Spomenka Hribar: »V odnosu do izbrisanih se vsekakor kaže naša mala dušica, brez empatije, pravi slovenski šovinizem.«

Janša vse, ki se ne strinjajo z njegovo politiko, obravnava kot sovražnike, kot »komuniste«, zato nima ne političnih prijateljev ne sodelavcev, ampak samo podrejene in častilce njegovega veličanstva.

Spomenka Hribar je bila pred 25 leti ena od članic kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic. Zavzemala se je za »naše štiri fante« in s tem, simbolno in neposredno, tudi za demokratizacijo Slovenije. Četrt stoletja kasneje ima na ta čas lepe spomine, zraven pa je tudi nekaj pelina. Eden od teh štirih fantov se je spremenil v politika, ki ga vodi »volja do moči«. Z Janšo se je razšla že pred dvema desetletjema, a vest ji ne da miru in vedno znova in znova opozarja, kako razdiralna je njegova politika.

Ste bili te dni na Roški, ko so slovesno odkrili spominsko ploščo v čast Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasića in Francija Zavrla?

Ne, ni me bilo.

Zakaj, je šlo za zavestno odločitev, protest?

Ne, z možem Tinetom sva nameravala na tiskovno konferenco ob izidu knjige Igorja Omerze o procesu JBTZ, ker njegovo prizadevanje, vztrajnost in rezultate dela ceniva. Nisva pa vedela, da bo takšna »proslava« in da bo vse skupaj povezano v en dogodek. Potem je prišlo nekaj nujnega vmes, tako da še na tiskovno konferenco nisva šla in, priznam, ni mi žal, da sva storila tako.

Zakaj?

Ker je bilo vse skupaj kot neka politična »maša«, samopoveličevanje. Nekoč sem napisala članek Še spomenike si, za živa, postavite, v katerem sem omenjala napuh nekaterih osamosvojiteljev, govorila sem, »da niso skromni, ne le da ne molčijo o svojih zaslugah, na vsa usta, na vse zvonove jih obešajo, da je že skrajno neokusno, predvsem pa povsem neetično« – in skoraj nisem mogla verjeti, res so si postavili spomenik.

Bodiva poštena, proces JBTZ je v slovenski zgodovini tako pomemben, da gotovo zasluži spominsko znamenje.

Gre za obsceno lastninjenje Odbora za varstvo človekovih pravic, za »spomeničarstvo«. Pravico postavljati spomenike imajo dediči tvojega delovanja ali dejanja, ne pa akterji sami. Zgodovina ni samo obnavljanje in čaščenje nekih dogodkov, zgodovina je refleksija, ni le pogled nazaj, moral bi biti tudi pogled naprej, kaj je JBTZ pomenil, kaj je prinesel, odnesel, kaj iz njega izhaja. Ob tej obletnici pa ni bilo nikakršnega takšnega razmisleka, nikjer ni bilo niti občutka, da bi bilo treba premisliti, kaj vse dobro in slabo se je takrat začelo. Lahko bi pripravili simpozij, povabili različne ljudi, ki so bili v Odboru, vsak bi povedal, kaj misli, kako danes razume tisti čas.

Ni bilo refleksije, pred Roško pa je bil transparent Čigav agent je Spomenka Diklić-Hribar. Čigava agentka torej ste?

Tisti, ki je ta transparent napisal, je očitno moškega spola in – rekla bi – mačist in šovinist, ki pa hkrati zelo slabo obvlada slovensko slovnico. Prav bi bilo, če bi pisalo čigava agentka je ta in ta oseba. Sicer pa oseba Spomenka Diklić že 50 let ne obstaja več. Obstaja Spomenka Hribar; niti enkrat samkrat se ob uradnem priimku nisem podpisala še z dekliškim. To je posebna vrsta manipulacije. Tega paranoičnega namigovanja, da se za mano skriva neka tajna organizacija, domnevno celo srbskih korenin, ne bom komentirala. Po pošti dobivam tudi želje in celo grožnje s smrtjo. Me prav zanima, ali so ti zagrizenci tako zmerjali komuniste v prejšnjem sistemu. Ne, lepo so uživali našo relativno blaginjo in hranili svoj gnev za danes, ko je vse dovoljeno. Toda če je vse dovoljeno, ali je tudi moralno? Je krščansko? Menim, da bi morali duhovniki z metropolitom na čelu bolj paziti, kaj se dogaja med verniki, kako (ne)krščansko mnogi ravnajo! Sicer pa upam, da tisti, ki mi grozijo s smrtjo, niso verni – ker sicer sramotijo vernike, ki svojo vero živijo.

