Duhovno živalsko kraljestvo

Režiser Matjaž Berger je v predstavi Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu, ki jo je postavil v novomeškem gledališču Anton Podbevšek Teater, skušal konceptualno zajeti bistvene misli slovenskega filozofa Slavoja Žižka o ideologiji vsakdanjega življenja. Predstavo je zasnoval na Žižkovih tekstih, »koncept uprizoritve prvega Žižkovega besedila znotraj uprizoritvenih umetnosti pa je izhajal iz njegovega briljantnega stila in subverzivnega učinka njegove misli okoli ideologije vsakdanjega življenja«.

Berger je pustil, da Žižek govori skozi tekst, sam pa je le strukturiral njegove glavne teze in šale, ki so jih interpretirali igralci ob spremljavi odlične glasbe Petra Penka in videoprojekcij. Včasih se v predstavi zazdi, da le ilustrirajo Žižkove misli, vendar Berger pravi, da gibi in interpretacije igralcev ter videoprojekcije niso »nikakršna ilustracija Žižkovih parabol, ampak abstraktni gestus telesa in retorike (v smislu Brechtovih horizontov), ki proizvaja neposredni in vprični Žižkov performativ, izjavo, tendenco, demaskiranje ’realnega’«.

Prvi del predstave, v njem je Berger zbral Žižkove misli o ideologiji vsakdanjega življenja, se začne z Žižkovo interpretacijo Platonove alegorije o votlini (7. knjiga Države), s katero pojasni razmerja med realnostjo, resničnim spoznanjem in filozofskimi problemi, ko je posameznik dejansko razsvetljen. »Naše branje te alegorije je šlo v smeri ultimativne paralakse, v figurativnem in gledališkem smislu,« pravi Berger. Ta Platonov dualizem med tistim, kar je v votlini, in tistim, kar je zunaj nje, pa je problematičen, na kar opozarja sam Žižek – tega navedka Berger v predstavi sicer ni vključil – v svoji interpretaciji filma Matrica, ko mora Neo izbrati med modro in rdečo pilulo, torej med resničnostjo in iluzijo, saj Žižek meni, da obstaja tudi tretja pilula – videti resničnost v sami iluziji, kar mu omogoči misliti razmerja med resničnostjo in virtualnimi svetovi v družbi spektakla.

V tem prvem delu predstave Berger uporabi tudi Žižkove misli o življenju v nekdanji Sovjetski zvezi, o nasilju v tistih časih, o njenih velikih projektih javnih zgradb v tridesetih letih prejšnjega stoletja in izgradnji socialističnega človeka. Vse te misli Žižek začini s šalami. Med njimi je morda najbolj povedna šala o delavcu iz nekdanje Vzhodne Nemčije, ki dobi službo v Sibiriji. Vedoč, da bodo vso njegovo pošto pregledovali cenzorji, naroči prijatelju: če bom v pismih uporabljal modro črnilo, potem je napisano resnično, če pa bo pisano z rdečim črnilom, gre za neresnične podatke. Čez mesec dni dobi prijatelj pošto, napisano z modrim črnilom: »Tukaj je vse čudovito, trgovine so polne, hrane je na pretek, stanovanja so velika in dobro ogrevana, v kinodvoranah predvajajo filme z Zahoda, veliko je lepih deklet, ki so pripravljene na ljubezensko zvezo. Edina stvar, ki se je ne dobi, je – rdeče črnilo.«

Ključni del Bergerjeve uprizoritve je Žižkovo besedilo o ideologiji vsakdanjega življenja, ki je referenčno vezano na poglavje iz Heglove Fenomenologije duha (Duhovno živalsko kraljestvo in goljufija ali stvar sama). S to sintagmo je Hegel poimenoval moderne civilizirane družbe, kjer so »človeške živali« – posamezniki, ki sodelujejo v zapleteni mreži civilne družbe – ujete v samozainteresirane interakcije in so vse potrebe skupnosti podrejene osebnim interesom posameznikov. V tem kontekstu civilno družbo strukturirajo tržna in izločitvena pravila, ki razkrajajo družbo. Ta razmerja Žižek v tekstu Leninova izbira ponazori s šalo o dveh belcih v puščavi, ki se jima začne približevati lačen lev. Prvi se ustraši, drugi pa si začne počasi obuvati svoje tekaške čevlje. Prvi ga nato vpraša: »Ampak zakaj to počneš? Ali ne veš, da je lev hitrejši od človeka?« Drugi mu odgovori: »Ne nameravam prehiteti leva – ampak tebe!« V tem kontekstu, ko nekako regresiramo na raven živali, manjka solidarnosti in prave civilne družbe, kar Berger ponazori z Žižkovimi mislimi o institucionalnih zločinih, totalitarizmu, demokraciji, rasizmu, antisemitizmu, birokratizmu, kinder jajčkih, humorju, intimizmu, seksualnosti, prehrambni industriji, Hitchcocku, zločinu, holokavstu itd.

Za Bergerja je Žižek prvenstveno vrhunski filozof in mislec angažmaja in refleksije. Zato se njegova predstava konča z zelo angažiranimi toni. Gre za poziv k uporu? »Poanta Žižkovega zaključnega teksta, ki ga interpretira Pavle Ravnohrib, gre takole: ’kritični levičarji so v naših družbah le prašili jajca oblastnikom, gre pa zato, da jim jih odrežemo’. Govorimo o ’kritični levici’ in disidentih vseh časov in prostorov, seveda tudi o sodobnosti, in prav nič drugega,« pravi Matjaž Berger. In na vprašanje, kako se kaže umetniška intervencija v Žižkovo misel, odgovori z besedami: »Žižkova misel je oblika moje oziroma naše gledališke predstave. S tem je gledališkost te uprizoritve (p)osebna.«

Gledališka predstava:
Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu
Režiser: Matjaž Berger
Kje: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
Kdaj: 31. maja ter 6. in 7. junija 2013