Sodni dan

»Otroci,« je sodnica Barbara Klajnšek v ponedeljek okarala obtožene, Janeza Janšo, Ivana Črnkoviča in Toneta Krkoviča, ki so se vrnili v sodno dvorano malce prepozno in brez opravičila. A resnični vzgojni ukrep za njihovo pobalinstvo je sledil šele v sredo. Ko je sodnica začela brati izrek sodbe in je v prvem stavku navedla vse tri obtožene hkrati, je bilo že bolj ali manj jasno, kakšen bo zaključek. Med izrekom vzgojnega ukrepa je Janša otrpnil, Tone Krkovič in Ivan Črnkovič, ki sta še v ponedeljek poskušala pri sodnici zbuditi nekaj sočustvovanja, pa sta se kot kakšna pubertetnika spreobrnila in z grimasami ter deloma s pritajenim komentiranjem izražala svoje antipatije. »Razumem, da je tožilec tolkel po meni, ampak da je to storila sodnica ... šokiran sem,« je kasneje dejal brigadir Krkovič o izgubljeni bitki.

Ker je v dvorano stranki SDS uspelo spraviti precej njenih članov, je bilo na trenutke tudi precej vreščanja. Še posebej, ko je sodnica na nekaterih mestih v dveurnem branju sodbe omenila, da kraj storitve kaznivega dejanja ni znan. A Klajnškova se je tokrat tudi prvič opredelila do teze, ki so jo Janez Janša in ostali v tej združbi ter njihovi odvetniki ves čas ponavljali: o tem, da je obtožba premalo konkretna oziroma da jim očitajo kaznivo dejanje, storjeno na neznanem kraju, na neznan način in ob neznanem času. »Časovni okvir je natančno opredeljen. Tudi ključni dogodki in dejanja,« je dejala, kot tudi »način storitve kaznivega dejanja«. Čeprav je za korupcijska kazniva dejanja značilno, da obe strani nimata interesa po razkrivanju, naj bi v primeru Patria vendarle sodišče razpolagalo »z obsežno dokumentacijo« in natančno določenim »kronološkim potekom« dogodkov.

Da bo Slovenija kupovala oklepnike, je Patria izvedela že leta 2003. Sprva je želela na razpisu v Sloveniji kandidirati prek svojega uradnega zastopnika, to je bil tedaj Autocommerce, a je pri zbiranju informacij in pri vzpostavljanju prvih stikov s Slovenijo s slikarjem Juretom Cekuto, Walterjem Wolfom in brigadirjem Petrom Zupanom z obrambnega ministrstva ugotovila, da takšna pot ne bo dobra. Tako so se vzpostavile povezave med Wolfom in Zagožnom in prek njega z Janezom Janšo. Patria je sprva omahovala, ko je morala prekiniti stike z Autocommerceom in namesto njega izbrati neznani Rotis. A je to storila, ko je dobila več zagotovil od Zagožna oziroma Janše in tudi od tedanjega pomočnika načelnika generalštaba Krkoviča. Omenjena združba je tedaj Patrio tudi držala v »šahu« in zahtevala predplačilo dogovorjene provizije. Patria, ki je podkupnine nameravala plačevati v obrokih, ob vsakokratnih plačilih Slovenije za oklepnike, je sprva omahovala, nato pa je zaradi groženj popustila in plačala.

»Časovni okvir je natančno opredeljen. Tako kot tudi ključni dogodki in dejanja ter način storitve kaznivega dejanja.« Sodišče razpolaga »z obsežno dokumentacijo in natančno določenim kronološkim potekom« posla. – Iz sodbe proti Janezu Janši

A kot je sodnica razkrila ta teden, je bila to v resnici tudi precej nerodna kriminalna združba, celo otročja pri iskanju raznovrstnih, najbolj neverjetnih izgovorov. Med njimi je na prvem mestu Ivan Črnkovič. Znano je, da so hoteli omenjeni nekaj denarja od nakupa osemkolesnikov dobiti neposredno od Patrie, deloma pa tudi prek Rotisa, ne da bi za to vedela Patria. Skupaj nekaj milijonov evrov. Pri tem gre za znano formulo, ki so jo kriminalisti našli zapisano v Črnkovičevem računalniku na več mestih, med drugim tudi pri kontaktnih podatkih Jožeta Zagožna in Toneta Krkoviča, po kateri bi si »TK« – Krkovič, JZ – Zagožen, »Ivan« – Črnkovič in »stranka« – SDS razdelili Rotisov profit od posla. A Črnkovič je sodišču povedal, da je v tem primeru dejansko šlo za formulo razdelitve dobička od izkoriščanj »lesnih sekancev« oziroma biomase, TK bi naj bil »Tič Krkovič«, sicer Krkovičev brat »Matija«. JZ pa Jože Zupančič in ne Jože Zagožen.

