Katastrofa, imenovana Hilda Tovšak

Hilda Tovšak je že pravnomočno obsojena na dobro leto dni zaporne kazni v zadevi Čista lopata. Poleg tega je v zameno za priznanje nezakonitega poslovanja v Vegradu sprejela tudi dveletno zaporno kazen v drugem procesu. Že zdaj jo torej čaka skupaj več kot tri leta zapora. A to še ni vse: vsaj šest drugih zadev zoper njo je še v fazi preiskave. In tako ni od tega tedna. Ne glede na to pa je pretekli teden v javnosti veljalo nekaj čisto drugega: Hilda Tovšak je svobodna kot ptička na veji. Tovšakova lahko počne, kar se ji zahoče, smeji se nam in vsem, ki so zaradi nje trpeli hude krivice in jih še vedno. Tovšakova se ne bi smela sončiti v toplih krajih, po vsem, kar je storila. Odgovorni naj odgovarjajo za novo »mater vseh afer«, ki razkriva katastrofo v pravosodju … To je povzetek mnenj 17. maja. Teden dni kasneje je bila afera končana, Tovšakova pa na prestajanju kazni v zaporu na Igu. Zakaj takšno nasprotje med realnim položajem Hilde Tovšak in vtisom v javnosti? To nam pokaže šele podrobna analiza.

Pa ne analiza kazenskopravnih postopkov, zaradi katerih je Tovšakovi uspelo za nekaj dni ponikniti, ko smo si jo vsi želeli videti v priporu. To bodo storili z notranjim nadzorom na tožilstvu in sodstvu na zahtevo pravosodnega ministra Senka Pličaniča. Ustavimo se pri njem. V prvih nekaj dneh sedemdnevne afere je pripravil posebne ukrepe za boljše delovanje pravosodja, sistemske spremembe zakonodaje in celo ustanovil posebno skupino neodvisnih strokovnjakov, ki bodo pripravili dodatne ukrepe za izboljšanje delovanja pravosodja. Volivcem je obljubil, da »po primeru Tovšak nič več ne bo, kot je nekdaj bilo«. Ta primer je zanj dodaten dokaz, da tožilstvo in sodstvo »delata slabo«, dokaz nedelovanja pravne države torej. A Pličanič ni osamljen. SDS je »za potrebe izboljšanja delovanja pravosodja« predlagala spremembo ustave in zahtevala sejo pristojnega parlamentarnega odbora, katere glavni cilj je, da bi državni zbor (zakonodajna veja oblasti) že končno začel »nadzirati sodno vejo oblasti«. Prvopodpisani pod zahtevo za sejo Vinko Gorenak je izrazil zadovoljstvo nad tem, da je vendarle prišlo do »poenotenja v slovenski politiki«, da »presežemo to stanje neodvisnosti sodstva«. Analizo stanja pa terja sam odziv politike in javnosti, ki sta si medsebojno prikimavali v prikazovanju katastrofičnih razmer v pravosodju.

14 obsodilnih sodb v najtežjih primerih gospodarske kriminalitete in
1 oprostilna v letu 2007

49 obsodilnih sodb v najtežjih primerih gospodarske kriminalitete in
5 oprostilnih v letu 2012

Hilda Tovšak je drevo

Tožilstvo v zadnjih petih letih zoper polnoletne storilce na leto vloži povprečno 1400 obtožnic s področja gospodarske kriminalitete. Ravno toliko, včasih nekoliko manj, lani celo nekoliko več, je vsako leto razsodb na prvi stopnji. Obsodilnost (odstotek obsodilnih sodb v primerjavi z oprostilnimi) pa je v povprečju skoraj točno petdesetodstotna (lani 51,7-odstotna). V praksi to pomeni, da je pol obtožencev obsojenih, pol pa oproščenih, kar je (zaradi zahtevnosti področja) nekoliko nižji odstotek od splošnega odstotka obsodilnosti pri pregonu vseh kaznivih dejanj, ki se giblje okoli 80 odstotkov (lani 82). Glede na večno dilemo, ali pravosodje zapira samo kurje tatove, velikih rib pa ne, ponuja odgovor statistika s področja korupcijskih kaznivih dejanj. Tožilstvo je pred petimi leti vložilo devet obtožnic, prejelo 16 razsodb na prvi stopnji, od katerih jih je bilo 10 obsodilnih, trend pa je ves čas v naraščanju. Lani so tako vložili 35 obtožnic, prejeli 28 razsodb, od katerih jih je bilo kar 22 obsodilnih. Še precej bolj povedni pa so podatki o delu specializiranega tožilstva za pregon najhujših oblik gospodarskega kriminala in korupcije, kjer imajo v delu tudi primer Hilde Tovšak.