Škoda, da Kučan in drugi (razen Ertla) javnosti niso podali opisa svoje vloge v aferi JBTZ in razlogov za svoje ravnanje. Očitki desnice in posebej Janševi ne bi bili manjši, dobili pa bi še drugo plat medalje.

Spominsko ploščo na Roški so neznanci ponoči počečkali s sprejem, s črno barvo, z besedami, kdo je gotof in kdo gre v zapor.

Sem proti skrunjenju in packanju spomenikov, ne glede na to, komu so posvečeni in kdo jih je postavil! Spomeniki so znamenja časa, v katerem so bili postavljeni. Naj pa opozorim, da se je ob poveličevanju obletnice JBTZ redko kdo spomnil, da je veliko ljudi, ki so leta 1988 zaradi procesa proti četverici protestirali proti JLA, letos pozimi na Roški in Kongresnem trgu protestiralo proti Janši. In da je isti Janša njihov protest imenoval »čisti levi fašizem«! Janša pač vedno deli državljane in državljanke na prave in neprave, na takšne, ki so mu podložni, in na tiste, ki niso. Takšna je bila tudi njegova politika, ko je bil še premier, ljudi je ocenjeval samo skozi prizmo strankarske pripadnosti. Janša je imel kot politik priložnost, da bi postal državnik nacionalnega ranga, v Bavčarjev odbor se je vpisalo, posamezno ali skupinsko, okrog dvesto tisoč ljudi, tudi celotne osnovne organizacije Zveze komunistov so se vključevale v Odbor, toda on se je odločil, da kot državni funkcionar ne bo regulator različnih interesov, temveč njihov konstruktor po meri svojega hotenja po absolutni oblasti. Svojo politično ideologijo in metodologijo utemeljuje na protikomunizmu in seveda v to »rubriko« tlači vse, ki mu ne sledijo ali celo kritizirajo njegovo delovanje – pa četudi nikoli niso bili vključeni v komunistično partijo ali pa so jih iz nje celo izključili ali so izstopili sami, celo v znak protesta zoper ravnanje s četverico! Danes lahko na prste ene roke preštejemo tiste, ki so ostali z njim – vsi drugi člani kolegija so se odvrnili od njegove sektaške in sovražne politike. To dokazuje, da je bil odpor proti prejšnjemu režimu – kot organizacijsko in intelektualno jedro – predvsem delo libertarnega dela družbe. Janša vse, ki se ne strinjajo z njegovo politiko, obravnava kot sovražnike, kot »komuniste«, zato nima ne političnih prijateljev ne sodelavcev, ampak le podrejene in častilce njegovega veličanstva. Janša je tisti, ki je ponovno razdelil družbo na sovražni levi in desni pol. Pri tem manipulira z ljudmi, ki resnično imajo vzrok za zamere in travme, jih izkorišča, da bi si ustvaril oblastno bazo. Namesto da bi si kot služabnik ljudstva prizadeval, da se rane ljudi zacelijo, in združeval ljudi za skupno dobro!

Janša je te dni obtožil tudi Roberta Botterija iz našega uredništva, da naj bi bil ravno on leta 1988 vojski ovajal, kaj se dogaja v uredništvu.

O tem Igor Omerza v svoji novi knjigi JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje ni napisal ničesar. To je Janševa metoda: sprenevedanje, podtikanja, laži. Brez dokazov, kar tako, na lahko in brez odgovornosti, kje šele je empatija, ki bi jo moral imeti vsak politik!

Ko ste delali Odbor, verjetno niste imeli v mislih osamosvajanja, zavzemali ste se za pravice zaprtih in obtoženih.

