Dušan Mramor: »Nehajmo sanjati. Slovenija ni v položaju, ko ji ne bi bilo treba varčevati.«

Če v tujini ne bi bili tako zelo zadolženi in če bi pravočasno dokapitalizirali banke, bi danes lahko vodili stimulativno fiskalno politiko. Ampak mi nismo v tem položaju.

Dr. Dušan Mramor po šestih letih zapušča mesto dekana Ekonomske fakultete v Ljubljani, ostaja pa predavatelj in raziskovalec v tej ustanovi. Po novem je tudi član sveta vlade za razvoj, ki predsednici vlade Alenki Bratušek svetuje, kako zagnati gospodarstvo, vendar se v tej vlogi ne namerava oglašati javno. Podpira vladne ukrepe za stabilizacijo javnih financ, od znižanja plač v javnem sektorju, dviga davkov, prodaje državnih podjetij do zapisa fiskalnega pravila v ustavo – pravi namreč, da smo se sami spravili v položaj, ko je vse to neizbežno. Ne pristaja na logiko, da bi morali najprej zagnati gospodarsko rast in šele potem uravnotežiti javne finance.

Pred tremi leti ste v intervjuju za Mladino napovedali, da bo kriza v Sloveniji imela obliko črke W. Katere so bile ključne napake v ekonomski politiki dosedanjih vlad, zaradi katerih se je ta vaša napoved uresničila?

Pri napovedi o krizi z dvojnim dnom sem izhajal iz značilnosti slovenskega gospodarstva, tako iz značilnosti naše proizvodnje in storitev kot tudi z vidika naše visoke zunanje zadolženosti. Kriza v obliki črke W izhaja iz modela, ki upošteva, kje v verigi dobaviteljev so proizvajalci posamezne države. Za tiste, ki so v tej verigi čisto spodaj, ki so torej pod poddobavitelji, kar v pretežni meri velja tudi za naše gospodarstvo, je učinek najhujši. Globina krize pa izhaja tudi iz napovedi ranljivosti slovenskega gospodarstva zaradi ogromne zadolžitve v obdobju 2005–2008. Vemo, da se je v tem obdobju zunanja bruto zadolžitev povečala za približno 160 odstotkov. To je v krizi, kjer je prišlo do kreditno finančnega krča, Slovenijo naredilo ranljivo in zato je kriza dvojnega dna še toliko izrazitejša. Prva napaka je bilo neupoštevanje tveganj, ki so sledila vstopu naše države v EU in evroobmočje. Naslednja je bila vodenje prociklične, celo populistične ekonomske politike v obdobju konjunkture. Tretja napaka pa je bila, da se zaradi političnih blokad niso sprejeli potrebni ukrepi, kar je trajalo od izbruha krize pa vse do lanskega leta. Nekaj prvih izvedenih ukrepov po začetku krize je bilo smiselnih, na primer stoodstotno jamstvo za hranilne vloge, zadolžitev države v tujini in usmerjanje teh sredstev v depozite države v banke, s čimer se je ohranjala likvidnost bank. Toda temu je sledila blokada vseh ukrepov in strukturnih reform, zaradi česar je kriza pri nas izrazitejša, okrevanje pa počasnejše kot v nekaterih drugih evropskih državah.

Predpostaviva, da bi že Janševa vlada v celoti prodala obe državni banki, NLB in NKBM. Se bančna kriza v tem primeru ne bi prelevila v kreditni krč in bi lahko preprečili stečaje mnogih podjetij in izgubo mnogih delovnih mest, kot trdi ekonomist dr. Jože P. Damijan?

Če bi se takoj odzvali tako, kot so se odzvale druge države, se pravi z ustrezno dokapitalizacijo bank in ustreznimi sistemi državnih jamstev, hkrati pa bi uvedli strukturne reforme, ki so bile pripravljene in potrjene v parlamentu, pa so nato padle na referendumu, bi bili stroški te krize bistveno manjši, kot so zdaj. Pa ne samo stroški z vidika, koliko davkoplačevalskega denarja bo treba vložiti, pač pa tudi z vidika posledic na rast bruto domačega proizvoda, se pravi izgube rasti BDP-ja. Zaradi napačnega in prepočasnega ukrepanja je razlika v ceni ogromna.

