Vladimir Pištalo: »Tesla je vse življenje živel s čudežnimi prebliski svetlobe«

Tesla je imel platoničen odnos do sveta in razvoja, Edison pa je videl vrednost izumiteljevega dela v denarju.

Biografska dejstva o življenju in delu Nikole Tesle, očeta sodobne elektrike, so znana. V Smiljanu pri Gospiću v Liki leta 1856 rojeni srbsko-ameriški elektroinženir, fizik, kemik in matematik se je šolal v Gradcu, nato je deloval v Budimpešti in Parizu, kasneje pa v ZDA, kjer je umrl leta 1943. Tesla je avtor več kot sedemsto izumov s področja elektrike in magnetizma. Poleg izuma izmeničnega električnega toka je med drugim teoretični izumitelj radia, pionir robotike, neona in rentgenskih žarkov. Veliko njegovih idej, ki si jih je zapisoval s posebno kodo, poznal jo je samo on, je tako naprednih, da bodo luč sveta morda ugledale šele v prihodnjih desetletjih. To velja tudi za njegov življenjski projekt – prenos energije skozi zemljo.
Tako kot so bili za tiste čase nenavadni in revolucionarni njegovi izumi in zamisli, je bilo nenavadno tudi njegovo življenje, okrog katerega so se spletli številni miti in legende. Živel je v (platonskem) svetu čistih idej in živel je življenje, ki mu je bilo usojeno. A bil je srečen. Tako ga prikaže v romanu Tesla, portret med maskami, Vladimir Pištalo, srbski pisatelj in profesor zgodovine na ameriški univerzi v Worcestru v Massachusettsu. Roman o Tesli je prejel nagrado srbskega časnika NIN in je bil leta 2008 najbolj bran roman v Srbiji. Delo je poskus predstavitve tega, kar se je dogajalo v Teslovi notranjosti, in literarna osvetlitev njegovega življenja in dela, torej predstavitev obojega »osvetljenega od znotraj«.

Knjigo o Tesli ste pripravljali osem let. Ste mu pogledali v dušo?

Poskušal sem ga doumeti. Zato roman ni naštevanje dejstev o njem, ampak interpretacija dejstev in njihova razporeditev v umetniškem smislu. Razvrstitev pa je stvar subjektivne, torej umetniške presoje. Poskušal sem prikazati njegovo notranjost in pogled na svet z njegovimi očmi.

Kakšen je bil torej svet v njegovih očeh?

Zelo vznemirljiv. Tesla ni razumel ljudi, ni se ukvarjal z njimi kot psiholog. Ta plat ga ni zanimala. Razmišljal je o čistih idejah, in ker je bil tudi spiritualen, je bil zanimiv za številne ljudi. Koliko pa je danes znanstvenikov, s katerimi bi se identificiralo toliko ljudi kot s Teslo? Pri njem jih privlači ne le znanost, ampak tudi čistost duha in nenavezanost na gmotne plati njegovega delovanja.

Podrobno ste predstavili Teslo kot človeka, pa tudi ljudi, s katerimi je prihajal v stik. Ker pa na koncu romana zapišete, da je »vsakršna podobnost z resničnimi dogodki in osebami naključna«, se postavlja vprašanje, koliko je v njem domišljijskega.

O Tesli sem resnično prebral vse, kar se je dalo. Tudi filme in dokumentarce o njem sem si ogledal. A bolj kot podatki o njem me je v romanu, ki ga sam doživljam kot fikcijo, zanimala konstelacija teh dejstev, ta pa je individualna. V romanu so tudi številni domišljijski deli, so izmišljeni ali delno izmišljeni liki. Resničnim osebam, ki jih je Tesla poznal, to sta bila denimo velikan ameriške književnosti Mark Twain in znani ameriški pesnik Robert Underwood Johnson, pa sem vtisnil čustva. So pa v romanu tudi izmišljeni liki. Hočem reči, da je moje razumevanje likov in interpretacija že literarna fikcija. Toda moj roman zagotovo ni zadnja beseda o Tesli, saj se vedno znova najde še kaj, kar ga lahko prikaže v novi luči.

