Za gospodarstvo. In kulturo.

Beneški bienale je gotovo letošnji ključni dogodek sveta sodobne umetnosti, ki ga ne bo presegla nobena druga razstava že zaradi tega, ker poteka v vedno očarljivih Benetkah, ki smo jim letos opravičili celo sivo deževno vreme.

Beneški bienale za profesionalce v svetu sodobne umetnosti pomeni predvsem neskončno vrsto poldružabnih srečevanj in resnih sestankov. Ob tem je treba vzeti še pot pod noge in se podučiti o trendih in novih umetniških praksah ter opusih v 88 sodelujočih državah. Pozornost pa je seveda treba nameniti tudi enciklopedičnemu izboru vizualne umetnosti z vsega sveta, ki jo je letos izbral Massimiliano Gioni. Ta italijanski kurator in kritik iz New Yorka ima pri okroglih štiridesetih letih za seboj izkušnje s številnih dogodkov, leta 2003 je bil sokurator Beneškega bienala, pa Berlinskega bienala, Manifeste, sourednik prestižnega Flash Arta in končno še direktor razstav v New Museum v New Yorku. A čeprav kustos tudi tokrat prevzema odgovornost za celotno razstavo, je Beneški bienale hobotnica s tisočimi glavami, ki je ni mogoče zaobjeti v kakšnem hollywoodskem »onelinerju«.

Odprtje bienala je prineslo več kot sto otvoritev razstav, tiskovnih konferenc, koktajl zabav, okroglih miz in drugih dogodkov, s katerimi skušajo sodelujoči nacionalni paviljoni doseči občinstvo in ga prepričati, da si med vsemi stotinami razstavljenih umetnin v spomin odtisne prav njihovo. Kljub temu da nacionalni paviljoni vzbujajo videz, da med seboj tekmujejo države, gre pravzaprav za tekmovanje s samim seboj – za tekmovanje ekip, ki jih umetnik in kustos vodita do končnega cilja, kakovosti in na vseh ravneh profesionalno podprte razstave. In na bienalu je pomembno prav vse. Med drugim tudi to, ob kateri uri in na kateri dan se razstava odpre, saj to pomeni, da se bo na kozarcu vina zbralo več ali manj občinstva.

Slovenskega paviljona so se tokrat lotili umetnica Jasmina Cibic, kurator Tevž Logar iz Galerije Škuc (ob pomoči Vladimirja Vidmarja) in komisar Blaž Peršin iz MGML (ob pomoči Marije Skočir) ter še nekaj ožjih sodelavcev. Sodeč po odzivih tujih in domačih medijev so bili uspešni. Slovenska ekipa si je izborila časovni okvir, ki je omogočil, da se je odprtje, ki so ga proslavili v šolski telovadnici v neposredni bližini našega paviljona, zavleklo do poznih nočnih ur, in že naslednji dan so zaokrožile govorice, da je pripravila eno od boljših zabav na bienalu. Kolegi so jo primerjali s prefinjeno otvoritvijo sosednjih Luksemburžanov z besedami: »Ovo je kao nebo i zemlja.« Ko se je zabava na »luksemburškem« nebu končala, so se celo nebeščani prepustili zemeljskim užitkom – v »slovenski« telovadnici.

Toda vse to bi pomenilo le malo, če letos ne bi bil prodoren tudi razstavni projekt. Jasmina Cibic je pod zgovornim naslovom Za naše gospodarstvo in kulturo združila najznačilnejše slovenske motive. Elementi, ki tvorijo našo nacionalno podobo, so pronicljivo združeni v projekt, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako je umetnost vpeta v nacionalne sisteme in kako je z njimi tudi notranje definirana. Cibičeva je združila kroparske kovaške izdelke, kristal iz Rogaške, spomin na socializem, spomin na velike umetnine, ki danes visijo po poslanskih pisarnah, in seveda srce naše domovine – slovenski parlament.

S predstavitvijo na Beneškem bienalu je Jasmina Cibic z majhno ekipo dejansko storila veliko za naše gospodarstvo in kulturo. Presegla je težave, ki jih slovenski predstavitvi na bienalu vsakič znova povzročijo prepozna izbira nacionalnega projekta, finančna podhranjenost projekta, visoke beneške cene in naravne ovire, ki jih prinašajo specifike mesta na vodi. Problematična sta tudi lokacija in galerijski prostor slovenskega paviljona, ki ga od takrat, ko je jugoslovanski paviljon v Giardinih po razpadu skupne države pripadel Srbiji, nadomešča Galerija A+A, ki pod vodstvom Aurore Fonde Benetkam med letom predstavlja slovensko produkcijo. Kljub temu da galerija leži blizu zanimive galerije Palazzo Grassi in so le lučaj stran paviljoni Luksemburga, Črne gore, Bosne in Hercegovine … je slovenski paviljon dobro skrit v labirintu beneških ulic.

A kljub vsem tem oviram prvi odzivi kažejo, da je Jasmina Cibic bienale letos izkoristila v prid svojega projekta. Imamo razstavo, ki je vredna obiska. Revija ArtReview jo je že umestila med najboljših dvajset, britanski časnik The Independent pa je »inteligentno, humorno in jezno« predstavitev razglasil celo za vrhunec tokratnega bienala.

Razstava:
Jasmina Cibic: Za naše gospodarstvo in kulturo
Kaj: slovenska nacionalna predstavitev v okviru 55. beneškega bienala
Kje: Galerija A+A, San Marco 3073, Benetke, Italija
Kdaj: do 24. novembra 2013

* Petja Grafenauer je kuratorica in piska, v letu 2013 zaposlena v MGML. Za katalog projekta Jasmine Cibic je napisala prispevek Lepota ideologije.