So ekonomske razmere v Sloveniji res tako katastrofalne, kot se predstavlja v medijih in kot je mogoče sklepati po znižanju bonitetne ocene? Ali pa gre v ozadju za izsiljevanje finančnih trgov, ki bi Slovenijo radi imeli na kolenih, da bi lahko pokupili najboljša podjetja po bagatelnih cenah?

V globaliziranem finančnem sistemu moraš paziti, da ne prideš v položaj, ko te lahko tisti, ki išče priložnosti za dobiček, izkoristi za to, da zasluži. To je tvoja temeljna naloga. Če dopustiš, da prideš v tak položaj, je jasno, da te bo vsak poskušal izkoristiti, to je del sistema, ki smo ga prevzeli. Nič nam ne koristi, da se smilimo sami sebi in pritožujemo nad tistimi, ki na nas pritiskajo in skušajo narediti vse, da bi iz nas iztisnili čim več v obliki višjih obresti, poceni podjetij ali v obliki na primer poceni koncesij za vodo. Takšna je realnost. Država si preprosto ne sme dovoliti, da v takšen položaj sploh pride! Pravilno vprašanje je zato: ali imamo dovolj dobre ekonomske temelje, da lahko pridemo iz sedanje krize? Po mojem jih imamo. Slovenija ima presežek v plačilni bilanci, država je zadolžena krepko manj od povprečja EU, naša stopnja brezposelnosti je nižja od povprečja v EU. Imamo torej vrsto kazalcev, ki kažejo, da je Slovenija lahko dobra ekonomija. Res pa je, da so trendi slabi. Smo v položaju, ko moramo vsako leto refinancirati veliko tujih kreditov, kar nas dela ranljive. V takšnem položaju pa dobri ekonomski temelji ne pomenijo kaj dosti. Vendar se s pametno ekonomsko politiko še vedno lahko potegnemo iz krize, seveda pa bomo za to plačali ustrezno ceno. Poleg ostalega bomo tudi poceni prodali ali izgubili velik delež lastništva.

Gredo vladni ukrepi za izboljšanje javnih financ v pravo smer? Ekonomist dr. Franjo Štiblar meni, da vlada brez potrebe nadaljuje pot v ekonomsko in socialno brezno s tem, ko se podreja starim priporočilom EU glede varčevanja, namesto da bi se usmerila v ukrepe za rast BDP-ja. Kje v Evropi sploh imamo dokaz, da varčevanje deluje?

To ni pravo vprašanje. Slovenija ni v položaju, ko ji ne bi bilo treba varčevati. Če v tujini ne bi bili tako zelo zadolženi in če bi pravočasno dokapitalizirali banke, bi danes lahko vodili proticiklično, stimulativno fiskalno politiko. Ampak mi nismo v tem položaju. Naša naloga je prepričati investitorje, da bomo dolgoročno sposobni vrniti dolg, ki smo si ga nakopičili z zadolžitvijo.

Torej se ne strinjate, da bi morali spremeniti vrstni red ukrepanja, se pravi najprej rast, šele potem fiskalna konsolidacija?

Ukrepe je treba peljati sočasno. Enostavno ne gre drugače. Če državnega dolga ne moreš refinancirati, vemo pa, koliko milijard to znaša vsako leto, potem sam ne moreš narediti nič. Vse se ti ustavi. Potrebna je pomoč, ki pa je spet pogojevana s še strožjim varčevanjem.

Res je, da nam je dolg države v zadnjih letih močno narasel in ga ne moremo odplačati brez novega zadolževanja. Ampak to velja tudi za večino drugih držav. Tudi Nemčija lahko svoje tekoče obveznosti poravnava samo z najemanjem novih posojil, z izdajo obveznic, pri čemer je nemški dolg kar za četrtino BDP-ja višji od slovenskega ...

