Daft Punk: Random Access Memories

+ + +

Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo najbrž ne bosta kmalu snela robotskih čelad, pod katerima se skrivata v javnosti. Deloma iz istih razlogov, zaradi katerih sta si čeladi sploh nadela, zaradi varovanja zasebnosti in napihovanja razvpitosti, pa tudi zato, da ju po izidu njunega novega, četrtega studijskega albuma po glavi ne bi lopnil kakšen fen, ki je z njima rasel skozi vse njune pop-plesne (r)evolucije.

Random Access Memories, prva prava plošča dvojca Daft Punk po albumu Human After All iz leta 2005, je namreč tiste vrste plošča, ob kateri se veliko njunih starih fenov retorično sprašuje, ali jima je bilo tega res treba.

No, Daft Punk ne bi bil Daft Punk, če s svojim početjem ne bi zakuhal številnih polemik in paradoksov. Čeprav je plošča, milo rečeno, dolgočasna, je tako rekoč takoj po izidu zrušila prodajne rekorde in se usidrala na prvih mestih raznih pop-chartov, še presenetljivejši pa so bili večinoma pozitivni odzivi kritikov. Blagajno sta fanta sicer napolnila že s prvim novim singlom Get Lucky, ki je z več milijoni klikov na YouTubu praktično čez noč zanetil daftpunkovsko evforijo, kljub temu pa je njuna trenutna priljubljenost najbrž veliko presenečenje za vse.

OK, po prelomnem prvencu Homework je dvojec sicer res močno skrenil v pop in s tem mimogrede izgubil veliko privržencev avanturistične klubske elektronike, toda hkrati je njegovo plesno pop mojstrstvo pograbilo precej novih fenov. Tudi potem ko sta fanta tretjo ploščo hitropotezno posnela v vsega nekaj tednih in s tem odstopila od svojih perfekcionističnih standardov, razočaranje fenov ni trajalo dolgo. Skladbe so v predrugačeni podobi zaživele v koncertnih različicah in nekatere med njimi postale himne generacije dvajset- in tridesetletnikov. Težko pa si je predstavljati, da bi se kaj podobnega zgodilo z novim albumom.

Čeprav so skladbe tokrat dodelane bolj kot vse prejšnje, razen fantastičnega seksi poletnega hita Get Lucky nimajo ne tistega posebnega daftpunkovskega apila ne plesnega potenciala in še manj je v njih inovativnosti, ki je glasbo dvojca krasila v preteklosti. Imajo pa zvezdniške sodelavce, kot so Nile Rogers, Giorgio Moroder, Pharrell Williams, Julian Casablancas in Panda Bear, patino velikih legendarnih studiev in nenazadnje genialno PR-strategijo – torej vse ključne sestavine, ki so upravičile enormne stroške snemanja. In v njih je veliko nostalgičnega spominjanja na disco, progresivni rock, r’n’b ter pop iz sedemdesetih in osemdesetih let, torej iz časa, v katerem je dvojec odraščal. Toda če kaj, potem so te skladbe le odgovor na vprašanje, zakaj so rockerji pojav disca takrat sprejeli s prezirom.

Je pa kljub razočaranju treba poudariti, da je Random Access Memory tudi v svoji abotnosti še vedno korak pred produkcijo, ki navadno packa vrhove pop lestvic. Ampak vseeno; Daft Punk, ali vama je bilo tega treba?