Igor Bavčar je ves čas ponavljal, ne smemo politizirati, nam gre za te naše štiri fante. Res nam je šlo zanje, a ti »fantje« so bili hkrati simbol vsega nasprotovanja in protestov proti temu, kar se je tedaj dogajalo v Sloveniji in Jugoslaviji. Že s tem, ko smo se zavzemali za četverico, smo se zavzemali za človekove pravice in državljanske svoboščine nas vseh. V družbi, kjer je nekaj posameznikov pod udarom vojske in vojaškega sodišča, ni nihče ne varen ne svoboden.

Zakaj so pred 25 leti zaprli ravno Janeza Janšo in druge? Lahko bi že prej aretirali uredništvo Nove revije ali pa Franceta Bučarja, ko se je vrnil iz Strasbourga, lahko bi zaprli Vlada Miheljaka ali kakega drugega sodelavca Mladine. Gre za naključje zgodovine, da so zaprli ravno Janšo, ta pa je kot sposoben in nadarjen politik iz svoje zgodbe naredil politično kariero?

Janeza Janšo je za politika, za »Janeza Janšo« naredil Odbor za varstvo človekovih pravic v najširšem pomenu besede. Ne morem pa se strinjati, da je bilo naključje, da so zaprli ravno Janeza Janšo. Pisal je o vojski, že prej je bil v postopku zaradi tega, bil je celo kandidat za predsednika ZSMS. Samo dejstvo, da so prišli do njega, pa je splet okoliščin. Prvo preiskavo na Mikroadi je opravila SDV, ker so iskali neavtoriziran magnetogram 72. seje predsedstva CK ZKJ z dne 29. marca 1988 v Beogradu, iz katerega je razvidno, da je Kučan zavračal predhodno pripravljeno oceno, da gre v Sloveniji za kontrarevolucijo. Če bi bila sprejeta ocena o kontrarevoluciji, potem je znan obrazec: kontrarevolucija se uniči, »zdrave sile« dobijo oblast … Pri preiskavi pa so našli neki papir, brez glave in repa, iz vsebine pa je bilo jasno, da gre za vojaške zadeve. Zato je SDV dala vojski preveriti, kaj to je. Igor Omerza je v svoji knjigi lepo pokazal, da so v tistem času obstajali intenzivni stiki med SDV in Kosom na eni strani ter vrhom slovenske politike, Milanom Kučanom in Janezom Stanovnikom na drugi strani. O tem je pričal Tomaž Ertl pred državnozborsko preiskovalno komisijo. Slovenska politična garnitura je bila v precepu: zavedala se je, da mora obvarovati republiko pred represalijami zveze in predvsem vojske – saj bi bilo v primeru represije ne le konec z njimi, temveč bi bilo konec tudi relativne samostojnosti republike in seveda konec prostosti vseh oporečnikov. Torej na eni strani JLA in srbsko »olastninjene« države, na drugi pa domači revolt slovenske civilne družbe. Zato so poskušali pomiriti obe strani. Ne verjamem interpretacijam, ki hočejo oprati JLA krivde, namreč da je slovenska politika četverico »podtaknila« vojski, da bi imela sama čiste roke in mir v hiši! Toda prav tako ne drži, da slovenski politični vrh ni nič vedel o nameravani aretaciji Janše in drugih – to je iz knjige Igorja Omerze jasno razvidno. Škoda, da Kučan in drugi (razen Ertla) javnosti niso podali opisa svoje vloge v aferi in razlogov za svoje ravnanje. Očitki desnice in posebej Janševi ne bi bili nič manjši, kakor so, dobili pa bi še drugo plat medalje, razlago, kako je bilo vse to z njihovega vidika; kaj je pomenilo biti na ravni republiške politike pod neposrednimi političnimi in vojaškimi grožnjami – in biti odgovoren za svobodo in eksistenco vsega prebivalstva republike!? No, takšna taktika zavlačevanja, izmikanja na vse strani se je sicer izkazala za uspešno, saj smo nazadnje lahko izpeljali svobodne volitve in se osamosvojili.