Toda zakaj je bila omenjena formula v računalniku zapisana prav ob Krkoviču in Zagožnu in hkrati ob omembi 30-milimetrskega topa, 120-milimetrskega dvocevnega minometa in 12,7-milimetrskega avtomatskega mitraljeza? Kaj imata s tem Tič Krkovič in biomasa? Črnkovič pravi, da je vse skupaj mogoče enostavno razložiti. Pravi, da si je omenjeno biomasno formulo (delitve dobička) zapisal v telefon, nato pa je telefon zapis sinhroniziral z znanim Microsoftovim računalniškim programom za pošto Outlook. In sicer precej napačno. Kot je poudarila sodnica, Črnkovič krivdo pripisuje »samovoljnemu delovanju programa Outlook«. Medtem ko je tožilstvo mnenja, »da kaj tako neverodostojnega že dolgo na kakšni obravnavi ni slišalo«, je sodnica vendarle poskušala ostati zbrana in resna. Ob razglasitvi sodbe je dejala, da gre pri Outlooku za uveljavljen poslovni program. In da celoten računalniški svet ne bi deloval, »če bi računalniški programi to počeli samovoljno«.

Sicer pa se je afera Patria tudi začela po scenariju risane serije »A je to«. Glede na dokaze iz sodnega spisa so predstavniki Patrie in njihov po avstro-ogrsko urejeni predstavnik na Dunaju Wolfgang Riedl doživljali pravi mobing. V nasprotju z vsemi dotlej uveljavljenimi uzancami pri izplačilu podkupnin je namreč Zagožen dnevno začel zahtevati 30-odstotno predplačilo. Med 29. januarjem in 13. februarjem 2007 je recimo Walterja Wolfa klical kar 16-krat, od tega uro za tem, ko bi Wolf moral imeti denar. Zaradi tega mobinga so Walter Wolf, Wolfgang Riedl in Walter Eigl, direktor enega od Wolfovih podjetij, 7. februarja 2007 odšli v avstrijsko Lipnico, v Steiermärkische Bank und Sparkassen AG. Zato da bi tam Riedl Wolfu nakazal 2,4 milijona evrov. A za pultom so naleteli na vestnega bančnega uslužbenca Emila Czernetza. Po slovensko: Černeca.

Rekonstrukcija tistega dne na podlagi vseh podatkov iz sodnega spisa pokaže, da je prepir med omenjenimi tremi gospodi in Černecem trajal več kot tri ure. Vmes so banko celo zaprli za dve uri zaradi malice, nato pa je Walter Wolf še zmeraj od Černeca želel odobritev nakazila Riedlovega denarja na svoj račun. A pedantni Černec je vztrajno zahteval razlog za nakazilo, nekakšno pogodbo ali kaj podobnega. Ko je Wolf, kot so ugotovili avstrijski kriminalisti, namesto pogodbe ali kakšne druge podlage za posel Černecu pokazal »časopisni članek o dobavi oklepnikov Patria v Slovenijo«, je bilo Černecu dovolj. Fante je prijavil avstrijskemu notranjemu ministrstvu, oddelku za preprečevanje pranja denarja. Ti so že čez deset dni z depešo na dogodek opozorili policijo v Ljubljani, Ottawi, Vaduzu, Helsinkih in Bangkoku. Na Finskem in v Avstriji se je začela preiskava. Le v Sloveniji je ministrstvo pod vodstvom Dragutina Mateja tiste »urgentne« depeše založilo za več kot 18 mesecev. Kar je pravzaprav spet del scenarija »A je to«.

