Slikar, ki obvlada

Beseda slikar izriše podobo človeka, ki v ateljeju s čopičem nanaša barvo na platno. V zadnjih desetletjih ta podoba vse manj ustreza realnosti. Slikar, ki zgolj slika, ne bo prišel daleč. Umetnik mora kot dober menedžer skrbeti tudi za kakovostno predstavitev del in vse tisto, kar sledi uspešni razstavi. Poleg slikanja je treba pisati prošnje, načrtovati postavitve, aktivirati fotografe in medije, odgovarjati potencialnim kupcem, voditi računovodstvo, organizirati prevoze, skrbeti za ustrezna besedila, dialog s kupci, naročniki, kustosi in galerijami, poleg tega pa občasno še zavihati rokave in zabiti kak žebelj, prepleskati steno ali izbrati dobre distančnike za slike.

Toda kakovostna skrb za lasten produkt, če se ta seveda izkaže za vrednega vse te skrbi, se obrestuje. Odkar je slikar Ivo Prančič leta 2008 razstavljal svoj novi cikel slik v Galeriji Equrna, je okrog sebe zbral ekipo, na katero se lahko zanese, zato distančnikov zdaj nič več ne postavlja sam. To pa pomeni, da se je lahko vrnil k svojemu poklicu, slikarstvu.

Umetnik, ki je diplomiral in magistriral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je v času, ko so bile v umetnosti popularne podobe sodobnega trenutka, ustvarjal abstraktna dela. Po študiju je kot marsikateri umetnik ostal na svobodi, kar ga je nekako izenačilo s samostojnim podjetnikom, čeprav je bil slikarjev cilj pravzaprav zgolj to, da bi si zagotovil razmere, v katerih bi lahko čim več časa namenil ustvarjanju.

A s trdim delom, ki je dodatek k njegovemu kakovostnemu opusu, si je mogoče ustvariti tudi takšne razmere. Ivo Prančič to dokazuje prav te dni, ko se pripravlja na otvoritev velike samostojne razstave v Galeriji Cankarjevega doma. Ko sva se srečala v razstavni dvorani, kjer so bila ob stene prislonjena njegova velika dela, je dajal vtis človeka, ki ve, kaj si želi. Ne zanima ga pogovor o tem, kdo je in kako ustvarja, zanimajo ga slika, slikarstvo in razstava. Še kadar omeni druge umetnike, prijatelje, medtem ko prižiga niški marlboro, govori le o njihovih delih.

Galerijski prostor, ki mu je odprl vrata, samostojne projekte namenja le uveljavljenim umetnikom, predvsem tistim, ki so slikarji tako imenovanih modernističnih izhodišč. Njihove slike, in gotovo so med njimi tudi Prančičeva dela, so za sodobnika rahlo zapletena reč, ki pa lahko gledalcu ponudi številne užitke.

Prančičevo slikarstvo ni lahkotno slikarstvo, toda ko ga srečamo, vemo, da je pred nami nekaj, vredno pogleda.

Naše oko v vsakdanjem življenju kar naprej napadajo podobe, ki jih njihovi pošiljatelji uporabljajo zato, da bi nam z njimi čim hitreje sporočili informacijo. Slikarstvo Iva Prančiča pa ne želi sporočati, temveč govoriti. Ne le, da se z govorom slika razpira, ampak se pri Prančiču po prvem, »wow« učinku, celo razkriva. Umetnikove slike sprva napadejo kot celota. Velike so, sestavljene iz delov, ker presegajo velikost njegovega ateljeja, pa tudi zaradi tega, ker jih umetnik iz vizualnih potreb sestavlja v poliptihe. Ko Prančičeve slike opazujemo dlje, začnemo uživati v njihovem mojstrstvu. Tisti bolj tehnični opazovalci pa morda raziskujemo tudi, kje je slikar zamahnil po platnu in kje je barva prosto tekla, medtem ko je umetnik obračal platno.

Prančičeve slike v nekakšnem »mačo« načinu nakazujejo slikarja, ki je na monumentalna platna v velikih gestah temperamentno nanašal barvo. Razkrivajo nasprotje med naključjem in strogo načrtovano perfekcijo. Kažejo gosto in prosojno, tekoče in zaustavljeno, mogočno in nežno. Sposobne so nas prisiliti, da se za nekaj minut ukvarjamo samo z zeleno piko, ki jo je umetnik pastozno nanesel v zgornji levi del enega od svojih platen in se je kakor vdor sodobnega, plastičnega trenutka naselila na monumentalne forme pod seboj.

Takšno slikarstvo, še posebej takrat, kadar se z nami ne poigrava s prepoznavnimi podobami, nam je znova in znova tuje, a ta tujost je posledica tega, da ne uporablja logike spektakla, ampak skuša vanjo zarezati s svojo resnico. Prančičevo slikarstvo ni lahkotno slikarstvo, toda ko ga srečamo, vemo, da je pred nami nekaj, vredno pogleda.

A ne le zaradi njegovih slik – tudi tokrat je umetnikova razstava postavljena izvrstno, kar je ena od pomembnih malenkosti, ki lahko uničijo ali pa poudarijo posamezno delo. Morda je Galerija Cankarjevega doma zanjo kar neokoliko premajhna, saj razstavljeni cikel slik z monumentalnostjo in kakovostjo dokazuje, da je pred gledalcem zrel umetniški opus.

Ivo Prančič je bil najprej »out«, ker je v slovenskem prostoru, kakor pravi sam, »špricala nova podoba«. Sredi devetdesetih let pa je bil »out« preprosto zato, ker je v trenutku, ko je sodobna umetnost pri nas sploh prvič vstopila v centralno institucijo, za nekaj časa »out« postalo kar slikarstvo nasploh. Trienale slovenske umetnosti leta 1997 je z razstavo, ki jo je v Moderni galeriji kuriral Peter Weibel, sicer zaznamoval konec nekega obdobja, vendar je imela pozitivna sprememba tudi svojo temno plat, ki jo bo treba še osvetliti, da ne bo treba novim generacijam čez desetletja ponovno odkrivati opusov, ki so kot »kolateralna škoda« izpadli iz igre za zgodovino.

Prančič si je sicer sam, ne glede na okoliščine, zmogel ustvariti možnosti za svoje delo, zdaj pa vendarle obstaja upanje, da se bo njegov opus končno ohranil tudi v zgodbi o umetnosti in da se ne bo tudi on znašel med tistimi, ki si morajo zgodovino pisati sami. Prvi korak za poglobitev v njegovo slikarstvo ponuja že monografija, ki bo izšla ob tokratni razstavi ter prinaša besedila Andreja Medveda, dr. Nadje Gnamuš in dr. Tonka Maroevića, upati pa je, da bo v kratkem sledila še pregledna galerijska predstavitev njegovega celotnega opusa.

Slikarska razstava:
Pa.slika
Kdo: Ivo Prančič
Kje: Galerija Cankarjevega doma, Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: od 5. junija do 25. avgusta 2013