Slovenska partija je torej delovala pragmatično in žrtvovala četverico, da vojska ni izvedla kakšnega državnega udara. To je bila takrat tudi ena od možnosti.

No, bila je še druga možnost! Zakaj nekdo iz političnega vrha ni poklical Janše na pogovor, ga vprašal, kje je dobil tisti vojaški papir, kaj z njim namerava, in ga opozoril, naj se ne igra z ognjem, ker lahko nastrada vsa republika. Tako bi ravnal državnik, ki se zaveda svoje odgovornosti za varnost in svobodo vseh in vsakega svojih (so)državljanov. Morda pa so že tedaj domnevali, da bi bil vsak dogovor z Janšo nemogoč.

Če naj rečem iz svoje etike: če bi bila v tem smislu »žrtvovana« sama, kot naj bi bil Janša, bi tako žrtev razumela kot svoj prispevek k temu, da se je Slovenija nazadnje osamosvojila in da je postala demokratična država. Ampak Janša svet vidi drugače – vse je zarota proti njemu. Kar je logično: če si sam prepričan, da imaš v vsem absolutno prav, potem je razumljivo, da imajo drugi absolutno narobe, če mislijo drugače. Če hočeš imeti vso oblast, je logično, da vsaka kritika spodkopava tvojo celovito oblast. Če verjameš ne le vase, temveč tudi v svoje izmišljije, potem … je to to! Čas četverice je zato zanj permanentni razlog za maščevalnost. To je razvidno iz vsega njegovega političnega delovanja.

Zdi se mi, da je antagonizem med vami in Janšo zelo oseben, kot da bi se sami čutili krivo, da je Janša to, kar je. Se motim?

Oba sva odrasli osebi, on politik, sama nekdanja poslanka. Vsakdo odgovarja predvsem sam zase. Pri naju ne gre za osebni spor, ampak za načelni politični spor.

Ko sta pred dnevi sedela v studiu nacionalne televizije, sta bila, četudi se poznata že desetletja, drug do drugega zelo hladna.

Čutila sem zelo mrzlo, negativno energijo z njegove strani do sebe, a rada bi ponovila, da med nama ne gre za osebni spor. Politično smo se razšli pred kongresom Slovenske demokratične zveze leta 1991, ko je Janša napisal osnutek novega programa stranke, v njem pa je bil stavek, da »se mora celotna slovenska družba nagniti na desno«. Če bi pisalo, da se stranka zavzema za tradicionalne vrednote, za sodni pregon vseh krivih za povojne likvidacije, partijskih funkcionarjev, ki so kršili človekove pravice, bi bilo to sprejemljivo. Če pa želiš, da bi si stranka prizadevala, da se celotna družba nagne na desno, to predpostavlja določeno metodologijo politike, to predpostavlja totalitaren nastop in totalitarne metode. Majhna strančica bo celotno družbo nagnila nekam … Takrat nismo vedeli, morda smo samo slutili, da Janša s tem misli resno, smo ga pa prepričevali, naj ta stavek odstrani. Pa je trmasto vztrajal pri svojem, na kongresu je večina ta osnutek programa sprejela in del članov-delegatov je zapustil dvorano in v sosednji ustanovil novo, Demokratsko stranko. Zaradi tega je potem razpadel sam Demos. Saj je Janša poskušal izpeljati puč proti človekoma, ki sta mu najbolj zvesta – proti Bavčarju in proti Ruplu. Zaradi principa politike se je začel najin spor, dopuščam pa možnost, da se komu lahko zdi oseben.

Od tedaj, ko se je pokazalo, kakšen je Janšev princip politike, analiziram njegovo ravnanje. Ko je leta 1996 izšla moja knjiga Svet kot zarota, mi je dober prijatelj rekel, da pretiravam. Sedaj pravi, da sem imela prav. Bolje bi bilo, če bi se motila!

Bodiva konkretna, očitali ste mu, da večkrat laže in da zavaja glede trgovine z orožjem. A Janša ima, kar zadeva pravno stališče, prav, zaradi trgovine z orožjem ni bil v Sloveniji nihče obsojen.

