Alternativne kazni so zlata rezerva

O alternativnih oblikah izvršitve kazni zapora je spet moderno razpravljati, odkar so obsojeni nekdanji gradbeni baroni Ivan Zidar (SCT), Hilda Tovšak (Vegrad) in Dušan Črnigoj (Primorje) zaprosili sodišče, naj jim odobri takšno obliko kazni. Sodišče jim ni ugodilo, Tovšakova kazen zapora že prestaja, druga dva se morata v določenem zaporu zglasiti do konca junija. O alternativnih oblikah kazni lahko rečemo, da jih zakonodaja pozna kar nekaj, praksa pa bolj malo.

So pa alternativni načini izvršitve zaporne kazni vse pogostejši, odkar je pred leti zakonodaja razširila možnosti zanje. Pred petimi leti je le pet obsojencev prestajalo kazen zapora ob koncu tedna (čez teden pa so lahko hodili v službo in spali doma) in dva obsojenca sta opravila delo v splošno korist. Lani je bil zapor za konec tedna odrejen 86 obsojencem, 11 jih je opravilo delo v splošno korist, šest pa jih je kazen prestajalo v hišnem zaporu. Povečanje je očitno le pri zaporu za konec tedna, ki obsojencu omogoča, da se njegovo življenje za čas prestajanja kazni zapora ne ustavi. A ugodnosti, alternativno obliko kazni in zaporske ugodnosti, si je treba zaslužiti. »Pri nas vse obsojence obravnavamo enako, imajo pa v zaporu različne režime prestajanja kazni, ki se lahko pri posamezniku tudi spreminjajo,« pojasnjuje direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Dušan Valentinčič. Obsojenec, ki ima več izvršljivih kazni ali pa se v zaporu ne vede zgledno, verjetno ne bo dobil prostih izhodov in ne bo premeščen na odprti oddelek, kaj šele da bi mu bila omogočena katera od alternativnih oblik izvršitve kazni zapora.

Zasedenost slovenskih zaporov je sicer 110-odstotna, število zaprtih pa iz leta v leto raste. Če bi vsi obsojeni na kazen zapora takoj po razsodbi prišli na prestajanje kazni, bi sploh bilo dovolj prostora za vse? Čakalne vrste za odhod na prestajanje zaporne kazni ni, pojasnjuje Valentinčič, saj »se prostor tudi naredi, če je treba, četudi gremo prek standardov. Nimamo možnosti, da bi obsojenca zavrnili.« Prav alternativne oblike kazni pa pravosodnemu sistemu omogočajo sprostitev zaporskih zmogljivosti, če (ko) bi bilo to potrebno. Vsako leto v slovenske zapore pride skoraj 80 odstotkov obsojencev, ki so obsojeni na dve ali manj let zapora in izpolnjujejo osnovni pogoj, da zaprosijo za alternativno obliko izvršitve kazni. »Od teh jih tretjina pride sama, to pomeni, da čakajo zunaj in niso varnostno problematični, in vsaj ti so že potencialni kandidati za alternativno obliko kazni,« pojasnjuje Valentinčič in dodaja, da bi pri reševanju vprašanja prenapolnjenosti zaporov večja uporaba alternativnih oblik izvršitve kazni zapora morala biti prednostna naloga za državo, saj je to tudi cenejša oblika izvršitve kazni, »poleg tega bi morali tudi nekoliko povečati zmogljivosti, ki so na voljo, in nekaj zaporov posodobiti ter namesto kakega dotrajanega zapora zgraditi novega, ne potrebujemo pa dodatnih novih zaporov.«