Čeprav pisana z vidika ekscentričnega znanstvenika, ki ste ga demitizirali, je zgodba o njem še vedno zelo nenavadna.

Zares nenavadna. Naj vam pojasnim s prispodobo. So zelo dobre restavracije, kjer pa vam kuhar ne ponudi soli in popra. Ker misli, da je že vse naredil. Tudi Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi oziroma z legendami in miti. Le pokvarili bi ga. Pustil sem, da zgodba o Tesli govori sama zase. Moral pa sem najprej opraviti s presežniki, ki se uporabljajo, kadar govorimo o njem, da je bil največji in najpametnejši, pa tudi z miti, ki imajo vse značilnosti znanstvene fantastike. Ko sem to odstranil, se mi je prikazal Tesla kot človek.

Ki ste ga označili za šamana?

Šaman je vrednostno nevtralna oznaka. V knjigah o šamanizmu zvemo, da šaman v trenutku preobrazbe lahko postane črn ali bel. Tesla je zame beli šaman, saj je bil predan ustvarjanju. Šaman, po tradicionalnem izročilu, umre za ta svet in se preseli v drugo dimenzijo, ki je našim čutom nedostopna. Tesla je bil v bistvu veren človek. Umrl je za ta svet in odšel v drugo dimenzijo. V sakralni prostor, ki je pod zemljo ali nad nebom. Zgodbe o potovanju številnih grških junakov v podzemlje, od Herkula do Odiseja, so pravzaprav šamanistične zgodbe. Tudi pri Dantejevem pisanju o potovanju v raj ali pekel gre za poetično obdelane zgodbe iz šamanistične izkušnje. Gre za pomembno zgodbo v zgodovini naše civilizacije. Sicer pa se šaman sam ne more odločiti, da bo postal šaman, izbire tudi ne more zavrniti, saj mu preti smrt. Šaman je izbran, ne živi svojega življenja po svoji volji, ampak živi za tisto, kar mu je namenjeno. Je človek, ki služi drugim ljudem.

Tesla je bil večkrat na meji med življenjem in smrtjo, a je smrt vsakokrat premagal.

Drži. V Budimpešti so zdravniki že dvignili roke od njega. Pa je premagal bolezen in se prerodil. Bil je hkrati krhek in neuničljiv človek. Delal je po šestnajst ur in več na dan. Zaradi krhkosti so se ljudje bali za njegovo zdravje, a v njem je tičala nenavadna odpornost. Tudi ko je bil še mlad fant, se je izgubljal v gozdu, se večkrat dušil ali pa se polil z vrelim mlekom. Večkrat je bil na robu smrti, navadno pa se je iz takšnega stanja vrnil močnejši in z novim odkritjem. Ena izmed njegovih nenavadnih sposobnosti je bila neverjeten spomin. Prebral je knjigo in jo zmogel ponoviti na pamet. Imel je tudi zelo močno intuitivno spoznavno moč, saj se mu je večkrat zgodilo, da je vnaprej videl rezultat svoje iznajdbe, in šele nato jo je z argumenti dokazoval ali pa se je lotil projekta za izdelavo kake naprave.

Spadajo prebliski svetlobe, ki jih je doživljal, tudi med njegove posebne lastnosti?

To se mu je pogosto dogajalo. Bili so kot vizirji na srednjeveških šlemih, ki padejo na obraz. To je bil vizir svetlobe. Sam sem si jih vedno zamišljal kot podobe, ki jih uzremo, ko gledamo v sonce z zaprtimi očmi. Vse je oranžno ali zlato. Takšnih trenutkov se je Tesla sprva bal, kasneje pa se jih je naučil obvladovati in se jim prepustiti, saj so bili to trenutki velikega vzburjenja in nekateri povezani z izumi. Takšni prebliski so bili, ne vedno, ampak pogosto, na neki način darilo. Kot da bi se potopil v svet Platonovih kategorij. Življenje s prebliski svetlobe je bilo zanj morda privilegirano življenje, a hkrati tudi strašno. Zamislite si, da se vam zgodi, da pred vami izgine svet in vse postane zlato. Vse življenje je živel s temi prebliski svetlobe, torej je živel nenavadno, vendar tu ni treba vsiljevati mitologije o vesoljcih.