Seveda ne, vse ovadbe so bile zavržene, za kar je poskrbela Barbara Brezigar; o njej, našem tožilstvu in sodni veji oblasti po osamosvojitvi sploh bo zgodovina še imela kaj povedati. Janša zna poskrbeti, da preusmeri pozornost javnosti na svojega izbranega sovražnika, komunizem in konkretno Milana Kučana. Denarja od trgovine z orožjem ni v nobenem državnem proračunu, po oceni pa gre za 100 do 140 milijonov takratnih nemških mark. Janša je v omenjeni oddaji omenil orožje na mariborskem letališču – afero, s katero je seznanil domačo in svetovno javnost, da Slovenija v času embarga trguje z orožjem (!), je zakuhal sam, in sicer zato, ker naj bi orožje, ki ga je plačal Hasan Čengić, pooblaščenec predsednika BiH Alije Izetbegovića, šlo čez mejo mimo njega. Treba je vedeti, da je dovoljenja za tranzit podpisoval Janša. In zakaj je Čengić hotel prečiti mejo mimo Janše? Zaradi 30- in celo 40-odstotnega plačila za dovoljenje za tranzit! Koliko manj mrtvih, ranjenih in nesrečnih Muslimanov bi bilo, če bi dobili orožje pravočasno!?

No, pa tudi s tem maščevanjem Janša ni bil zadovoljen: »krivdo« za orožje na mariborskem letališču je pripisal predsedniku države Milanu Kučanu! Iz njegovih krogov je prišla »vest«, da ga bo Kučan uporabil za državni udar! »Državni udar« bi Kučan in komunisti lahko naredili leta 1988, ko se je JLA ponujala, da uredi s slovensko opozicijo, s »kontrarevolucijo«! Za takšno pokvarjeno domišljijo sama ne najdem primerne oznake. Afera z orožjem na brniškem letališču je nastala zaradi spora med Janšo in Bavčarjem. Ko je kriminalistična služba notranjega ministrstva začela raziskovati trgovino z orožjem, smo dobili incident v Depali vasi, kjer so hoteli na podlagi podtaknjenih dokumentov obsoditi sodelavca kriminalistične službe notranjega ministrstva, sicer pa nekdanjega morisovca Milana Smolnikarja, češ da po Kučanovem naročilu rovari proti Janši, ki je bil takrat minister za obrambo. Tedaj je vojaška policija aretirala civilista, ga poškodovala, da so ga morali sami prepeljati na urgenco. Janša vse preobrne in brez sramu ponavlja vedno iste manipulacije in čiste laži. Vse je storil, kar je sploh lahko, da so se zadeve toliko let skrivale. Pri tem mu je, žal, pomagal tudi dr. Janez Drnovšek z napačno presojo, da je za Slovenijo bolje, če se zaradi mednarodnega embarga te stvari ne razčiščujejo pred javnostjo, in je dokumentaciji nadel oznako tajnosti. Pravilna presoja bi bila nasprotna. Častne države so tiste, ki so sposobne in voljne raziskati, kaj so napačnega počeli njihovi javni uslužbenci. Če bi Finska razmišljala tako, potem nikoli ne bi bilo afere Patria.

O tem obdobju so dosegljivi dokumenti, napisanih je bilo nekaj knjig, pravega političnega in pravnega učinka pa ni.

Ko je informacijska pooblaščenka dosegla odprtje arhivov, je bilo za sodni pregon krivcev (pre)prodaje prepozno. Pa še to ni bilo dovolj! Vse, ki so raziskovali orožarsko afero, so čakale grožnje in tudi dejanska ogroženost, na primer Rudija Mogeta, ki je vodil državnozborsko preiskovalno komisijo, ki se je ukvarjala s trgovino z orožjem: ni bil deležen le groženj s smrtjo, temveč je tudi doživel nesrečo iz neznanega vzroka … Sicer pa prosim bralce, naj preberejo odlično študijo, trilogijo V imenu države avtorjev Blaža Zgage in Mateja Šurca!

Na podoben način Janša manipulira z izbrisanimi.