Specializirano državno tožilstvo (nekoč skupina za pregon organiziranega kriminala) je leta 2007 zoper polnoletne storilce zaključilo (pripeljalo do razsodbe na prvi stopnji) 15 zadev. Leto za tem so zaključili 23 zadev, naslednje leto 27, potem 33, predlani 26 in lani 54 zadev. Odstotek obsodilnosti v teh letih nikoli ni padel pod 81 odstotkov, v večini let pa je bil višji od 90 odstotkov, tudi lani (91). Med storilci najbolj kompleksnih in najhujših kaznivih dejanj gospodarskega kriminala povprečno s sodišča svoboden odide eden od desetih obtoženih. V absolutnih številkah je pred petimi leti to uspelo enemu od 15 obtoženih, lani petim od 54 obtoženih.

Seveda se tudi v pravosodju dogajajo napake. Dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti pojasnjuje: »Po definiciji ni sistema brez napak, ne švicarske ure, ne rolls-roycea, ne japonskega vlaka. Kaj šele v sistemih, ki jih vodimo ljudje in ne roboti. Gre le za težavno oceno, kje je meja, kjer obseg napak zbuja resen dvom o dobrem delovanju. Ta ocena je podobna težko rešljivemu filozofskemu vprašanju, koliko zrn peska je kup peska. Je to 25 ali 26? In zakaj prav 26 in ne 25?« Če se osredotočimo predvsem na napake, potem je pravosodni sistem res videti obupno slabo. »Po mojem mnenju je obseg napak pač povprečen. Če pa se zgodijo v odmevnih primerih, imamo vtis, da je vse narobe, in nismo sposobni uvideti, da deset tisoče zadev rešimo brez napak,« dodaja Petrovec. Zgoraj našteti podatki pač kažejo, da je Hilda Tovšak, kot tudi primer Balkanski bojevnik, predvsem eno izmed dreves, zaradi katerih ne moremo videti gozda. Ali po besedah Petrovca: »Število kazenskih postopkov in vanje vpletena znana imena vzbujajo upanje na normalno delovanje pravosodja.«

Šestintrideset dni protipravnega pripora zoper Tovšakovo ne zanima nikogar. Šest dni, ki jih je preživela na svobodi, kamor je bila izpuščena v skladu z zakonom, pač.

Hilda Tovšak kot zgled

Lani je bilo obsojenih 849 storilcev gospodarske kriminalitete in ena gradbena baronica teden dni ni bila v priporu. Čemu razburjenje nad statistično spodbudnimi rezultati pravosodnega sistema? Ker gre za Hildo Tovšak. Pa ne njo osebno, pač pa to, kar predstavlja. Ker je ena izmed tistih, ki dajejo obraz nepoštenemu kapitalu. In ker gre za čas, ko ljudje vse težje živijo. »V razmerah, ko je mnogo ljudi v slabih razmerah, ni težko zanetiti javnega srda in ga izkoriščati tudi za manj pomembne stvari,« pravi Petrovec in nadaljuje: »Vedenje pravosodnega ministra ocenjujem podobno kot za časa Janševe vlade, ko je bilo treba rušiti vse pred sabo. Po njegovem mora nekdo odgovarjati, še preden vemo, ali je bilo sploh kaj narobe. Tej logiki javno mnenje zlahka sledi, mediji pa jo z veseljem pograbijo.«

