Paolo Giordano: »Izstop iz sveta znanosti je bil oster.«

Samotnost praštevil je ujela nekaj, kar je v zraku sodobne družbe. Ujela je žalost, s katero je ta prežeta, in bralci so se prepoznali v njej.

Torinčan Paolo Giordano (1982), po poklicu doktor fizike, je pri šestindvajsetih letih pustil akademsko kariero fizika in se posvetil pisanju literature. Že za prvenec Samotnost praštevil je leta 2008 dobil strego, najuglednejšo italijansko literarno nagrado. Njegov roman govori o ljudeh, ki v življenju ne najdejo sreče, in v Italiji so ga prodali v več kot milijon izvodih, preveden pa je v več kakor štirideset jezikov. Giordano je minuli teden v Sloveniji predstavil svoj drugi roman, Človeško telo, ki govori o italijanskih vojakih v Afganistanu. V njem ne tematizira samo vojne, ampak je zanj roman tudi metafora za njegov vstop v odraslost, nekakšno soočenje z odgovornostjo in obveznostmi, ki jih ima, ker je priznan pisatelj. Obe deli, zanju je značilen tudi izvrsten slog, je prevedla Anita Jadrič, izdala pa Založba Mladinska knjiga.

Zapisali ste, da ste roman Samotnost praštevil napisali kot nezaveden poskus izhoda iz akademske kariere na kateri izmed uglednih univerz v ZDA. Z drugimi besedami: izogniti ste se želeli usodi svojega junaka Mattea, ki je poznal samo znanost.

Da, a bila je tudi zavestna odločitev, saj sem se skušal izogniti nestabilnemu življenju fizika, ki mora v iskanju službe vedno znova menjavati kraj bivanja. Nezavedne ravni svoje odločitve o opustitvi fizike sem se zavedel med pisanjem romana. Vse bolj sem namreč spoznaval, da me izkušnje v znanosti ne morejo ničesar naučiti o življenju. In med pisanjem sem ugotovil, da se nikoli nisem resnično naučil živeti. Če vsak dan po deset ur raziskuješ subatomske delce, se ti zdi življenje zunaj malo čudno, hkrati pa občutiš pomanjkanje pravih medčloveških odnosov. Pisanje seveda ni družabno delo, ko pa pišeš, tkeš tudi medsebojne odnose in hkrati razmišljaš, kako živiš svoje življenje.

Po poklicu ste fizik. V vaših romanih pa, razen prispodobe o praštevilih, ni metafor iz sveta znanosti, kar je bil priljubljen pripovedni postopek postmodernistov in tudi vašega someščana, kemika Prima Levija. Zdi se, da postavljate ostro ločnico med svetom znanosti in svetom življenja.

V pisanju zelo diskretno uporabljam svoje znanje iz sveta fizike. Če bi uporabil preveč takšnih metafor, bi vse skupaj ne učinkovalo naravno. Kar pa zadeva praštevila, sem najprej uporabil metaforo o prepletenih delcih. Potem sem to spremenil v praštevila. Znanost namreč vstopa v moje romane skozi način pripovedovanja zgodb. V mojem drugem romanu Človeško telo ni metafor iz sveta znanosti, a vendar sem osebe postavil v nekakšen laboratorij, v zaprto vojaško oporišče sredi puščave, da bi nato lahko opazoval, kako vstopajo v interakcije. To je postopek fizika. Ne vem, ali je to dobro ali slabo, a zame je to fenomenološki pristop, takšnega pa sem uporabljal tudi v fiziki.

Občutek imam, da racionalno iščete odgovor na vprašanje, kaj motivira vaše junake pri odločanju in kako posamezni dogodki zaznamujejo njihovo življenje.

Najbolj racionalno se počutim, ko pripravljam strukturo romana. Tako se je bilo treba stvari lotiti predvsem pri pisanju drugega romana, ker ima veliko protagonistov. Če jih imaš dvanajst, se je treba usesti in napraviti načrt pisanja. Zgodbe ne maram zastaviti preveč kavzalno. Raje vidim, da jo poganja kaos, kar je spet povezano s svetom subatomskih delcev, ki so povezani v kaosu in s pravili verjetnosti. Ne maram, da je literatura preveč znanstvena ali pisanje tako čisto, kot je čista matematična teorija. Všeč mi je nenadzorovano dogajanje v literarnem delu, umazano in dvoumno. Počasi se pomikam proti takšnemu načinu pisanja.

Pojavlja se etična opozicija berlusconizmu. Mlajši pisatelji v novih romanih dajejo večji poudarek etičnim dimenzijam zasebnega in družbenega življenja.