Izumljanje je bilo zanj, kot ste zapisali, kakor kopanje v neokrnjenem jezeru, bilo je pomembnejše od spolne energije ali denarnih nagrad.

Za Teslo je bila strast izumljanja prevladujoča strast, močnejša od vseh drugih. Trenutki vzburjenja ob odkritjih. Večkrat se govori, da je umrl reven in sam, jaz pa mislim, da bi, če bi lahko izbiral, svoje življenje še enkrat preživel tako, kot ga je.

Zdi se, da ga je močno zaznamovala smrt brata Daneta v mladosti. O njej je nenehno sanjal in si zapisoval svoje sanje, vaš roman pa se konča s prispodobo o siamskih dvojčkih.

Bolečino zaradi bratove prezgodnje smrti je nosil v sebi vse življenje. Nikola je brata vedno gledal kot boga, kot nedosegljiv vzor. To je zame ključni dramaturški zaplet v romanu. Brat je bil, kakor je razvidno iz Teslovih zapiskov in avtobiografije, na neki način vedno z njim in v njem. In vedno se je čutil krivega, kot da bi ukradel bratovo življenje. Ta dramaturški zaplet se konča v zadnjem odstavku mojega romana. Konca seveda ne bom razkril.

Oče Milutin je bil pravoslavni duhovnik v Smiljanu v Liki, mama pa gospodinja. Lastijo si ga Srbi in Hrvati. Kako se je Tesla sam opredeljeval?

Za Srba. Ko so ga vprašali po veri, je dejal, da je njegova vera vera njegovega očeta. Toda njegova vera je vključena v njegovo širšo identiteto. Blizu mu je bil tudi budizem. Blizu mu je bila nemška kultura, Goethejeve knjige je znal na pamet. V Združenih državah Amerike se je vključil v tamkajšnje kulturno in družbeno okolje. Čeprav je vse te identitetne sestavine nosil v sebi, se nikdar ni odrekel svojemu izvoru.

Pobudi očeta, da bi postal pravoslavni duhovnik, pa se je uprl?

Oče Milutin je bil liberalni duhovnik in zagovornik religioznega razsvetljenstva. V svojem sinu je videl človeka, ki bi skupaj z drugimi v Liko lahko prinesel razsvetljenske ideje. Sin ni poslušal očeta. Odločil se je hoditi po svoji poti.

Naposled je vendarle lahko odšel študirat na graško Politehniko.

Očetovo dovoljenje je dobil, potem ko se je znova znašel med življenjem in smrtjo. Nikola je zbolel za kolero in takrat mu je oče dovolil študirati, kar je hotel, kajti bal se je, da bo izgubil še drugega sina. Nikola je odšel v Gradec in s svojim maničnim delovnim tempom v enem letu opravil dva letnika študija. Ko je prišel domov v Smiljan, je mislil, da bo z uspehom očetu dokazal, da je enakovreden umrlemu bratu, vendar so očeta Nikolove ocene kaj malo zanimale. Skrbelo ga je njegovo zdravje. Šele po očetovi smrti je našel pisma profesorja s politehnike, ki je očetu predlagal, naj Nikolo pokliče iz Gradca, da ne bi umrl zaradi delovnega tempa, kakršnega si je zastavil.

Po vrnitvi v Gradec sta ga zasvojila hazardiranje in alkohol, ta zasvojenost se je nadaljevala tudi v Mariboru.