Upokojena profesorica kazenskega prava dr. Alenka Šelih ocenjuje, da dejstvo, da se je Tovšakova hitro predala, omogoča, »da se začnemo o celi zadevi pogovarjati nekoliko bolj trezno. Meni se vse skupaj ni zdelo tako katastrofično, kot se so trudili prikazovati«. Po njenem mnenju gre za pretiravanje, po katerem ni nobene potrebe: »Vsi so planili na pravosodje, kot pes na kost. Še posebej politika. Eni zahtevajo sklic parlamentarnega odbora, predsednica vlade je sklicala sestanek z vodilnimi v pravosodju. Pa ne samo politika. Prav danes sem bila žalostna, ko sem v časopisu prebrala, da je spoštovani kolega Miro Cerar nastopil na enak način, češ da gre za katastrofo in da sodstvo in tožilstvo očitno ne delujeta.« Takšne napake, kot se je zgodila v primeru Hilde Tovšak, se po mnenju Šelihove pač lahko tudi zgodijo. »Gotovo to kaže, da so v pravosodju tudi težave, ne pa, da je vse narobe. Potem so govorili o podkupljenosti tožilca in ne vem čem še vse. To je res neprimerno.« Še posebej je teorija zarote o tožilčevi podkupljivosti sprevržena, ker so Hildo Tovšak za trenutek zasrbele pete tudi oziroma predvsem zaradi tega istega tožilca oziroma sodnega postopka, v katerem jo preganja.

Je v teh dneh kurjenja pravosodne grmade kdo dejal, da v pravosodju ni težav? Menda nihče, čeprav bi težko rekli, da so večje kot v drugih državnih sistemih. Razlogi pa so v vseh podobni. Za pravosodje gotovo velja, da ga najbolj omejuje hitro in nepremišljeno spreminjajoča se zakonodaja. Slovenija je država, kjer velja več kot 800 zakonov, vsako leto se jih spremeni ali na novo sprejme okoli 100, ta zakonodaja pa pozna skoraj 300 različnih kaznivih dejanj in prek 10 tisoč prekrškov, torej prepovedanih ravnanj, za katera je predpisana denarna kazen. Drugi razlog, tudi podoben za državne sisteme, je v tem, da so plače v primerjavi s službami v realnem sektorju nižje. Za poklic pravnika to gotovo velja. Razen določenega števila zanesenjakov se za poklic tožilca ali sodnika pravnik odloči šele, ko v bolje plačanih okoljih zanj ni mesta. V obeh poklicih, še posebej v sodstvu, je dokaz tega feminizacija poklica. Govoriti o negativni selekciji bi bilo gotovo pretirano, a v pravniškem poklicu velja, da so najboljše službe daleč stran od kazenskega prava. In še tretji razlog, tudi povezan z državo. Ravno pred dnevi je minister Virant s sindikati javnega sektorja dosegel dogovor o ponovnem znižanju plač. Pa so jih nedavno že nižali in jih bodo tudi v prihodnje. Dodatnega zaposlovanja (tudi v tožilstvu, na kar je te dni opozorilo tožilsko društvo, in sodstvu) praktično ni, saj država na mehak način krči število zaposlenih v javnem sektorju. No, tega ne počne država, ampak politika, ki hkrati od pravosodja zahteva več obravnavanih primerov, manj sodnih zaostankov, več obsojencev in manj napak.

»Ko bi bilo toliko pozornosti vseh nastopajočih in zlasti državnih organov do Hilde Tovšak pred leti, ko je začela kriminalne podvige, kot je je sedaj, bi gotovo lahko preprečili milijonsko škodo in s tem povezane človeške tragedije,« pravi Petrovec. »Da je do pojava Hilde Tovšak in njej podobnih sploh prišlo, ni odgovorno kazensko pravosodje: odpovedale so številne institucije, ki bi morale že prej preprečiti njeno ravnanje, odpovedali so vsi, ki so z njo sklepali sporne posle in imeli od njih koristi, odpovedala je politika, ki bi že zdavnaj morala onemogočiti tovrstno ravnanje,« pa pojasnjuje dr. Katja Šugman Stubbs s katedre za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Kazensko pravosodje po njenem lahko reši določen del teh problemov, točneje, na koncu te verige lahko kaznuje posameznika. Vendar to ne more biti vse, »Hilda Tovšak v zaporu ne bo pripomogla k reševanju vseh nakopičenih problemov. Bolj se zdi, da bi tak epilog zadeve omogočal nam, da doživljamo moralno zadoščenje, ko jo, kot simbol vseh problemov, gledamo, kako vklenjena in ponižana prihaja na sodišče. In to je del igre«.

