Zakaj kooperative niso rešitev

So kooperative, kot je Mondragon v Španiji, pot do ukinitve kapitalizma in vzpostavitev egalitarne družbe? Zakaj ne, na spletni strani NewDemocracyWorld piše John Spritzler. Pri proizvodnji za dobiček ljudje pogosto ne morejo dobiti nečesa pomembnega, kar potrebujejo, čeprav je na voljo, ker nimajo denarja. Revni ljudje si recimo ne morejo privoščiti dobre hrane, ker je njena cena, ki proizvajalcem prinaša dobiček, previsoka. To je posledica proizvodnje za dobiček, ne pa ločitve na lastnike in delavce v družbi. To pomeni, da z ukinitvijo lastnikov revežem ne bi mogli zagotoviti dobre hrane in to je velik problem, ne majhen. Proizvodnja za dobiček ima torej zelo negativne posledice za delavce tudi v podjetjih, ki so v lasti delavcev.

Podjetja, ki proizvajajo za dobiček, za svoje poslovanje potrebujejo bančne kredite, s katerimi banke ustvarjajo dobiček, zato jim je sposojeno treba vrniti z obrestmi. Čim podjetje, ki je v lasti delavcev, najame kredit, delavci niso več njegovi edini lastniki, ampak njegova solastnica postane tudi banka, ki določi pogoje za dodelitev kredita in del dobička podjetja delavcem pobere iz žepa v obliki obresti. To velja tudi v primeru, da so delavci lastniki banke oziroma je banka državna.

Banka zato, da podjetje ustvarja dobiček, zahteva vse tisto, kar se dogaja danes: zniževanje stroškov proizvodnje, zniževanje stroškov dela, zniževanje plač in nagrad zaposlenim. V sistemu proizvodnje za dobiček so nekatere dejavnosti bolj dobičkonosne kot druge, ker podjetja med seboj tekmujejo, imamo zmagovalce in poražence. Kaj se zgodi z delavci v podjetju, ki je poraženec in bankrotira? So revnejši kot delavci v podjetju, ki je zmagovalec. To je »seme neenakosti, ki vzkali v zemlji, kjer velja logika proizvodnje za dobiček«. To se je po Spritzlerjevih besedah zgodilo v »tržnem socializmu« v nekdanji SFRJ, kjer so delavci upravljali podjetja.

Bi negativne posledice proizvodnje za dobiček lahko odpravili tako, da bi namesto zasebnih imeli le državne banke, ki bi ljudem, ki si ne bi mogli kupiti stvari, ki jih potrebujejo, zastonj dale denar za to? Banke bi ta denar vzele od podjetij, ki ustvarjajo dobiček bodisi prek obresti za kredite ali na kak drugačen način.

John Spritzler razlaga, da bi v tem primeru dobili gospodarski sistem, ki ne bi več temeljil na proizvodnji za dobiček, ampak na proizvodnji tistega, kar bi ljudje potrebovali, banke pa bi odločale, ali si tisti, ki si nečesa ne bi mogli kupiti, to zaslužijo brezplačno. To bi bilo gospodarstvo delitve, denar bi postal odveč, saj bi banka povedala delavcem, kaj ljudje potrebujejo in zahtevala, naj to proizvedejo in dajo zastonj. To bi delovalo v razmerah, kjer bi bila državna banka, ki bi odločala, kaj ljudje potrebujejo, pod resnično demokratično kontrolo. To pomeni, da bi demokratično odločanje temeljilo na decentralizirani prostovoljni federaciji lokalnih skupnosti. Torej ni dovolj le podržaviti banke, ampak je treba odpraviti tudi vladavino plutokracije.

John Spritzler razlaga, da sta razredna neenakost in kapitalistični sistem, ki temeljita na neenakosti in jo ustvarjata, velik problem, ki potrebuje veliko rešitev. Tega sistema ni mogoče odpraviti zgolj s preobrazbo v drugačen sistem, ne da bi hkrati odpravili tudi plutokracijo, kajti njeno bogastvo, moč in privilegiji so odvisni od ohranitve sedanjega sistema. Prav to ohranitev dejansko predlagajo številni zagovorniki kooperativ. A tako egalitarne družbe ni mogoče vzpostaviti. Za to je treba imeti vizijo gospodarstva, ki temelji na delitvi namesto na proizvodnji in prodaji za dobiček, in vizijo resnične demokracije, ki temelji na prostovoljni federaciji lokalnih skupnosti ne na hierarhiji vladanja od vrha dol, ki je skupna teoretičnim komunističnim, teokratičnim revolucionarnim modelom oblasti in kapitalističnim »demokracijam«. Odstranitev plutokracije z oblasti zahteva razumevanje, ne samo, da je to nujno, ampak tudi, da je to mogoče, kakor je John Spritzler skupaj z Davom Stratmanom leta 2011 napisal v delu Thinking about Revolution (Razmišljanje o revoluciji).