Temačna pop princesa

Neverjetno je, s kakšno lahkoto Islandija, ta mistična dežela ekstremnih naravnih pojavov, dežela gejzirjev, mraza in fantazijskih bitij, proizvaja številne uspešne in unikatne glasbene zgodbe.

Ena ključnih ta hip je skupina Sigur Rós, ki je lani navdušila večtisočglavo množico v Mariboru in jo popeljala na svoje sanjavo-vihrave poti, po katerih stopa z vilinsko milino in eksplozivnostjo hkrati, podobno kot njeni sorojaki Múm. Ko govorimo o islandski glasbi, seveda nikakor ne moremo tudi mimo milozvočij severnjaške posebnice Björk, ki je svojo glasbeno pot začela še kot najstnica in je že dolgo stalnica svetovnih odrov, Ljubljano pa je s svojo skupino Sugercubes obiskala, še preden je postala notorično znana.

No, na zadnji dan tokratnega izjemno hladnega maja se je v Sloveniji prvič samostojno predstavila tudi nova vzhajajoča zvezda islandske indie-pop scene. Sramežljivo dekle, ki sliši na ime Sóley, bi sicer lahko primerjali s kakšno Joanno Newsom, le brez harfe.

Šolana skladateljica in pianistka Sóley Stefánsdóttir prihaja iz glasbene družine. Kot glasbenica se je kalila v zasedbah Seabear in Sin Fang, s katero je leta 2009, takrat še pod imenom Sin Fang Bous, kot klaviaturistka tudi prvič obiskala Ljubljano. Ko je končno premagala strah pred petjem, se je odpravila na samostojno glasbeno pot in pred dvema letoma izdala prvo ploščo, domala klasični, delikatni pop izdelek We Sink, pri berlinski neodvisni založbi Morr Music in si kmalu zagotovila mednarodno občinstvo, ki prisega na njeno temačno poezijo.

In tako je bilo videti tudi v Ljubljani, kjer je zaradi velikega zanimanja namesto v mali nastopila v veliki dvorani Kina Šiška. Nekoliko tih nastop, v katerem je nadrealistične in čudaške zgodbe gradila na lahkotni melodiki in nežnih klavirskih tonih, ki jih je prežemala otožnost njenega sanjavega vokala, je izvedla ob pomoči bobnarja Jóna Óskarja Jónssona ter kitarista in klaviaturista Alberta Finnbogasona.

Že uvodoma je skodelica čaja v roki nakazovala, da z njenim glasom ni vse v najlepšem redu. In res je dober mesec trajajoča turneja mladi glasbenici načela glas. Kljub temu je enourni nastop izpeljala profesionalno in poleg že znanih skladb predstavila tudi nekaj novih, med njimi tudi skladbo Don’t Ever Listen, ki bo svoje mesto najverjetneje našla na novi plošči, ki naj bi jo dočakali še to poletje.

Sicer zbrano, a nekoliko zadržano občinstvo je ves čas do konca umirjenega koncerta zasanjano posedalo po tleh dvorane. Kljub temu da Sóleyina glasba to dopušča, je bilo množično sedenje za marsikoga veliko presenečenje, saj ga organizator ni predvidel. Pritisk sedeče množice na nekaj tistih izjem v občinstvu, ki so se koncert odločile spremljati na nogah, je bil zato popolnoma nerazumljiv, najverjetneje pa tudi nekoliko nespoštljiv do nastopajočih.