Odkrito o JBTZ

V dneh, ko se je za številne bližal konec sveta, za ostale pa le težko pričakovani konec oddaje Na zdravje!, se je nacionalka ukvarjala s tuzemskimi vidiki velikih tem. V Polnočnem klubu so se na primer ukvarjali z vsakdanom posvečenih ljudi in njihovim spolnim življenjem (še zdaleč ni bilo tako sočno, kot se sliši), v Tedniku je Bojan Dobovšek ugotavljal, da je Hilda Tovšak kot starejša ženska lahka tarča za medijski pregon, v oddaji Odkrito pa se je v torek zvrstila all-stars zasedba z Roške, za katero bi si še nekaj ur prej mislili, da ni mogoča.

Tanji Gobec je namreč 25 let po aretaciji četverice v studio uspelo zvabiti Igorja Omerzo in Alija Žerdina, sama J in Z iz afere JBTZ, Janeza Janšo in Francija Zavrla, pa tudi Spomenko Hribar, ki jo je posedla med sebe in Janšo.

Začelo se je mirno, s pojasnitvami osnovnih pojmov in dogodkov, z nekaj pavšalnimi primerjavami, da bi, če bi takrat imeli takšno tehnologijo, kot jo imamo danes, namesto 111.000 podpisov v podporo četverici zbrali 500.000 podpisov, da je bil naboj gibanja tako močen, ker so imeli vsi skupnega sovražnika in jasen cilj, da se je Mladino bralo kot Biblijo in da so bili to vsaj za Spomenko Hribar, čeprav je bila v srednjih letih, časi njene mladosti.

Neizbežno je bilo, da bo Janša prej ali slej krivdo za svojo aretacijo obesil Milanu Kučanu in Tomažu Ertlu, in malce vzneseno vzdušje se je začelo mračiti. Po slabe pol ure oddaje se je Spomenka Hribar odločila, da bo nostalgijo zamenjala s sedanjostjo: s še vedno neurejenimi odškodninami izbrisanim, za katere je bil po funkciji odgovoren Igor Bavčar, in z neobstojem sodnega epiloga glede prodaje orožja, nato pa zaključila, da ji je žal, da je iz vsega tega ratala takšna »mizerija«.

Janša se je v odgovoru seveda še enkrat moral obregniti ob Kučana in Ertla, nato pa poduhovičil, da je imela levica vso možnost, da vloži obtožnico v zvezi s prodajo orožja, če ne drugega, kakšno v stilu »na neznanem kraju na neznan način«, kot se to počne danes. Na očitek Hribarjeve, da vedno naklada o temnih silah, pa ji je odvrnil, da so te še vedno otipljive, in spomnil na zadnjo predsedniško kampanjo, v kateri se je sama razglasila za teto iz ozadja.

Zavrl je sporček na naši desni označil za prepir zakoncev, ki se ne znata spomniti lepih skupnih trenutkov, in debata se je spet vrnila v umirjene vode, kjer je Janša tikal in v smehu dopolnjeval Žerdina in kjer se je Zavrl označil za predstavnika omadeževanega kapitala. Če tako že nismo pokali od novega zgodovinskega znanja, smo lahko vsaj ugotovili, da se Janša v pogovorih o časih, ko so ljudje brez organiziranega prevoza drli na zborovanja v njegovo podporo, počuti izjemno sproščeno ter da njegovo paranoidno govoričenje o temnih silah zlahka umiri Zavrl.

Spomine so že kmalu zatem, v Odmevih, spet zamenjale tegobe o pobeglih tajkunih in čakanje na odgovor Evrope o protikriznih ukrepih. Priznamo, pogovor o Roški je bil v primerjavi s tem skoraj pomirjujoč.