Že, že, ampak Nemci nimajo nobenih težav s prodajo svojih državnih papirjev. Zadolžujejo se po zelo nizkih obrestnih merah, bistveno ceneje od nas. Slovenija mora trgom oziroma investitorjem dokazati, da sprejema ustrezne ukrepe, s katerimi si bo zagotovila dolgoročno stabilnost in vzdržnost ekonomije. Vsi vladni ukrepi – od lanskega zakona za uravnoteženje javnih financ, rebalansa proračuna, pokojninske reforme, reforme trga dela, ustavnih sprememb, dviga davkov do dogovora s sindikati o znižanju plač, pomenijo dobre signale. Skratka, sprememba na spremembo, ki gredo v pravo smer, kar je te dni potrdila tudi EU. Fiskalni paket je bolj ali manj končan, naslednji sveženj, ki bo ključen za gospodarsko rast, pa sta sanacija bank in razdolžitev zdravega dela gospodarstva.

Javnost je od levosredinske vlade pričakovala, da ne bo nadaljevala z neoliberalno ekonomsko politiko Janševe vlade. Ampak očitno sta varčevalna doktrina in razprodaja še zmeraj na vrhu prioritet.

Gre za vprašanje strukture. Janševa vlada se je lotila zmanjševanja javnih izdatkov tako, da je najbolj zmanjševala tisto, kar je najbolj vitalno za gospodarski razvoj, na primer javno visoko šolstvo in raziskovalna dejavnost. Tega, upam, da ne bomo več doživeli. Še zlasti moteče je bilo, da je čisto vsak ukrep Janševe vlade v sebi nosil ideološki podton in cilj. Ni šlo za sveženj ukrepov, kjer bi vlado zanimalo izključno makroekonomsko stanje in zdravje Slovenije kot celote, in to tudi na daljši rok. V ukrepih sedanje vlade teh ideoloških podtonov ne vidim.

S pametno ekonomsko politiko se še vedno lahko potegnemo iz krize, seveda pa bomo za to plačali ustrezno ceno. Poleg ostalega bomo tudi poceni prodali ali izgubili velik delež lastništva.

Ali javnih financ res ni mogoče uravnotežiti brez dviga davkov? Ali ne bo dvig DDV-ja še dodatno znižal zasebne potrošnje – to se je zgodilo denimo na Hrvaškem?

Dvig davkov je nujen ukrep. Razumljivo je, da v sedanjem položaju ni mogoče samo zniževati proračunskih odhodkov, ker bi to imelo res samo negativne učinke.

Se vam ne zdi krivično, da bo Slovenija kaznovana, če ne bo pravočasno znižala proračunskega primanjkljaja, po drugi strani pa štiri od petih največjih članic evroobmočja ne bodo izpolnile obljube o znižanju primanjkljaja, pa jim bo to oproščeno?

Še enkrat: te države dobijo kredit, kadar ga želijo, Slovenija žal ne. Nehajmo sanjati! Če se nam zapre dostop do finančnih trgov, nam bo preostala samo še tuja pomoč, in če bomo morali zaprositi za to pomoč, vemo, kakšni ukrepi nas bodo doleteli. Mednarodni denarni sklad je s svojimi nenehno kritiziranimi ukrepi že v preteklosti škodoval državam. Trojka pa zdaj ravna podobno.

Kaj pa, če vlada ob koncu proračunskega leta ugotovi, da se je zaradi varčevalnih ukrepov in dviga davkov spet močno skrčila gospodarska rast, kaj potem?