Od novembra 2006 do novembra 2008 je Krkovič s svojim velikim prijateljem Črnkovičem komuniciral skupaj 93-krat. Z Janšo pa 75-krat »ali v povprečju trikrat na mesec«. – Iz sodbe proti Janezu Janši

Na slovenskem notranjem ministrstvu so namreč depešo založili ravno za toliko časa, da kasneje tožilka Barbara Zobec Hrastar ni mogla za ključno obdobje pred novembrom 2006 zahtevati izpisa telefonskega prometa med osumljenci. Mobilni operaterji so tedaj podatke o prometu hranili največ dve leti. Kljub temu je sodnica ta teden vendarle razkrila nekaj podatkov o telefonskem prometu po tem obdobju. Krkovič je vztrajno trdil, da s Patrio nima nič, da je sicer velik Črnkovičev prijatelj, a dejansko zgolj »kmet na šahovnici«, ki bi naj bil zraven bolj ali manj naključno. Tudi na znanem sestanku na Holdingu Slovenskih elektrarn (HSE) 1. septembra 2005 naj bi se z Riedlom in predstavnikom Patrie za Slovenijo Niittynenom srečal »naključno« in »mimogrede«. Sicer pa naj bi bili njegovi odnosi z Janezom Janšo bolj hladni – »Zraven je zaradi umetniškega vtisa.« Krkovič »je Janši zameril, da ga ni vtaknil v kakšni gremij«, in ljubezen med njima je bila zgolj »platonska«, je ta teden zatrjeval njegov odvetnik. A sodnica Klajnškova je pri izreku sodbe ugotovila, da je bil odnos med Krkovičem in Janšo razmeroma vroč. Od novembra 2006 do novembra 2008 je Krkovič s svojim velikim prijateljem Črnkovičem komuniciral skupaj 93-krat. Z Janšo pa 75-krat »ali v povprečju trikrat na mesec«, je izračunala sodnica.

Mimogrede, tudi ta teden se je Krkovič tu in tam namrdnil, ko je sodnica prebrala, kako so ga Finci ves čas imenovali za »generala K«, četudi je splošno znano, da je brigadir. To naj bi bil še en dokaz, da so bili zavedeni in niso poznali ne njega ne slovenske realnosti. A morda je resnica prav nasprotna. Obstaja pismo »anonimnih častnikov generalštaba« iz tistega leta –sodišče tega pisma ne pozna in ga ne omenja – kjer ti pišejo, »da brigadir Krkovič na uniformi Slovenske vojske nosi srebrno zvezdico, ki je slovensko označevanje činov sploh ne pozna, v tujini pa ta zvezdica pomeni generala z eno zvezdico«. Sodeč po tem pismu naj bi Krkovič dvojno kršil predpise: »prvič, predstavlja se kot general, čeprav je brigadir, in drugič, nosi srebrno zvezdico ameriških generalov, kar je proti predpisom o nošenju uniforme Slovenske vojske«.

Druščina v zadevi Patria pa ni imela le nesreče zaradi svoje nerodnosti ali lahkomiselnosti. Še nedavno je recimo Zagožen kar na HSE dobival reklamno gradivo in vestnik skupine Patria. Sodnica je ta teden omenila, da je Janša nekega dne poklical po telefonu Krkoviča in Zagožna ter jima zabrusil, naj bosta malce bolj »pazljiva«, saj da se Krkovič v Gorenju »hvali«, da dela pri poslu s Patrio. A ne le lahkomiselnost, izdala jih je tudi prevelika pedantnost. Zagožna so na več mestih izdali njegov »modri rokovnik« in pa zapiski v računalniku, ki so mu jih sicer delale vestne tajnice na HSE, Črnkoviča sinhronizacija med telefonom in računalnikom, še najbolj pa je druščino izdal Riedl, ki je z namenom prikazovanja stroškov vestno shranjeval še tako nepomembne blagajniške račune. Recimo tudi za parkirnino v garažni hiši na Trdinovi, račune za kosilo v hotelu Lev in plačila cestnine na dan 15. februarja 2007. Tako je lahko avstrijsko sodišče sklenilo, da se je tedaj Riedl z denarjem odpeljal k Zagožnu v Ljubljano.

Če je bil Riedl preveč pedanten, pa je bil Wolf toliko bolj zmeden. Wolf je imel verjetno srečo, ker ni uporabljal računalnika. Ampak Wolf je pri podkupovanju šel celo tako daleč, da si niti pogodb ni pripravil vnaprej, da bi z njimi legaliziral denarna nakazila, tako da je pogodbe sestavljal za nazaj. V tožilskem žargonu: antidatirano. Pri tistem znanem nakazilu 2,3 milijona evrov je sprva v Sloveniji poudarjal, da denar nima povezave s Slovenijo, ampak z grajenjem nekakšnih namakalnih sistemov na Tajskem. Toda izdal ga je njegov direktor, ki je ob enem nakazilu napisal »Slowenien«. Nato pa je namesto opisa posla dodal še »Botswane«, s čimer naj bi po mnenju tožilstva na svojstven način opisal naravo posla. Torej da gre za nakazilo tipa »banana republika«. Soočen s temi dejstvi je Wolf avstrijskim kriminalistom povedal, da je denar zaslužil, ker se je pri projektu nabave oklepnikov Patria udeležil dveh (2) sestankov, opravil pa je tudi en (1) telefonski razgovor. Za 2,3 milijona evrov.