V Praštevilih in deloma tudi v Človeškem telesu ste našli ključna psihološka gibala oseb v njihovem otroštvu. To odloča, ali se bodo vključili v družbo ali bodo postali osamljena praštevila, nezmožna prave ljubezni in medčloveških odnosov.

Samotnost praštevil je roman o otroštvu in odraslosti. Vse, kar se nam dogaja v odraslosti, so ponovitve dogodkov iz otroštva. Druga knjiga pa govori, kaj se zgodi s človekom, ko dopolni petindvajset let in se bliža tridesetemu letu. Ko sem začel pisati leposlovje, sem čutil povezavo med svojim otroštvom in pisanjem. Moje prve zgodbe so bile zgodbe o otroštvu. Tam se je vse začelo in na neki način se vedno znova vračamo k njemu. To je Sizifova plat življenja, vendar so v njem nastavki za odraslost. Toda poskušam korakati naprej, kopičiti izkušnje, kar je implicitno tema mojega drugega romana, in jih upoštevati v življenju. Zato zdaj pripravljam tretji roman, njegovo jedro pa bodo odnosi med različnimi generacijami.

V knjigi Človeško telo, če se za hip še pomudiva pri tematizaciji odnosa med življenjem in znanostjo, dokazujete, da znanost ni v celoti sposobna odgovoriti na človekova bivanjska vprašanja. Dovolj povedna je zgodba o Marianne, pri kateri je njen oče Ernesto z medicinskimi poskusi skušal ugotoviti, kaj je narobe z njo.

To poglavje sem napisal zelo racionalno. Je simbolično poglavje, saj hočem s še eno ubeseditvijo ponazoriti svojo ločitev od prejšnjega, globoko v fiziko zasidranega življenja. Takrat sem mislil, da lahko znanost ponudi odgovore na vsa življenjska vprašanja. Da je racionalna, znanstvena perspektiva edino, kar je vredno. Potem pa sem postajal vse bolj nesrečen, a nisem razumel, zakaj. Ubral sem drugo pot – pisateljevanje. Odmik od znanosti je bil oster, kakor je navadno ostro ravnanje človeka, ki se ločuje od nečesa, kar ga ne zadovoljuje. Iskal sem novo ravnovesje, saj sem bil še zmeraj v dvomih, ko sem pisal Človeško telo. Ernesto, Mariannin oče, je bil eden izmed tistih ljudi, ki se zanašajo samo na merljivo, kar ima vzrok in posledico, iz svojega dela zdravnika pa je naredil religijo. To se ljudem pogosto dogaja. Če si zdravnik, fizik, kemik, pa tudi, če si podkovan psihiater, se lahko zgodi, da zaradi močnega znanstvenega zaledja ves svet vidiš iz perspektive »ozkogledega« znanstvenika. To pa je nevarno gledanje, saj je življenje veliko bolj kompleksno in je nanj treba gledati z različnih plati. Še posebej je strokovna ozkost nevarna, če imaš otroke in jim poskušaš vcepiti vrednote in zakone, ki si se jih sam naučil. To počne Ernesto, ki preprosto zanika, da obstaja nekaj, kar je nad njegovimi medicinskimi spoznanji in izkušnjami ali pa drugačno od njih. Hči postane medicinski problem predvsem zato, ker oče noče priznati, da imata medsebojne težave.

Zanimiva je vaša misel, da bi bil roman Samotnost praštevil popolnoma drugačen, če bi ga pisali podnevi in ne ponoči. Alicina in Matteova usoda ne bi bila tako žalostna. Zaradi tega sledi povsem logično vprašanje: koliko je v vaših junakih vas samega?

To sem povsem jaz. Nedavno sem odprl dnevnik, ki sem ga začel pisati pri štirinajstih letih, nastajal pa je pet let. Nehal sem ga pisati, ko sem začel pisati leposlovje. V bistvu gre za nadaljevanje pisanja moje osebne zgodovine, toda ne osebno ali na novinarski način, ampak preoblikovano v literarne forme. Vsak stavek, ki je v moji knjigi, govori o meni v tistem trenutku pisanja. Tega bralci ne opazijo. Ne bodo dobili celostne predstave o meni, saj v leposlovju obdelaš svojo zgodbo tako, da jo oddaljiš od sebe. Na koncu postane, kar zadeva osebno zgodovino pisatelja, neprepoznavna.

Lotevate se težkih človeških tem. V nekem intervjuju pa ste dejali, da vas je kot človeka kulture oblikovala MTV-jevska pop kultura. Težke teme in pop kultura sta dva svetova. Kako ju usklajujete v sebi in v literaturi?