Zelo hitri ukrepi za rast se v nekaterih primerih lahko dosežejo z ekspanzivno fiskalno in monetarno politiko. Vendar v položaju, v katerem smo, ne moremo voditi samo takšne proticiklične ekonomske politike. Slovenija si ne more privoščiti še višjega primanjkljaja, kot ga bo imela že sicer. Ob upoštevanju stroškov sanacije bank bo letošnji primanjkljaj blizu osmih odstotkov BDP-ja, kar je ogromno. Če vlada ne bi šla v varčevalne ukrepe in dvig davkov, bi bil primanjkljaj višji še za približno tri odstotne točke, znašal bi torej kar enajst odstotkov BDP-ja. Tako velikega primanjkljaja pa resnično ne bi več mogli financirati, hkrati pa refinancirati obstoječe dolgove, in prisiljeni bi bili zaprositi za zunanjo finančno pomoč. Primanjkljaj je torej treba zadržati na meji, ko ga je država še sposobna financirati, ko je torej še kreditno sposobna. Se pa strinjam z dr. Štiblarjem, da je za fiskalno konsolidacijo ključna gospodarska rast. S padcem BDP-ja in še večjim padcem javnih izdatkov ter zato še večjim padcem BDP-ja ni mogoče dosegati dolgoročne fiskalne stabilnosti. To se lahko doseže samo tako, da se doseže gospodarska rast, s čimer se zmanjšuje delež zadolžitve države v BDP-ju.

Kako pa naj se potem spodbudi gospodarska rast?

Spodbudi se lahko samo z zmanjšanjem kreditnega krča, se pravi s sanacijo bank in razdolžitvijo podjetij. To bi bila tista fiskalna spodbuda, ki bi bankam omogočila ponovno kreditiranje, podjetja pa bi spet postala kreditno sposobna. Še vedno mislim, da je slaba banka slaba ideja. Vendar tega ni več mogoče spremeniti. Namreč zdaj moramo na tem področju zelo hitro pokazati rezultate. Hkrati pa je treba izvesti vse potrebno za odpravo administrativnih ovir, pospešitev neposrednih tujih investicij, pa tudi za zmanjšanje stroškov nemenjalnega sektorja, kamor spada denimo energetika. Vsa ministrstva bodo morala prispevati svoj delež k vzpostavitvi takšnega poslovnega okolja, ki bo spodbujalo rast.

Sistemska razdolžitev podjetij predpostavlja konverzijo bančnih terjatev v kapital podjetij, pa tudi delni odpis dolgov ali pa vsaj moratorij na poplačilo kreditov. Verjamete, da bodo banke privolile v konverzijo terjatev in odpis, se pravi v nekaj, čemur so se doslej izogibale? Pa tudi: kako tvegano je, da bi z delnim odpisom dolgov podjetjem, sploh če bo ta odpis bolj množičen, ogrozili stabilnost bančnega sistema?

Interes bank je, da očistijo svoje portfelje in postanejo trdne finančne institucije. Interes ministrstva za finance pa je, da očiščenje bank in razdolžitev podjetij državni proračun staneta čim manj. Kako se bosta uskladila ta dva interesa, še ne vem, zato tega ne želim komentirati. Mislim pa, da bo na koncu moral prevladati interes države, da se proces razdolžitve izvede s čim manjšim vložkom davkoplačevalskega denarja. Sistem pa mora biti tudi takšen, da bo banke motiviral k razdolžitvi in ponovnemu financiranju podjetij, obenem pa mora biti hitro izvedljiv, da ne bo omogočal tožb in drugih blokad. Država mora postaviti takšna pravila igre, da bo z njimi nevtralizirala moralni hazard in da bodo banke naredile tisto, kar je dobro za vse gospodarstvo, kajti na koncu bo to dobro tudi za same banke. Če banke ne bodo zasledovale zgolj lastnih interesov, ampak bodo šle v te spremembe hkrati, bodo vse pridobile oziroma bodo bremena pravično porazdeljena.

Bankir Marko Voljč pravi, da v Sloveniji ni zadostne prisotnosti multinacionalk in tujega kapitala in da zaradi tega še vedno tonemo, medtem ko so se mnoge druge države iz krize že izkopale. Nas je v krizo res pahnilo to, da nismo do konca privatizirali gospodarstva in ali je torej privatizacija pot iz krize? Ne zdi se ravno logično, da bi celo nekatera uspešna državna podjetja prodajali sredi recesije, ko so cene nizke, investitorjem pa je jasno, da gre za prodajo v nuji.