V to past se je ujel zaradi razočaranja nad očetovim odnosom do njega. Nato so ga iz Maribora deportirali v Gospić, kjer naj bi mu oče našel službo. Zanj tam ni bilo službe in kockal je naprej. Mama, ki je verjela, da je ljudi mogoče spremeniti z ljubeznijo, mu je nekega dne dala ves denar, ki je bil pri hiši, za hazardiranje. »Zapravi vse in vrzi to bolezen iz sebe,« mu je dejala. Zaradi materine velikodušnosti in razumevanja se je počutil ponižanega. Vso noč je hodil po ulicah in sklenil, da ne bo več kockal. Toda kanček kockarske strasti v značaju je vseskozi nosil v sebi, saj je bil pri odločanju pogosto sposoben staviti vse na eno samo karto.

Pot ga je nato vodila v Budimpešto, kjer se je družil z bivšim sošolcem Szigetijem, človekom popolnoma drugačnega značaja, s katerim pa sta ostala povezana vse življenje.

Szigeti je resničen človek, ki je bil s Teslo v zelo pomembnih trenutkih njegovega življenja. Tudi ob izumu izmeničnega električnega toka v Budimpešti. To je bilo odkritje kot v apoteozi. Szigeti je Tesli pomagal, ko so zdravniki od njega dvignili roke, ko je bil popolnoma izčrpan. Prisilil ga je k sprehodom, da se je telesno okrepil, in mu tako rešil življenje. Njuno prijateljstvo se je nadaljevalo v Parizu in v ZDA, kjer je Tesla delal.

Szigetija sem v romanu predstavil kot človeka, ki se navdušuje nad ženskami. Jih ljubi. Ljubi jih z enako strastjo, kot je Tesla strastno predan svojim izumom. Szigeti najde v ženskah zmeraj kaj novega, zanimivega, vznemirljivega. Pri Tesli so izvor življenja ideje, pri Szigetiju pa ženske in vse, kar je povezano z njimi. Skozi to nasprotje sem se po dramskem postopku skušal prebiti do Tesle v pomanjkanju romantičnega zanimanja pri njem.

Razlage njegovega odnosa s Catherine Underwood Johnson, ženo njegovega prijatelja Roberta, so različne.

Catherine se mi zdi zelo prikupna oseba in opisal sem jo s toplino. Po mojem je videla Teslo takšnega, kot je bil, videla je tisto, kar je bilo globoko in vredno v njem, on pa se je do nje vedel konvencionalno. Njena pisma Tesli pridejo do same meje ljubezni, potem pa se umakne. Da ji je bilo veliko do njega, ni dvoma. On pa je imel rad njo in njenega moža, s katerim sta bila zares iskrena prijatelja. Nekateri raziskovalci Teslovega življenja trdijo, da je imel ljubezensko razmerje s Catherine, ki naj bi se kasneje prelevilo v prijateljstvo. Jaz ne mislim tako. Nobenega dokaza ni, da je imel Tesla ljubezensko zvezo s katerokoli žensko.

Se je Tesla znal oziroma zmogel odpreti v konverzaciji s prijatelji?

Podatki o tem si nasprotujejo. Nekateri trdijo, da se ni rokoval z ljudmi, ker se je bal mikrobov. Ko je bil še mlad, je v Parizu nekoč pogledal skozi mikroskop in videl svet, poln precej odvratnih mikroorganizmov. Bil pa je tudi nezaupljiv, to je bila posledica kraje njegovih izumov in zamisli. Imel je otroško dušo in ni razumel, zakaj ljudje drugemu delajo slabo, če pa bi lahko delali dobro. O njegovem rokovanju z ljudmi je več razlag. Nekateri pravijo, da so mikrobi, ki se jih je bal, v bistvu ljudje, drugi pa spet, da je z nerokovanjem energetsko varoval ljudi pred sabo in pred svojim velikim energetskim nabojem. Zgodba o rokovanju ni povsem točna, saj se precej ljudi, ki so ga poznali, spominja močnega stiska njegove roke. Znal pa je biti nedostopen. Nekateri pravijo, da je znal presoditi človeka z globokim pogledom in mu na tej podlagi posvetiti svoj čas, pet ali deset minut. Včasih pa se je znal odpreti tudi ljudem, ki jih je slabo poznal.