Tudi kultura MTV-ja govori o bolečini, glasba pa je lahko zelo neposreden način izražanja bolečine. Ta kultura se mi zato zdi uporabno zaledje za pisanje. Seveda to ni moje edino zaledje, saj so za moje pisateljsko ustvarjanje pomembne tudi knjige, ki sem jih bral, filmi, ki sem jih videl, in učenje v šoli. Sicer pa je za zdajšnjo generacijo piscev in umetnikov značilno mešanje različnih svetov, prepletanje različnih ravni kulture. Prepletanje slogov, kultur, svetov se dogaja v umetniku do ravni, ko stopi v ospredje umetnikov izoblikovani jaz z vsemi kulturnimi zaledji in njegovim specifičnim osebnim okusom. Rad imam mešanje različnih slogov, pa tudi večpomensko literaturo. Tega smo se naučili iz dobre pop kulture. V pop kulturo lahko vstopi vsak, hkrati pa je kodirana tako, da je mogoče vanjo vložiti globlje pomene. Če bralec prodre v to globino, je dobro zanj, če pa ostane samo na površini, je tudi v redu. V tem smislu je moj roman Človeško telo verjetno manj uravnotežen kot prejšnji. Ker so vsa pomembna sporočila skrita pod površjem zgodbe. So težje dostopna kakor v Samotnosti praštevil.

Vaš prvi roman, ki je postal prodajna uspešnica v Italiji in drugod, govori v bistvu o dveh disfunkcionalnih ljudeh, ki se ne znajdeta v življenju. Je zgodba tista, ki je pritegnila bralce?

Uspeh je nekaj, kar se zgodi. Je nekaj zunaj nadzora pisca. Ne gre samo za pisanje, ne le za zgodbo, ampak za kombinacijo različnih dejavnikov. Pa tudi trenutek izida, kar se sliši morda banalno, je pomemben. Samotnost praštevil je ujela nekaj, kar je v zraku v sodobni družbi. Nimam boljše razlage, saj se je vse skupaj dogajalo zelo nezavedno. Ne znam si razložiti, toda verjetno je knjiga ujela žalost, s katero je družba prežeta, in so se bralci prepoznali v njej.

Morda pa se je toliko ljudi identificiralo z zgodbo o praštevilih, kajti ljudje so danes, v neoliberalističnem svetu, odtujeni drug od drugega?

Malce grozljivo se mi zdi, da bi se toliko ljudi našlo v metafori o praštevilih. Prej se nisem ukvarjal z razmišljanjem o družbenem položaju, medijih in tehnologiji. Nekateri pravijo, da se zaradi tehnologije odtujujemo drug drugemu. Ljudje smo zelo osredotočeni na individualno in na individualni uspeh. Karkoli že delamo. To je še bolj jasno, če veliko študiraš, ker gre samo za uspeh. Postavljaš si stopnice, ki jih moraš prehoditi. In knjiga o praštevilih govori o tem. Govori o življenju takšnih posameznikov. Tudi sam sem bil na univerzi takšen, osredotočal sem se le na osebne dosežke. Zato sem moral pobegniti. Zdaj hodim po novi, svoji poti. Ne delam le zase. Osamitev od drugih in osredotočenost na osebne dosežke me kot človeka ne zadovoljujeta več.

Vaša literatura nastaja v okolju Berlusconijeve Italije, ki je precej povozila občutke solidarnosti med ljudmi.

Zgodbe o Berlusconiju so del italijanske stvarnosti, ki pa je še hujša, kot je mogoče o njej soditi po zgodbah o Berlusconiju. V tem kontekstu se poleg propagiranja le osebnih dosežkov uveljavljata ideja in način življenja, kjer so pomembni le tvoji osebni užitki in uspeh. In to ne glede na zakone in družbena pravila. Družbeno zelo nevarno. Resnično ne vem, koliko tega vstopa v moje romane. Nekaj zagotovo, saj živim v tem družbenem okolju in vse skupaj se vleče že več kot dvajset let. Čutim sicer nekakšno nelagodje, vendar predvsem na nezavedni ravni. Morda se te dileme bolj kažejo v moji drugi knjigi, v osebnostnih lastnostih nekaterih mladih vojakov, za katere je, glede na to, da delujejo v zelo hierarhični strukturi, njihov lastni užitek edina paradigma življenja.

Rad imam mešanje različnih slogov, pa tudi večpomensko literaturo. Tega smo se naučili iz dobre pop kulture.

Pa se s krizo zdaj v Italiji kaj spreminja?