Popolnoma logično je, da se del državnega premoženja proda in se kupnina nameni za dokapitalizacijo bank. To je bil načrt že v času, kot sem sam vodil ministrstvo za finance. Takrat je belgijska KBC želela, da se Novi Ljubljanski banki s kapitalsko injekcijo omogoči širitev posla v regiji. Zavezal sem se, da bomo z odprodajo dela državnega premoženja prišli do denarja, ki bi ga vložili v rast NLB, hkrati pa bi svoj delež prispevala tudi KBC. Vendar je bil moj mandat prekratek, da bi zavezo lahko uresničil. Skratka, privatizacija se mi zdi logična, če se bo kupnina namenila za dokapitalizacijo bank in odpravo kreditnega krča.

Je bilo fiskalno pravilo res treba zapisati v ustavo?

Sprejete ustavne spremembe dajejo trdno podlago, da se bo fiskalna politika lahko vodila pametneje kot doslej. Ključno je, da so se zelo otežili referendumi o zakonih, ki imajo fiskalne cilje ali posledice. Tako po novem ne bo mogoč referendum denimo o dohodnini, saj bi se z njim kršilo ustavno načelo fiskalne stabilnosti.

Izhodiščno leto uveljavitve fiskalnega pravila je 2015, vendar bo proračun treba izravnati šele srednjeročno, v petih do osmih letih, se pravi šele v letu 2020 ali celo šele v letu 2023. Torej fiskalno pravilo za sedanjo vlado pravzaprav ni v ničemer zavezujoče.

Sam tako razumem fiskalno pravilo že ves čas, očitno so si politiki zadevo razlagali narobe, namreč da je štartno leto 2013, se pravi, da bi morali na primer v letih 2016–2018 imeti tako velik presežek, da bi pokril izjemno velik primanjkljaj do leta 2016. To bi v naslednjih letih terjalo zares radikalne reze v javne izdatke. Dejansko pa je bilo že od začetka mišljeno, da je proračun skoraj izravnan v obdobju od leta 2015 do 2020 oziroma 2023.

Pa Bruselj res zanima, kakšno fiskalno pravilo imamo in kje je zapisano?

Seveda ga zanima. Fiskalno pravilo je signal, da je država postavila jasna pravila igre, ki se jih bo dolžna držati.

Izteka se vam šestletni mandat dekana ljubljanske Ekonomske fakultete. Kaj štejete za svoj največji uspeh v tem obdobju?

Zagotovo umestitev Ekonomske fakultete med približno odstotek najboljših poslovnih in ekonomskih fakultet na svetu. Po štetju ameriške akreditacijske komisije AACSB je na svetu približno 13.600 poslovnih in ekonomskih fakultet, od tega ima približno 98 šol najtežji mednarodni akreditaciji EQUIS in AACSB, med njimi je tudi Ekonomska fakulteta. Še posebej pa sem ponosen na izjemno povečanje kakovosti raziskovalnega dela na Ekonomski fakulteti – po mnenju direktorja Agencije za raziskovalno dejavnost smo glede kakovosti raziskovalnega dela sedaj vodilna fakulteta v Sloveniji na področju družboslovja in humanistike. Samo v zadnjih treh letih smo povečali objavo člankov v najboljših, zgornji četrtini rangiranih mednarodnih znanstvenih revijah za 104 odstotke!

Bodiva poštena: še vedno ste daleč od svetovne elite poslovnih šol, kot so Harvard, Yale, London School of Economics. Je sploh realno, da bi neki javni visokošolski zavod dosegel te vrhove?

