Posebne arhivske metode in sredstva

Človek, ki je v času osamosvajanja izjavil, da bo »JLA tepihovala Slovenijo«, in ki se je nekoč, v časih prejšnjega sistema, navduševal nad tem, da je jugoslovanski vojak prebežnika čez mejo ustrelil naravnost v čelo, res ne bi smel biti predsednik vrhovnega sodišča, torej predsednik tretje veje oblasti. Tega je bil v času kandidature za to funkcijo obtožen Branko Masleša, zdaj predsednik vrhovnega sodišča. Brez dokazov, na podlagi govoric. A hkrati kot dodaten dokaz, da je slovensko sodstvo tudi dvajset let po osamosvojitvi prestreljeno s komunistično miselnostjo. Masleša, ki ga javnost dojema kot obraz sodstva, je bil v zadnjem času ponovno obtožen »zločinov iz preteklosti«. Vmes je nekaj podobnega doletelo še druge predstavnike pravosodja, vedno pa takrat, ko je bilo to najbolj »potrebno«.

Ko se je v času Pahorjeve vlade dolgotrajen postopek imenovanja predsednika vrhovnega sodišča bližal koncu, je bila desnica na čelu s SDS že pijana od upanja na skorajšnji prevzem oblasti. Vrhovni sodnik Branko Masleša pa je bil, po vrsti sodnikov, ki jim to ni uspelo, prvi s potrebno podporo znotraj sodstva za položaj njegovega prvega moža. V »prorežimskem« tedniku Reporter so objavili intervju z nekdanjim Masleševim sodelavcem, tedaj že ustavnim sodnikom Janom Zobcem. Maslešo je obtožil »navduševanja nad totalitarnim režimom«, ter na začetku članka omenjenih neprimernih izjav in ravnanja. Brez dokazov. Šlo je za besedo proti besedi. Masleša se je branil, da očitki ne držijo, a je bilo že prepozno. Še danes velja, da je zaradi »zločinov iz preteklosti« neprimeren za vodenje sodstva. Ali kot je pred dnevi dejal poslanec SDS Vinko Gorenak, Masleša in Zvonko Fišer (generalni državni tožilec) sploh ne bi smela delati v pravosodju, kaj šele zasedati najvišje položaje, ker »kdor je kršil človekove pravice pri svojih odločitvah v preteklosti, ne more biti imenovan v trajni mandat«.

Res je, podobna zgodba se je zgodila Fišerju, ko je kandidiral za položaj prvega moža tožilstva. Očitek se je nanašal na leto 1977 in pregon zoper tri osebe zaradi postavitve križa na mestu likvidacije okupatorjevih sodelavcev in na njegovo ravnanje pet let za tem, ko je predlagal vzgojni ukrep za mladoletnika, ki je na krajevne table, prometne znake in spomenike padlim v NOB pisal grafite proti SFRJ. Fišer je skušal pojasniti okoliščine in dejstvo, da je vendarle ravnal v skladu s tedanjo zakonodajo, kar bi načeloma moralo biti za pravosodnega funkcionarja vredno pohvale, ne graje. Ni pomagalo. Odtlej je krvavi komunistični obraz tožilstva. In dokaz, da je tožilstvo prestreljeno s komunistično miselnostjo.

Primer Tovšak je bil srečno naključje, objava pisma Mateja Bora pa je bila tempirana na kritični čas, ko se sprejemajo dokončne odločitve o krivdi v zadevi Patria.

Pred dnevi se je pojavilo pismo Mateja Bora, datirano z 18. oktobrom 1982. V njem Bor trdi, da mu je Miro Kajdiž tedaj, pred 31 leti, povedal, da je na zaslišanju pred tedanjim preiskovalnim sodnikom Maslešo povedal, da ga v zaporu mučijo, a Masleša tega ni dal niti v zapisnik. Masleša se je branil, da gre za laž, njegove besede je potrdila vsebina zapisnika (Kajdiž ga je sopodpisal), iz katerega je razvidno, da Kajdiž tega na zaslišanju ni izjavil. Njegova integriteta je nasploh vprašljiva, saj je bil deset let po tem, ko naj bi ga bili v zaporu mučili, obsojen zaradi sodelovanja v mednarodni hudodelski združbi in danes sedi v zaporu v Braziliji, kjer čaka na izročitev Sloveniji. Za njim je razpisana tudi mednarodna tiralica zaradi poslovnih goljufij. A vse to ni bilo več pomembno, ker je pismo pač nov »dokaz«, da je sodstvo komunistično.

Masleša, pa tudi Fišer sta danes na udaru, ker Hilda Tovšak ni bila kontinuirano, brez presledkov, v priporu. Primer Tovšak je naključno prišel kot naročen v tem pomembnem trenutku za pritisk na pravosodje, na tožilstvo in na sodstvo. V trenutku, ko se je sodišče oziroma sodeča sodnica Barbara Klajnšek po letu in pol sojenja odločala, ali bo obraz osamosvojitve, slovenske pomladi in vsega, kar je v tej državi dobrega, Janez Janša, s sodišča odšel svoboden ali pa bo obsojen korupcijskega kaznivega dejanja v poslu z orožjem. Pri izbiri trenutka za objavo pisma Mateja Bora pa ni bilo nič naključnega.

»Barabe!« »Lopovi komunistični!« »Masleša je stalinistični nihilist in absolutist.« »Ljubljana je jugoslovansko mesto!« »Tu je tri četrt sovražnikov Janše.« »Masleša dol, Janša gor.« To je le nekaj sloganov, ki so jih nekaj dni za tem, med zadnjo obravnavo v zadevi Patria, pred sodiščem v Ljubljani sodnikom kričali razočarani predstavniki »civilne družbe«.