Odziva se mlajša generacija. Tudi v literaturi je mogoče opaziti nasprotovanje. Pojavlja se etična opozicija berlusconizmu. Mlajši pisatelji v novih romanih dajejo večji poudarek etičnim dimenzijam zasebnega in družbenega življenja.

Roman Človeško telo govori o misiji italijanskih vojakov v Afganistanu. Zakaj ste se lotili te teme?

S pisanjem tega romana, nastajal je v času približevanja mojemu tridesetemu letu in po uspehu prvega romana, sem se zavedel svoje odgovornosti za pisano besedo. Vstopil sem v svet odraslih. Ta proces odraščanja poteka zelo počasi in nikoli ni tako, kot pričakuješ, da bo. Ta čas je bil zame zapleten. Po izidu prve knjige so stvari eksplodirale, naenkrat sem imel cel kup novih obveznosti. Kar nekaj časa sem iskal temo, ki bi lahko zrcalila pretrese v meni in nove izkušnje. Našel sem jo v vojni. Vojna je surova izkušnja. Kar naenkrat se vse spremeni. Po takšni izkušnji nisi več mlad. Nenadoma si odrasel človek, izgubiš nedolžnost. In ne moreš je dobiti nazaj. Vojna je bila v bistvu metafora, ki sem jo iskal. In moral sem jo iskati, saj je tudi Italija v vojni, ki je sicer oddaljena od njenih meja.

Kako ste se pripravljali na pisanje tega romana?

V Afganistanu sem bil deset dni. Štirinajst dni po vrnitvi sem začel pisati, ne da bi še naprej raziskoval na terenu. Informacij je danes na pretek, kar je dobra plat interneta. Ne potrebuješ veliko časa. Potrebuješ pa ga za oblikovanje zgodbe in njenih protagonistov.

Kako so se odzvali vojaki, ki so brali roman?

Tisti, s katerimi sem govoril, so reagirali zelo dobro, saj knjiga ne obsoja nikogar. Išče humanost za vojaško hierarhijo in za uniformami. Roman opisuje dogajanje v skupini mladih vojakov, ki so se znašli v zapuščenem kraju, talibani pa so jim nenehno grozili in jih napadali. Vojaki, ki so prebrali roman, so prepoznali situacije, v kakršnih so se sami znašli v Afganistanu. Bili so veseli, ker govorim o vojakih na človeški in iskren način.

Ne moralizirate o vojni, ampak predvsem pripovedujete zgodbo, čeprav si glavni junak postavlja številna vprašanja. Zakaj se zgodijo vojne in kako nekdo postane vojak, ste se spraševali tudi sami.

V romanu pripovedujem zgodbo in bralcem postavljam tudi neprijetna vprašanja, ker se jih ta vojna ne dotika dovolj globoko. Samo vprašanja postavljam. Bralec jih lahko zavrne ali pa sam zase odgovori nanje. Sam odgovorov nimam, kajti če bi jih imel, bi bil verjetno politik. Veliko naredim že s tem, da postavljam vprašanja.

Ste spodbudili premisleke o vojni?

Roman je deležen velike pozornosti. Ljudje ga berejo z radovednostjo, čeprav so morda sumničavi zaradi teme, o kateri pišem. Vzgojeni smo bili v poudarjanju miru kot vrednote. Toda konflikti so sestavina življenja. Tega si pogosto ne maramo priznati. V tem smislu je knjiga provokativna. Še zlasti za ljudi, ki jim za vojno, ki je pač nekje daleč od njih, ni mar. Z njo se ne marajo ukvarjati. V primerjavi s prvim romanom, ki je bil bolj intimen, ljudje pa so ga lažje začutili, se s Človeškim telesom težje identificirajo.

Vaš glavni junak Egitto navkljub dogodkom v afganistanski vojni ostane poklicni vojak, vendar ne duševni – tako kot večina drugih – invalid.

Sam v sebi spozna, da je hotel biti vojak, še preden se je odločil za vstop v vojaške vrste. Tudi v njegovi družini so bili vojaki. Že od samega začetka pisanja romana sem vedel, da bo ostal v vojski, čeprav je bil najbolj oddaljen od stereotipnega vojaka. V samem sebi se je trudil biti pogumen. Skušal pa je inkarnirati višji simbol in vrednote vojaka. Ne takšnega, ki se igra z orožjem, ampak takšnega, ki varuje in je dovolj pogumen, da se tudi z orožjem spoprime s sovražnikom. Enako velja za pisatelja. Je nekdo, ki mora biti pogumnejši od drugih ljudi, ker se v življenju in delu vseskozi bojuje za resnico. Ne more se skrivati v zaledju.