Treba je pogledati, kakšne prihodke na študenta imajo te šole. Harvardska poslovna šola dobi približno 58.000 evrov na študenta, London School of Economics približno 25.000 evrov, ljubljanska Ekonomska fakulteta pa samo 2800 evrov. V bistvu je neverjetno, da nam je s pičlimi 2800 evri na študenta uspelo dobiti dve ključni mednarodni akreditaciji in se uvrstiti med teh 98 poslovnih šol na svetu. Naslednja šola po nizkem obsegu financiranja na tem seznamu ima 7400 evrov prihodka na študenta ali skoraj trikrat toliko kot mi. 2800 evrov je katastrofalno nizek znesek, eden najnižjih tudi med poslovnimi šolami, ki nimajo mednarodnih akreditacij. Ob lanskem zadnjem obisku komisije za odobritev akreditacije EQUIS nam enostavno niso verjeli, da delamo vse tisto, kar smo zapisali v poročilu. V tridnevnem zelo natančnem pregledu fakultete so opravili intervjuje s 144 osebami in z navzkrižnim spraševanjem skušali dokazati, da zapisano ne drži, pa jim to ni uspelo.

Zaradi varčevalnih ukrepov Janševe vlade je kar osem članic ljubljanske univerze lansko leto končalo v rdečih številkah, vendar Ekonomske fakultete ni bilo med njimi. Bo tako tudi letos?

V letošnjem letu Ekonomska fakulteta deli usodo ostalih članic. Lani smo na univerzi izgubo pokrili tako, da smo se zadolžili, in sicer tako, da so naši naročniki raziskav in študentje vnaprej plačali naše storitve, mi pa smo ta sredstva porabili že lani, čeprav bi jih morali prenesti v letošnje in naslednja leta. Občutno znižanje financiranja ljubljanske univerze je prizadelo prav vse članice. Nekatere članice so praktično brez likvidnostnih sredstev. Najhujše požare gasimo s sredstvi fakultet, ki jih združujemo na univerzitetni ravni. Vendar tudi letošnjega leta ne bo mogoče končati brez izgube, če ne bo ustreznega popravka financiranja. Težava je, da ni mogoče samo zniževati obsega financiranja, ne da bi hkrati dosegli ustrezen dogovor s sindikati glede znižanja plač in tako ohranili enako raven kakovosti in obseg pedagoškega in raziskovalnega dela. Stroški dela namreč pomenijo približno 80 odstotkov celotnih izdatkov ljubljanske univerze. Če bi plače znižali za pet odstotkov, bi to za ljubljansko univerzo pomenilo približno štiriodstotno znižanje skupnih izdatkov. V lanskem letu se je financiranje znižalo za devet odstotkov, za dva odstotka pa so se znižale plače. Znižanje prejemkov smo skušali nevtralizirati z različnimi ukrepi. Osnovna logika je bila povečati prihodke, kar je v času krize zelo težko. Poleg tega smo skušali znižati stroške, seveda tako, da bi čim manj okrnili kakovost pedagoškega in raziskovalnega dela. Nekaj smo prihranili tudi pri materialnih stroških, vendar tu velik prihranek ni mogoč, saj so materialni stroški slovenskih univerz v primerjavi s tujimi univerzami že v izhodišču majhni. V državah OECD stroški dela pomenijo približno 60 odstotkov vseh tekočih izdatkov, materialni stroški pa 40 odstotkov, pri nas pa stroški dela znašajo 80 odstotkov, materialni stroški pa samo 20 odstotkov, zaradi česar bi nadaljnje stiskanje pri materialnih stroških onemogočilo pedagoški in raziskovalni proces. A nam je kljub temu nekaj uspelo privarčevati tudi pri tem. Poleg tega smo močno zmanjšali investicije, nekatere fakultete pa so tudi začele zmanjševati število vpisnih mest. Problem, ki bo finančni položaj v naslednjem šolskem letu, torej delno že letos, še dodatno močno zaostril, je uvedba petega letnika drugostopenjskega študija na veliko fakultetah. Prehod na bolonjski študij namreč pomeni prehod s štiriletnega na petletni študij, dodaten letnik pa seveda zahteva dodaten denar. Samo ljubljanska univerza bo potrebovala dodatnih 16 do 20 milijonov evrov. Lani se je celotna vsota javnih študijskih in raziskovalnih sredstev za ljubljansko univerzo zmanjšala za enajst odstotkov, letos je v zraku še dodatno krčenje za več kot osem odstotkov, kar skupaj pomeni okoli 19-odstotno znižanje v dveh letih. Če se torej vlada v teh razmerah odloči še za dodatno varčevanje v visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti, tega sistem ne bo prenesel in bo počil.