Hilda Tovšak ni Balkanski bojevnik

Šugman Stubbsova potrjuje, da ima naše pravosodje nekatere probleme z reševanjem zahtevnejših zadev: »To je potrdila že študija Inštituta za kriminologijo. Mislim pa, da se stanje izboljšuje, kar navsezadnje potrjujejo tudi obsodilne sodbe v nekaterih primerih gospodarske kriminalitete.« Zadnjih dveh odmevnih primerov, Balkanskega bojevnika in Tovšakove, pa po njenem mnenju ne moremo enačiti: »V primeru Balkanski bojevnik je šlo za klasično sodno zmago obrambe nad tožilstvom, obsodba Tovšakove pa, ravno nasprotno, pomeni sodno zmago tožilstva nad obrambo.« Poleg vprašanj o konkretnih potezah pravosodnih organov odmevna sojenja vedno odpirajo tudi vprašanje primernosti zakonodaje in njenih morebitnih sprememb. In Šugman Stubbsova je do sprememb zakonodaje na podlagi enega ali dveh odmevnih primerov zelo skeptična. Večina takšnih hitrih sprememb po svetu se pokaže kot nepremišljeno in nesistemsko spreminjanje zakonodaje, ki na dolgi rok prinese več problemov kot rešitev: »Tudi če bi imeli brezhibno zakonsko ureditev in brezhibno pravosodje (karkoli že to pomeni), bo prihajalo do takšnih in podobnih oprostilnih sodb.« Zakonodajo lahko po njenem mnenju še tako spreminjamo, pa bodo sodišča kljub temu v nekaterih primerih izrekala oprostilne sodbe, ki ne bodo po godu javnosti, »živeti v idealni pravni državi ne pomeni, da bodo vse sodbe obsodilne, ravno nasprotno«. Javnost, še dodaja, pa ne bo nikoli povsem zadovoljna z delovanjem pravosodja, »naloga pravosodja ni, da se uklanja pritisku javnosti, kaj šele, da poskuša ugajati politiki«.

Dejstvo je, da nimajo vsi primeri enake teže, nekateri primeri imajo neprimerno večjo simbolno težo kot drugi. In prav Hilda Tovšak je izmed teh. »Povsem razumljivo je, da bo ta primer deležen nesorazmerno velike pozornosti. Zdi se celo, kot da na tem primeru stoji ali pade naše pravosodje. To, kar se mi vedno zdi problematično, pa je, da je na koncu celotne verige dogodkov kazensko pravosodje tisto, ki plača ceno za te družbene napake,« ugotavlja Šugman Stubbsova.

Dr. Dragan Petrovec: »Vedenje pravosodnega ministra ocenjujem podobno kot za časa Janševe vlade, ko je bilo treba rušiti vse pred sabo. Po njegovem mora nekdo odgovarjati, še preden vemo, ali je bilo sploh kaj narobe. Tej logiki javno mnenje zlahka sledi, mediji pa jo z veseljem pograbijo«.