Danes SDS pravi, naj se tam, kjer so bile storjene krivice, te krivice popravijo. Sama pa se Janše dobro spomnim, ko je v parlamentu govoril o izbrisanih kot o agresorjih in okupatorjih, ki so napadli Slovenijo, pa četudi zaradi same vojne v Sloveniji sploh noben nekdanji pripadnik JLA ni bil obsojen, niti ovaden ne. Janša je tudi izbrisane uporabil kot material za »legitimiranje« svoje politike izključevanja soljudi iz družbenega življenja. Če se že prizanesljivo sprijaznimo s tem, da se je izbris sploh zgodil, saj so vsi imeli možnost pridobiti slovensko državljanstvo, pa je preprečevanje poprave krivice, potem ko se je odkrila napaka in možnost številnih človeških tragedij, po mojem pravi zločin. Čudno, da se zadrteži niso spomnili Pučnikovega primera: Pučnik je doštudiral, doktoriral, si zgradil hišo, dobil državno službo na univerzi in potem še nemško pokojnino, ki jo je dobival tudi tedaj, ko je bival v Sloveniji – pa ni nikoli sprejel nemškega državljanstva!

Zakaj se je Slovenija pred 25 leti tako zavzela za četverico, za izbrisane pa ji je malo mar?

Nekaj je pač narobe z nami, Slovenci, skupaj stopimo samo takrat, ko se sami čutimo ogrožene, za ostale, druge, na primer za izbrisane, Rome, pa nam je vseeno. In sprašujem se, ali bi bilo toliko ljudi na Roški, če bi leta 1988 vojska zaprla štiri Hrvate namesto štirih Slovencev. Očitno je, da vsaj del ljudi vidi v osamosvojitvi samo diskontinuiteto, toda diskontinuiteta je mogoča le na kontinuiteti: brez prve in druge Jugoslavije tudi samostojne Slovenije ne bi bilo. Bojim se, da še nismo državljanska družba, pač pa neka napol »plemenska« skupnost, ki je zaprta sama vase in odklanja vse tuje(rodno); v odnosu do izbrisanih se vsekakor kaže naša mala dušica, brez empatije, pravi slovenski šovinizem.

Ne gre samo za ozkosti in egoizem. Zakaj v Sloveniji uspeva tip politika in politike, ki še vedno preganja komuniste in druge rdeče sovražnike, četudi jih ni nikjer več?

Del desnice vsekakor razmišlja tako. Ko je bila pri nas na oblasti LDS ali pa zdaj, ko je premierka Alenka Bratušek, ni nihče preganjal in ne preganja katolikov ne desničarjev, kakor hitro na oblast pride Janez Janša, pa so vsega krivi komunisti in njihove zarote. A treba je nekaj vedeti. Nekoč je obstajal enopartijski sistem, danes obstaja demokracija in ljudje imamo pravico, da se organiziramo, kakor si želimo. V skladu s svojimi stališči, mnenji, vrednotami. Vsi smo enakopravni državljani in državljanke. Preprosto se morajo v politiki nehati stigmatizacija, moralno preganjanje, moralno etiketiranje, ljudi ne smeš kar naprej metati v družbeno podzemlje. Temeljni problem je pač v tem, da Janša enači državo s samim seboj, da misli, da je država njegova vlada, pravi Slovenci pa so samo njegovi volivci. Tudi levica postavlja svoje ljudi na odgovorna mesta, a ne sektaši in ne moralizira, kot to počneta desnica in Janša. Janša ima ves čas povsod svoje ljudi, večina tistih, ki so trgovali z orožjem, je še danes na odgovornih mestih – kaj šele, da bi bili sodno preganjani!

Ob poveličevanju obletnice JBTZ se je redko kdo spomnil, da je veliko ljudi, ki so leta 1988 zaradi procesa proti četverici protestirali proti JLA, letos pozimi na Roški in Kongresnem trgu protestiralo proti Janši. In da je isti Janša njihov protest imenoval ’čisti levi fašizem’!

Za vse vendarle ne more biti odgovoren samo Janez Janša.

