Neomejeno podjetništvo

Skoraj v središču Ljubljane, na območju, kjer bo stal islamski versko-kulturni center, je zapuščena pritlična stavba z naslovom Kurilniška 18, v kateri je imelo sedež več kot petdeset podjetij. Tja so se preselila, ko so zašla v hude finančne težave, a zgolj formalno, in ker tam nikoli niso imele nabiralnika, so bila vsa kmalu izbrisana. Lastniki stavbe sploh niso vedeli, da so tam prijavljena podjetja.

Več teh podjetij je bilo na koncu v lasti oseb z družbenega roba, na primer Gordana Maržića, ki je v začetku stoletja prestal zaporno kazen, ker je skupaj s še tremi ljubljanskimi brezdomci prodal 1560 delnic Krke, ki niso bile v njihovi lasti, in kupnino v gotovini izročil neznani osebi.

Skoraj vsa podjetja so Maržiću prodale osebe, ki so v medsebojnem sorodstvu. Družina Nasufoski, ki se ukvarja z gradbeništvom, ima v lasti sedem podjetij, že dvainštirideset njenih pa je bilo izbrisanih.

Več svojih podjetij so člani družine ustanovili v neki hiši v ljubljanskih Stožicah z naslovom Pot k Savi 26 N, ki je ni v zemljiški knjigi, ker je črna gradnja. V tej hiši je bilo ustanovljenih že vsaj dvesto podjetij.

Enostavno za goljufe

Za ponazoritev problematike bi lahko navedli še druge stavbe, ki se pojavljajo kot sedeži za ustanavljanje ali izbris podjetij, drugega reveža, ki je slamnati lastnik zadolženih podjetij, ter posameznike ali skupine, ki se ukvarjajo z gradbeništvom, peko kruha, čiščenjem ali čim drugim in pri tem za seboj puščajo sledi zadolženih in izbrisanih podjetij. Tega je v Sloveniji veliko.

Na davčni upravi to vedo in po njihovem je krivo državno spodbujanje svobodne gospodarske pobude. Pod to krilatico so se v zadnjih desetih letih poenostavljali postopki glede podjetništva, med drugim tudi glede registriranja podjetij.

»Danes imamo situacije, da so posamezniki lastniki več deset gospodarskih družb, ki jih na trgu prodajajo kot blago, in tako lahko goljufi enostavneje pridejo do gospodarske družbe, ki jo potem zlorabijo za namene davčne goljufije ali druge nedovoljene koristi,« opisujejo.

V Sloveniji nastaja škoda, ker je preveč preprosto podjetje dobiti, ga zlorabiti in se ga znebiti.

V Sloveniji je več oseb, ki so ustanovile in prodale tudi po skoraj tisoč družb z omejeno odgovornostjo. Potem ko jih ustanovijo, iz njih s posojilno pogodbo potegnejo 7500 evrov, ki so jih morali vložiti kot ustanovni kapital, ter podjetje prodajo za nekaj sto evrov.

V mnogih primerih taka podjetja kupujejo tujci iz držav zunaj EU, ki, če so lastniki slovenskega podjetja, pridejo do delovnega dovoljenja, ne da bi upoštevali slovensko borzo dela. Samo v letošnjem letu je bilo na tej podlagi izdanih 813 delovnih dovoljenj oziroma za 23 odstotkov več kot v istem obdobju lani. Na ministrstvu za delo zdaj razmišljajo, kako bi to omejili.

Nerabljena podjetja kupujejo tudi posamezniki, ki nimajo 7500 evrov, imeli pa bi podjetje. Ter posamezniki, ki z obvladovanjem velikega števila podjetij izvajajo davčno utajo ter se izogibajo obveznostim do delavcev in drugih podjetij.

»Če dodamo, da se za direktorje oziroma zastopnike takih družb postavijo tako imenovani slamnati direktorji, ki prikrivajo dejanske organizatorje utaje, je jasno, da si je mogoče pridobiti protipravno premoženjsko korist, ne da bi bil za to sankcioniran, oziroma je za sankcioniranje dejanskih organizatorjev utaje treba izvesti številne pravno zahtevne postopke, ki lahko trajajo leta, pri čemer je končni izid negotov, odvisen od zbranih dokazov v nadzornih oziroma preiskovalnih postopkih,« so jasni na davčni upravi.

Poenostavljenje postopkov v zasledovanju podjetniške svobode »je bilo splošno, čeprav se običajno poenostavitve postopkov določajo selektivno, za skupine subjektov, pri katerih ni zaznanega tveganja za izigravanje teh poenostavitev«. Zato nadzorni organi ne morejo delovati preventivno, ampak mora biti nadzor naknaden. »Težave nastanejo takrat, kadar sredstva, tako finančna, predvsem pa kadrovska, ki bi omogočila dodatne aktivnosti na področju naknadnega nadzora, niso zagotovljena,« poudarjajo na davčni upravi.

Davčni inšpektorji torej med obstoječimi podjetji iščejo kazalnike, da gre za »sumljivega« davčnega zavezanca. Na primer, ko zavezanec ne oddaja obračunov ter ne dviga pošte in ni dosegljiv na telefon. Ko opravijo ogled na terenu, praviloma ugotovijo, da ima podjetje le poštni nabiralnik ali še tega ne, v registru pa je kot lastnik vpisana oseba, pogosto tujec, ki je nedosegljiva.

Praviloma mora podjetje, preden izgine, unovčiti svoje premoženje ter poplačati obveznosti. Izjema je izbris podjetij, ki ne poslujejo na naslovu, kjer imajo prijavljen sedež, kar v praksi pomeni, da tam nimajo poštnega nabiralnika.

Vse več podjetnikov to ve. Lepo bi bilo, če bi imela davčna uprava dovolj sredstev, da bi se lotila vsakega sumljivega podjetnika, če bi se delavci oglasili ob prvem zapletu z izplačili in bi pošteni podjetniki verjeli, da lahko hitro dosežejo ukrepanje zoper neplačnike. Žal vse več podjetnikov ve tudi to, da ni tako.