Hilda Tovšak in odgovornost

Zagotovo bi se javnost pomirila, če bi kdo za primer Tovšak odgovarjal, čeprav storjene napake niso imele hujših posledic. Več glav bi padlo, bolj bi bila pomirjena. V tem pogledu bi bilo prav, da v takšnih primerih nekdo prevzame odgovornost. Za primerjavo vzemimo nedavni primer napake nekega drugega državnega organa. Konec lanskega leta se je (domnevno na poti med dvema državnima organoma) izgubilo ravno dovolj podpisov za referendum o zakonu o slabi banki, da referendum ni bil razpisan. Vpletena sta bila državna organa najvišjega ranga, ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom ministra iz SDS Vinka Gorenaka in državni zbor pod vodstvom Gregorja Viranta iz Državljanske liste. Kot v primeru Tovšak, ko minister za pravosodje zahteva notranji nadzor na sodišču in na tožilstvu, da se ugotovijo krivci, je bil ta izveden tudi v primeru izgubljenih referendumskih podpisov. V obeh državnih organih. Da bi se našli krivci. Končal se je z ugotovitvijo, da krivca ni mogoče odkriti. Gorenak se je preselil v poslanske klopi, Virant pa je v novi vladi prevzel prav njegovo funkcijo. Danes se veliko govori o objektivni odgovornosti, v tem primeru bi dejansko prišla v poštev.

V aktualnem primeru velja objektivna odgovornost za pravosodnega ministra. Čeprav iz njegovih izjav izhaja, da jo, čeprav se zdi nelogično, zahteva od drugih, ki bi jim objektivno odgovornost težko pripisali. Ta je namreč izražena v primeru, da podrejeni tudi v konkretnih primerih ravnajo v skladu z usmeritvami nadrejenega. Kot recimo v politiki. V pravosodju nadrejenim to prepoveduje ustava. Kako je, če se ta norma ne spoštuje, pa smo, recimo v tožilstvu, v preteklosti že videli. Ni se treba ozreti daleč, le na mandat, ki ga je nasledil sedanji šef tožilstva Zvonko Fišer, ki ga zdaj odstavljajo.

In zdaj k napaki, za katero naj bi v poštev prišla objektivna odgovornost. Tehnično niti ni šlo za napako, obtožnica je bila vložena v skladu z zakonom in vsaj za zdaj ne kaže, da bi bila zakonodaja kakorkoli kršena. Seveda z izjemo 36 dni protipravnega pripora zoper Tovšakovo, ki ne zanima nikogar. Šest dni, ki jih je Tovšakova preživela na svobodi, kamor je bila izpuščena v skladu z zakonom, pač. Napaka naj bi bila sicer dejstvo, da pripor zoper Tovšakovo ni bil kontinuiran, brez presledkov, ker bi morala biti, kot gradbena baronica, za zgled ves čas za zapahi. Tudi v Tovšakovi preudarna odločitev, da se preda, ni zorela dolgo. Teden dni za tem, ko so jo policisti pospremili iz pripora, je poklicala policijo, naj pridejo ponjo. Posledice te napake so tako neznatne (in bi bile celo, če bi jo še vedno iskali), da Pličaniču ni treba skrbeti, da bi moral odstopiti iz objektivne odgovornosti. Sam pa jo bo, subjektivno namreč, tudi zelo težko zahteval.

Morda bi vodja specializiranega državnega tožilstva Harij Furlan (ki hkrati vodi to zadevo zoper Tovšakovo) lahko odstopil s tega položaja v znak lepe geste. To pa je tudi vse. Drugih posledic si ni mogoče predstavljati. Gre za tožilca z zgledno kariero. Četudi nadzor Furlanovo nezmožnost, da bi držal Tovšakovo neprekinjeno v priporu, označi za strokovno napako, bo pregled njegovega dosedanjega dela gotovo pokazal veliko nesorazmerje med številom strokovnih napak in številom strokovno pravilnih odločitev.

Pravosodni minister Pličanič je začetno ostro retoriko vmes že nekoliko omilil: »Veliko bi naredila predstavnika tožilstva in sodstva, ko gre za vprašanje odgovornosti, če bi stopila pred slovensko javnost in se državljankam in državljanom opravičila, za to, kar se je zgodilo.« Kaj pa se je ljudem zgodilo s tem, ko je bila Tovšakova par dni na svobodi? Kaj, če bi se raje Pličanič in drugi ministri zadnjih nekaj vlad ljudem opravičili, da morajo zdaj prek davkov in zmanjševanja socialnih pravic plačevati za vse napačne politične odločitve, ki so sploh omogočile menedžersko-bančni navezi nezanemarljiv prispevek h krizi, v kateri smo?