Ko je Janševa vlada skrčila izdatke za visoko šolstvo in znanost, ste napovedovali katastrofalno odpuščanje visokošolskih učiteljev. Kolikor vem, se to ni zgodilo.

Na ljubljanski univerzi se je lani število zaposlenih zmanjšalo za tristo oseb. Zmanjševali smo tudi na Ekonomski fakulteti, v zadnjih treh letih se je število pedagogov zmanjšalo za 15, torej deset odstotkov. Odpuščanje seveda pomeni tudi dodaten strošek, saj je treba odpuščenim plačati odpravnino. Pa tudi za državni proračun odpuščanje velikokrat ni želeni prihranek, saj so brezposelni upravičeni do denarnega nadomestila, upokojenci pa do pokojnine.

Študent AGRFT državo stane 35 tisoč evrov na leto, študent medicine 9000 evrov, študent ekonomije pa 2800 evrov. Kako so možne tako velike razlike in ali je ta razmerja mogoče spremeniti? Rektor ljubljanske univerze dr. Stane Pejovnik pravi, da se moramo sprijazniti s posebnostjo nekaterih študijev in odločiti, ali jih kot nacija potrebujemo ali ne.

Problem ni v tem, da študent medicine stane trikrat toliko kot študent ekonomije. Problem je, da so ti zneski na splošno katastrofalno nizki. Pri nas učenec v osnovni šoli državo stane 6500 evrov, prav toliko pa jo v povprečju stane študent. V OECD praktično ni države, kjer bi bil znesek na osnovnošolca enak znesku na univerzitetnega študenta. Praviloma je to razmerje vsaj ena proti ena in pol. Pri nas so standardi in normativi za osnovno šolstvo nesorazmerno visoki glede na standarde in normative v povprečju EU, prav nasprotno pa je v visokem šolstvu, saj so tu standardi in normativi nesorazmerno nizki. Na Ekonomski fakulteti na visokošolskega učitelja pride v povprečju od 50 do 60 študentov, na ekonomsko-poslovnih fakultetah, ki imajo enake akreditacije kot Ekonomska fakulteta, pa na enega učitelja pride samo 10 do 15 študentov, če pustimo ob strani ostale razlike. V osnovnih šolah se borijo, da se jim ne bi znižali standardi in normativi, v visokem šolstvu pa se po tihem stalno znižujejo. Že večkrat sem povedal, da to, kako bo kdo živel, ni odvisno predvsem od tega, kako dobra je osnovna šola, ampak od tega, kaj bo pridobil na fakulteti. Raziskave kažejo, da je gospodarski razvoj države, ki je na taki stopnji razvoja, kot je Slovenija, močno odvisen prav od kakovosti visokega šolstva.

Finančna stiska javne visokošolske zavode naravnost sili v privatizacijo in komercializacijo.

Bolj problematično je, da država daje javni denar zasebnim zavodom, hkrati pa skupni obseg javnega denarja zmanjšuje. Tako dodatno zmanjšuje denar za javne zavode. Gre za anahronizem. Javni denar se ne daje zasebnim zavodom, ki so povsem zunaj sistema in ki bi se morali financirati izključno iz zasebnih virov.

Je Slovenija izjema ali še katera druga evropska država z javnim denarjem financira zasebne visokošolske zavode?

