nimajo kontrole nad najpomembnejšimi politikami, ki jih je mogoče uporabiti za povečanje zaposlenosti in prihodkov. To so denarna politika, menjalniški tečaj in vse bolj tudi fiskalna politika. Te politike so prenesle na Evropsko centralno banko (ECB) in Bruselj. Odločitve za države, ki so v največjih težavah, sprejema 'trojka', v kateri so predstavniki evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in ECB, ki imajo svoje načrte. Njihova prednostna naloga ni povečanje zaposlenosti in hitro okrevanje gospodarstva.

V ZDA je centralna banka Federal Reserve (Fed) uradno neodvisna od vlade. Enako kot ECB pogosto ukrepa v nasprotju z interesi večine in v skladu z interesi mogočnih finančnih institucij. Kljub temu je Fed v določeni meri še vedno odgovorna oblastem, saj mora guverner Ben Bernanke redno poročati kongresu, zato se mora bati, da mu kongres lahko zmanjša avtonomijo, če pretirava pri neupoštevanju javnega interesa, navaja Mark Weisbrot.

ECB takšnih omejitev nima. V zadnjih treh letih je trojka dejansko uporabljala finančno krizo v območju evra za izvedbo političnega načrta, ki je čim bolj omejiti državo blaginje. Ob tem pa bi ECB po Weisbrotovih besedah lahko preprosto preprečila krizo s stabilizacijo obrestnih mer za obveznice, s katerimi se zadolžujeta španska in italijanska država. Namesto tega so se ECB in njeni zavezniki ves čas bali, da bi umik grožnje z razširitvijo krize na celotno evroobmočje povzročil sprostitev »pritiska na vlade«, da morajo izvesti zahtevane reforme, ki vključujejo znižanje pokojnin in nadomestila za brezposelnost, zmanjšanje pravic sindikatov v socialnem dialogu (kar se je zgodilo v Španiji) in zmanjšanje državnega aparata.

Odločitve, ki jih zahteva trojka, so pomembna lekcija za vse države. Ta je: »Ne odpovejte se suverenosti pri izvajanju najpomembnejših makroekonomskih politik, od katerih je odvisna kakovost življenja vaših ljudi, razen, če jo prenesete na institucije, ki jim lahko zaupate.« Weisbrot dodaja, da to zagotovo niso institucije, ki so nastale z območjem evra.

Druga politična lekcija je, da je težko pridobiti koncesije brez pogajalske moči. Zaradi tega si nobeden od voditeljev v problematičnih državah ne upa zavrniti zahtev trojke, čim bi to naredil, bi njegova država končala zunaj območja evra, trojka pa lahko mirno nadaljuje s politiko varčevanja. Mark Weisbrot pravi, da politikom ni treba predlagati izstopa iz območja evra, zavrniti bi morali samo zahteve trojke in tako poslati žogico evropskim funkcionarjem, naj oni vržejo državo iz območja evra. Velika verjetnost je, da tega ne bi naredili. Toda brez volje politikov v državah članicah, da bi preprosto zavrnili zahteve trojke, bo trajalo dolgo časa, preden se bo v regiji, ki se ima za eno najbolj demokratičnih na svetu, končalo nepotrebno trpljenje ljudi.