Spijo? Sanjajo ali se prebujajo?

Je slovensko pravosodje neučinkovito? Prvi in verjetno najbolj očiten dokaz neučinkovitega pregona gospodarske kriminalitete v Sloveniji je primer »Achenbach«. Leta 1996 je nemški državljan Achenbach v Sloveniji s ponarejenim potnim listom na ime fiktivnega podjetja iz izmišljene države odprl račun in nanj prelil 12 milijonov mark iz neke nezakonite igre na srečo na Poljskem. Proces je v Sloveniji trajal deset let, končal pa se je z oprostilno sodbo, češ, da »kaznivega dejanja ni mogoče označiti za pranje denarja«. V tem času je bil Achenbach v Nemčiji že pravnomočno obsojen, Slovenija pa je obsojencu vrnila šest milijonov evrov. Ker zakonito niti računa v Sloveniji ni mogel odpreti, mu je država denar nakazala kar na račun njegovega odvetnika Janeza Starmana. A Achenbachu tudi to ni bilo dovolj, zaradi česar je zahteval še 1,2 milijona evrov odškodnine plus obresti. K sreči je vrhovno sodišče januarja letos to zahtevo dokončno zavrnilo. Po 16 letih je primera konec.

Muke slovenskega pravosodja in represivnih organov pri boju proti domačemu gospodarskemu kriminalu in pri lovu na pomembne javne osebnosti pa lepo ilustrira primer bivšega gradbinca Primorje. Kar 12 let je namreč minilo od takrat, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, pa do tedaj, ko je glavni obtoženi zlorabe položaja, bivši predsednik uprave podjetja Dušan Črnigoj, prejšnji mesec stopil pred sodišče na glavno obravnavo. Menedžerski prevzem Primorja se je namreč začel že davnega leta 2001 s spornim nakupom delnic Stavbenika. Na ta posel je šele leta 2004 postala pozorna davčna uprava (DURS) in na tej podlagi so potem decembra 2005 novogoriški kriminalisti na okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici vložili kazensko ovadbo zoper Črnigoja, ki naj bi pri menedžerskem prevzemu podjetje oškodoval za več milijonov evrov.

Vloženo ovadbo so policisti še trikrat dopolnili, prvič januarja 2006, drugič marca 2006 in nato še junija 2006, ko je dopolnitev zahtevalo novomeško okrožno državno tožilstvo. Nato je tožilstvo primer preučevalo kar leto dni in pol, ko je končno, decembra 2007, dve leti po prvi ovadbi, vložilo na okrožno sodišče v Novi Gorici zahtevo za sodno preiskavo. Sodišče je preiskavo dovolilo in preiskava je potem trajala še tri leta in pol, do julija 2010. Ves križev pot se tukaj še ni končal, kajti po zaključku sodne preiskave je sodišče primer spet vrnilo tožilstvu, to pa je potrebovalo spet pol leta, do oktobra 2010, da se je obrnilo nazaj na sodišče z zahtevo po dopolnitvi preiskave. Sodišče je zahtevo spet preučevalo pol leta, ko je nato januarja 2011 dovolilo nadaljevanje preiskave in nato prejšnji mesec sklicalo glavno obravnavo.

Zaradi takšnih primerov se zdijo kritike sodstva, češ, »sodstvo je zaspalo«, kot je ta teden dejal prvak SD Igor Lukšič, ali pa da je »sodstvo zmedeno«, kot je dejal Janez Janša pri iskanju vzporednic med svojim primerom in primerom Hilde Tovšak, upravičene. A natančnejši pogled v sam primer razkrije nekaj drugega. V konkretnem primeru je recimo DURS leta 2004 izdal odločbo, nato pa jo je leta 2008 naenkrat preklical. Naprej – ker država nima svojih finančnih izvedencev, jih je moralo tožilstvo najemati. In ker so očitno imeli opravka z najbolje plačanim menedžerjem v državi, so ti izvedenci postopek le še bolj zavlačevali. Prvi izvedenec je odstopil iz osebnih razlogov, potem je bil imenovan drugi izvedenec, nato pa je moralo tožilstvo poiskati še tretjega. V vsem tem času je Črnigoj s svojima dvema odvetnikoma, zaradi precej benevoletne zakonodaje, vlagal pritožbe in ugovore in z njimi tudi priloge, težke do sto strani. Deloma je Črnigoj s tem uspel, saj je manjši del kaznivih dejanj že zastaral.

Na ta način, kljub mnogim oviram, je sodstvu po letu 2010 v mnogih primerih tudi uspelo. Konec leta 2010 je bil Srečko Prijatelj (SNS) kot prvi poslanec obsojen na pet let in dva meseca zapora zaradi izsiljevanja. Pred letom dni je sodišče bivšega poslanca SDS Branka Mariniča obsodilo zaradi ponarejanja na pet mesecev pogojno. Zaradi spornega menedžerskega prevzema je lani septembra sodišče na pet leta zapora obsodilo Bineta Kordeža. Septembra 2012 je sodišče na leto dni pogojne kazni obsodilo bivšega poslanca Pavla Ruparja. Januarja letos je sodišče zaradi korupcije na šest mesecev zapora obsodilo bivšega pomembnega člana SDS in direktorja Luke Koper Roberta Časarja. Prejšnji mesec se je Prijatelju pridružil še njegov šef, Zmago Jelinčič, vodja stranke SNS, ki ga je sodišče obsodilo na pogojno kazen petih mesecev zapora zaradi žaljive obdolžitve. Ta mesec je bivšega župana Maribora Franca Kanglerja sodišče obsodilo na sedem mesecev zapora v primeru podelitve občinskega stanovanja vedeževalki Karin Ježoviti.

In seveda je sodišče na več kot leto dni zapora v enem od primerov letos že obsodilo gradbince Ivana Zidarja, Hildo Tovšak in Dušana Črnigoja. Mnoge od teh čakajo še novi procesi, na sodišča pa poleg njih hodijo še obtoženi Andrej Lovšin, bivši direktor Intereurope, ter seveda tudi Igor Bavčar, Boško Šrot in – Janez Janša.