To počnejo tudi nekatere druge države, si pa to lahko privoščijo samo tiste, ki visokemu šolstvu iz proračuna namenjajo bistveno večji delež BDP-ja kot Slovenija. V nacionalnem programu visokega šolstva je bilo določeno, da se bo delež javnih sredstev za visoko šolstvo povečal in da se bodo zmanjšane koncesije ohranile, hkrati pa se bodo izjemno povečale zahteve po kakovosti. Ena od ključnih zahtev za kakovost so redno zaposleni učitelji z ustreznimi nazivi in referencami. Ameriška akreditacijska agencija ni odobrila akreditacije zasebni švicarski poslovni šoli, čeprav je imela zbrane najboljše profesorje iz vsega sveta in čeprav jo vodi markantna osebnost, ki je izjemno veliko prispevala na področju poslovnega izobraževanja. To vem, ker sem član akreditacijskega odbora pri tej agenciji. In zakaj ji ni odobrila akreditacije? Ker so bili vsi profesorji t. i. leteči profesorji, ki na tej šoli niso opravljali raziskovalnega dela, niso razvijali programov in tako naprej, ampak so na šolo prišli za teden ali dva, da so opravili predavanja in izpite, nato pa so odleteli na matično šolo. Zdaj pa poglejva, kako je s tem v Sloveniji: večina zasebnih visokošolskih institucij skorajda nima zaposlenih učiteljev. Sprašujem se, kako je mogoče, da se takšnim šolam odobri slovenska akreditacija. Jedro kakovosti visokošolske institucije so učitelji, in to tisti, ki na šoli niso prisotni samo občasno kot predavatelji, temveč tisti, ki na šoli opravljajo tudi raziskovalno in ostalo delo, se povezujejo in so šoli povsem predani, skratka, ki s šolo živijo, kajti samo tako je mogoče zagotavljati kakovost.

Harvardska poslovna šola dobi približno 58.000 evrov na študenta, London School of Economics približno 25.000 evrov, ljubljanska Ekonomska fakulteta pa samo 2800 evrov.

Koliko pa je javno visoko šolstvo pri nas sploh še javno? Ali če vprašam drugače: kolikšen delež sredstev članice pridobite s tržno dejavnostjo?

Delež sredstev, ki ga pridobimo na trgu, je majhen. Ljubljanska univerza 19 odstotkov sredstev pridobi iz neproračunskih virov, od tega šest odstotkov s prispevki študentov, slabih deset odstotkov pa na trgu. Ekonomska fakulteta zunaj proračuna dobi 24,5 odstotka sredstev, od tega 3,5 odstotka na trgu. Strahovi o privatizaciji in komercializaciji slovenskega javnega visokega šolstva so pretirani, širijo jih tisti, ki ne poznajo številk.

Na javnih fakultetah ste zaradi pomanjkanja sredstev prisiljeni uvesti korporativen način obravnave delovne sile: zvišujete obremenjenost učiteljev z nadurami, hkrati pa povečujete število študentov v skupinah.

Ne vem, ali je to ravno korporativni pristop. Gre za to, da se skuša s čim manj sredstvi nuditi čim več. Če ne želiš resno omejiti vpisa, moraš omejiti število študentov v skupinah, kajti denarja za zaposlitev dodatnih učiteljev ni. Kje je tu pametna meja? Zagotovo ni pametna tista meja, pri kateri smo zdaj. Ekonomska fakulteta je zmanjševala število vpisnih mest tudi zato, ker je sistem visokega šolstva v Sloveniji tak, da v prvem letniku študentje pridejo poskusit študirat. Imamo ogromen pritisk na učitelje, zato da gre potem v drugi letnik v povprečju samo tretjina vpisanih. S krčenjem vpisnih mest skušamo izločiti tiste, ki pridejo samo poskusit študirat, hkrati pa skušamo študij narediti kakovostnejši za tiste študente, ki so sposobni in tudi pripravljeni delati. Počasi bomo vpisna mesta še zmanjševali. Pri tem pa obstaja nevarnost za fakultete, da se država premisli in ponovno uveljavi stari sistem financiranja po študentu, ki nas je privedel do sedanjega popolnega nesorazmerja, ko je na voljo celo več vpisnih mest, kot pa je sploh velika generacija, imamo enega najvišjih odstotkov študirajočih v generaciji in enega najslabših odstotkov prehodnosti med letniki ter zaključevanja študija. Glede še na največje število let do zaključka študija, seveda za tiste, ki ga sploh končajo, ni čudno, da najdemo v nemških časopisih tudi sarkastičen naslov »Slovenci študirajo«.