Janez Janša je vrh ledene gore radikalne desničarske ideologije in mentalitete. Je poosebljenje te in tako ga razumejo in podpirajo njegovi privrženci. Gre za tip politike, ki kar naprej inicira sovraštvo do drugega in se na njem »legitimira«. Ne zamerim tistim, ki so v prejšnjem režimu veliko pretrpeli in so zato danes revanšistični, zamerim politiki, ki to njihovo jezo, razočaranje spodbuja in zlorablja, ki s temi težkimi osebnimi travmami manipulira. Morali bi jih celiti in v tej deželi spodbujati sodelovanje in mir, ne pa ravno nasprotno. No, pa Janša ima še eno težavo: največje zadolževanje je potekalo v času njegove vlade 2004–2008, tedaj se je začelo nekakšno čudno udinjanje slovenske politike, še prav posebej Janševe, kar napeljuje na misel, da Janšo zaradi trgovine z orožjem nekatere države držijo v šahu. Kako naj drugače razumemo to servilnost?

Ko govorite o procesu proti JBTZ, dediščini Odbora in stanju demokracije v Sloveniji, zvenite … hm, žalostno?

Ja, seveda sem žalostna. A hkrati se rada spominjam tega časa, te pozitivne energije, ki se je iz Odbora preoblikovala v proces osamosvajanja. Žalostna pa sem zaradi današnje vseslovenske negativnosti, ločevanja, zmerjanja …

… želja po enotnosti, vrnitvi v zlato preteklost Odbora je tudi nevarna. Če bo kdaj Slovenija znova potrebovala podoben Odbor za varstvo človekovih pravic, bo z njo nekaj hudo narobe.

Seveda! Gre za osebne spomine, ne pa za željo po obnovi Odbora! Besede enotnost tudi sama ne prenesem, lahko smo soglasni o temeljnih vprašanjih, enotni pa smo bili v prejšnjem režimu, ko smo lahko brez skrbi mislili samo na en način. Janša to hoče na podlagi lastne ideologije in hotenja. Res pa je, da bi lahko bolje sodelovali drug z drugim ne glede na to, da imamo različne vrednote in ideološka prepričanja!

Zaradi sodbe, po kateri je Janez Janša v primeru Patria postal kriv, so njegovi podporniki napovedali, da se bo zgodila druga Roška. Se bo? In kako sami razumete odločitev sodišča?

Upam, da sodba Janši in preostalima dvema temelji na neizpodbitnih dokazih – kajti Janša ne pušča »prstnih odtisov«, in da bo torej potrjena na vrhovnem sodišču. S tem bi se začela rehabilitacija našega sodnega sistema, kajti prav Janša je s svojimi pajdaši pri različnih orožarskih aferah spodkopal pravno državo in s tem demokracijo. In ne pozabimo: Janša ima zmeraj prav! Če bo pravnomočno obsojen, bo spet »mučenik« in bo svoje somišljenike prepričal, da je obsojen prav zato, in lahko se pojavijo protesti – druge Roške pa ne bo! Če pa mu bo višje sodišče kazen odpravilo, se »bo videlo, da ima Janša prav«!

Naj vas vprašam še enkrat, ali ne demonizirate Janeza Janše?

Ne, samo opisujem njegovo ravnanje in ga analiziram. Če se motim, toliko bolje – za vse nas! Za nas, državljane in državljanke, je usodno, da se Janša ne zaveda – ali pa prav to hoče? –, da njegova radikalna politika posredno povzroča tudi radikalizem na drugi strani. Spirala sovraštva se začne vrteti, vzrok postane posledica, posledica postane vzrok novega vala sovraštva, na koncu te spirale sovraštva ne moreš nadzirati.

To je kot prekletstvo na našem političnem nebu. Rešitev je samo v tem, da njegovi privrženci in občudovalci spoznajo, kakšen politik je: njegova bit je volja do moči, zanjo, za absolutno oblast, je pripravljen storiti vse. No, upajmo, da vsega le ne! Nekje mora človek postaviti mejo; prej ali slej se oglasi vest. Skoraj v vsakem človeku.