Tesla je razmišljal o čistih idejah, in ker je bil tudi spiritualen, je zanimiv za številne ljudi.

V ZDA je delal v laboratoriju z izumiteljem in uspešnim podjetnikom Edisonom. Kakšni so bili odnosi med njima?

Na začetku sodelovanja ga je Tesla zelo spoštoval. Mislil je, da je Edison človek, ki ga razume, in verjetno iskal v njem nadomestilo za očeta, s katerim se ni vedno razumel. Kmalu pa je doživel razočaranje, saj ni mogel razumeti, da Edison nikoli ne vlaga truda in denarja v izume, ki jih ne bi bilo mogoče prodati. Prodaja patentov za Teslo ni bila bistvena. Njuna svetova sta bila različna, kajti Tesla je imel platoničen odnos do sveta in razvoja, Edison pa je bil predstavnik pragmatičnega videnja sveta, ki je zagovarjal tezo, da se vrednost izumiteljevega dela kaže v njegovi sposobnosti realizirati izum v denarju. Tesla je bil strašansko razočaran nad Edisonom, kasneje sta se grdo razšla. Edison je, to zdaj vemo, napravil veliko napako, ker bi si lahko prisvojil vse, kar je ustvaril Tesla, vendar pa je Teslo odpustil in se odločil za vojno z njim. Prevaral ga je, saj mu ni plačal motorjev, ki jih je naredil zanj. Potem se je med njima začela vojna za elektriko, v njej pa sta zmagala Tesla in Westinghouse.

Šlo je za spopad med enosmernim in izmeničnim električnim tokom. Tesla je moral dokazati, da je njegova elektrika varna, kajne?

Absolutno. Edison se je odločil za umazano igro, da bi onemogočil Teslo. Naročil je, naj lovijo potepuške pse, in jih nato ubijal z izmeničnim tokom ter tako ljudem kazal, kakšna naj bi bila ubijalska nevarnost izmeničnega električnega toka v njihovih domovih. Ko so ubili žival, so rekli, da je westinghousirana. Edison je celo dosegel, da se eksekucije v državi New York opravljajo z elektriko. Prvi človek, ki so ga ubili na ta način, je bil William Kemmler. Šlo je za grozljivo usmrtitev, ki so jo morali večkrat ponavljati. Vse to je Edison uporabil v propagandi proti Teslovemu izmeničnemu toku. Eno poglavje v knjigi sem posvetil Kemmlerju in njegovi usmrtitvi. Vsebina je skoraj v celoti prenesena iz New York Timesa, saj je zanimivo branje, ki ga ni bilo treba bistveno spreminjati.

In kako se je odzval Edison?

Da bi morali le Kemmlerjeve roke potisniti v kozarec vode, pa bi bila usmrtitev lažja, je pripomnil. Na takšne Edisonove cirkuške predstave, o katerih so pisali tudi časopisi, se je odzval Westinghouse. Tesli je predlagal, naj s svojimi predstavami prepriča ljudi, da izmenični tok ni nevaren. Tesla je nato predaval o tem in skozi svoje telo spuščal elektriko. Westinghouse in Tesla sta premagala Edisona, saj je njun sistem leta 1893 osvetljeval Chicago, kjer je bila takrat znamenita svetovna razstava. Frank Baum, pisec Čarovnika iz Oza, je v otroštvu obiskal to razstavo. Dežela Oz je bil Chicago, ki je bil osvetljen z deset tisoč žarnicami, Tesla pa jim je dirigiral. Pravzaprav je leto 1893 leto, ko je Amerika vstopila v dobo modernosti, na simboličen način pa sta ji to omogočila Tesla in Westinghouse.

Tesla se je razšel z investitorjem J. C. Morganom, ki je obvladoval 13 odstotkov svetovnega finančnega kapitala, saj se ni uklonil investitorjevim zahtevam, naj zgradi radijsko postajo za prenos sporočil.