Patria seveda ni tako enostaven primer, mnogo izmed kriminalnih tehnik je zelo podtalnih. Prve tožilke v primeru Patria Branke Zobec Hrastar, kot je povedala sama, Barbara Brezigar ni omejevala na klasični način z nekakšno izolacijo, ampak tako, da ji je poleg primera Patria nalagala nove in nove dolžnosti. V samem postopku nakupa oklepnikov je bila Patria resda najcenejša, a so se potem naenkrat med zaključnimi pogajanji s Patrio spremenile zahteve Nata, kar je projekt podražilo. Kar seveda malce spominja na znane gradbeniške anekse. Celo določilo v pogodbi med sklepnimi pogajanji s Patrio, da si Slovenija pridržuje pravico do prekinitve, so na drugi strani udeleženci podkupovalne afere izkoriščali za izsiljevanje Patrie po izplačilu podkupnin. In kot ta teden sodnica tudi ni pozabila omeniti: V igri je bilo še več udeleženih s strani SDS. Tudi tedanji gospodarski minister Andrej Vizjak, ki je Krkoviču in Črnkoviču pomagal pri protidobavah.

Od 12. junija 2005 do 19. januarja 2006 so kriminalisti našteli pet kosil ali sestankov med Janšo in Zagožnom, ki jim je sledila obširna komunikacija prek elektronske pošte, SMS-sporočil ali telefonskih klicev z drugimi obtoženimi.

Sodnica Klajnškova je Črnkoviča in Krkoviča obsodila na leto in 10 mesecev zapora, Janeza Janšo, ki je bil v tej piramidi pri vrhu, pa na dve leti. Njegovi oteževalni okoliščini sta bili popolna nekritičnost in dejstvo, da je s svojim položajem še najbolj škodoval ugledu Slovenije. Četudi se Janša ni srečal z nobenim predstavnikom iz Patrie, je bila v množici komunikacije njegova vloga jasno razvidna, kot je prikazala sodnica. Ta komunikacija ni bila ponarejena, saj je imela dejanske, realne posledice. Zagožen se je sestal z Riedlom maja 2005 na počivališču Lopata, septembra 2005 se je srečal z Riedlom in Niittynenom v prostorih HSE, potem se je 12. in 13. decembra 2005 v Ljubljani sestal s Tomasom Korpijem, Patrijinim podpredsednikom, odgovornim za prodajo. Pa z Wolfom in Riedlom 26. julija 2006 v Mariboru. Slovenski, avstrijski pa tudi finski kriminalisti so v odločilnih šestih mesecih, od 12. junija 2005 do 19. januarja 2006, našteli pet kosil ali sestankov med Janšo in Zagožnom, ki jim je sledila obširna komunikacija prek elektronske pošte, SMS-sporočil ali telefonskih klicev z drugimi obtoženimi.

Janez Janša in njegovi politični somišljeniki radi govorijo o zarotah. Tudi ta teden je Janša na novinarski konferenci po izreku sodbe dejal, da je bila ta napisana vnaprej, v političnih Murglah in da so jo spisali znani avtorji. Prepričan je, da »smo sredi montiranega političnega procesa«, sodba pa je po njegovih besedah »sramota za državo«. Ko je denar iz Patrie februarja 2007 stekel proti Sloveniji, je Janez Janša v Sloveniji ugotovil, da so največji problem »tajkunsko-politične povezave, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo«. Pri poslušanju sodbe o zadevi Patria se izrisuje prav takšna hobotnica. Saj, Janša izvora svojega premoženja protikorupcijski komisiji še zmeraj ni pojasnil. Kriminalisti pa naj bi pri Jožetu Zagožnu in njegovi ženi našli več kot 100 tisoč evrov denarja neznanega izvora. Kar bo predmet nadaljevanja procesa v zadevi Patria.