Tesla je Morgana v resnici prevaral, kajti mož je pričakoval, da bo dobil razmeroma preprost sistem za pošiljanje sporočil prek posebnega stolpa na kopnem do ladje na morju. Tesla je vzel denar in začel megalomanski projekt, v katerem je bil radio le eden izmed elementov, osrednjo pozornost pa je namenil prenosu energije skozi zemljo. Ne vemo, ali je to sploh mogoče, Tesla ni pustil oprijemljivih podatkov glede tega. Če bi mu to uspelo, bi bil to eden izmed največjih izumov človeštva, radio pa v primerjavi z njim prava malenkost. Prijatelji so ga opozarjali, naj se ne zameri Morganu in naj uredi prenos sporočil, z drugimi projekti pa se ukvarja potem. A on je šel kockarsko na vse ali nič. Pojavil se je Marconi s svojim sistemom prenosa sporočil, Tesla pa je omahoval pri izdelavi radia in izgubljal prednost v boju za naslov izumitelja. To sicer je, vendar je le teoretični izumitelj. Ostal je brez pomembnega investitorja Morgana; ta ga je nato onemogočal še pri drugih projektih. Tesla je sicer mislil, da zato, ker Morgan ni verjel v možnost prenosa energije, drugi pa pravijo, da se je Morgan takšnih projektov otepal, ker ne bi bilo števcev za merjene porabe energije in s tem ne zaračunavanja.

O Teslovem odnosu do osebnega gmotnega bogastva ste nekaj že povedali. Nikoli mu ni uspelo nakopičiti bogastva zase, ne?

Nikoli se ni vključil v institucije, da bi tako zaslužil. Sodelovanje z njimi je pogosto odklanjal. Imel pa je zveste prijatelje, ljudi, ki so bili navdušeni nad njegovim genijem in njegovo nesebično posvečenostjo idejam in odkrivanju. In ker je pogosto zavračal tudi takšne ponudbe institucij, s katerimi bi si zagotovil gmotno varnost, je živel tako, kot je. Tudi tu se kaže njegov deloma kockarski značaj in prepričanje, da mora delati tisto, kar je treba, in živeti po svoji volji in na svoj način. Poleg tega pa, če investitorja prevarate, kar je Tesla večkrat storil, za prevaro plačate visoko ceno.

Neon, robotika, rentgenski žarki – o vsem tem je Tesla vedel veliko in marsikaj je bilo po njegovi smrti prikrito javnosti. Za njegovo zapuščino je poskrbel nečak Kosanović, sin najmlajše Teslove sestre in jugoslovanski diplomat, vendar je nad njo menda bedela tudi ameriška obveščevalna služba.

S to skrivnostjo se nisem veliko ukvarjal, ker je z njo povezanega precej senzacionalizma. Takim stvarem sem se izogibal. Verjetno je bilo po njegovi smrti vlomljeno v njegovo sobo, to pa je lahko storila ameriška obveščevalna služba. Čudno bi bilo, če tega ne bi napravili, saj je bila vojna, Tesla pa je govoril o posebnem obrambnem ščitu, ki naj bi ga bil snoval. Ne vemo, kaj so odnesli iz njegove hotelske sobe, in tudi ne, ali so prodrli v sistem zaščitnih kod za gradivo. Preostali del njegove zapuščine je nečak Kosanović prenesel v Beograd.

Je pa Tesla v času svojega ustvarjanja imel stike s tedanjo Jugoslavijo, vendar njegovih izumov nerazvita država menda ni cenila.

Opredeljeval se je za Srba. Njegova vera je bila vera njegovega očeta. Do južnih Slovanov nasploh je bil odprt. Ko je prišel v Zagreb, je mestu zastonj ponudil električno centralo z izmeničnim tokom, zagrebški župan pa se je odločil za Edisonovo centralo. Sicer se je Tesla vedno čutil povezanega s stvarmi, ki so se dogajale na ozemlju Jugoslavije, toda njegova prava domovina je bila zunaj tega sveta, njegova domovina je bila svet idej.