Ameriška revolucija se je že začela

Koncentracija bogastva v ZDA je osupljiva, saj ima 400 posameznikov, ki bi jih vse lahko spravili v eno samo letalo, v lasti toliko bogastva kot 60 odstotkov Američanov. Ko vprašamo, kje je v tem sistemu moč, dejansko vprašamo, kdo ima v lasti produktivno premoženje. To je 1 odstotek na vrhu oziroma 1 odstotek od 1 odstotka. To je fevdalna struktura ekstremne moči. Prekletstvo za demokracijo je, če ima takšno koncentracijo bogastva. Vedno več ljudi spoznava, kako daleč seže moč korporacij in moč tistih, ki so lastniki korporacij, v pogovoru za The Berkeley Daily Planet pravi Gar Alperovitz, profesor politične ekonomije na univerzi Maryland, ki že 48 let objavlja knjige o bogastvu, demokraciji in nacionalni varnosti.

Po njegovi oceni gospodarska kriza v razsežnosti velike depresije, ki jo je povzročil borzni zlom leta 1929 in ji je sledila druga svetovna vojna, danes ni verjetna. Prvi razlog za to je, da vlada ZDA namenja bistveno več denarja za stabilizacijo gospodarstva kot v času velike depresije. Danes so na voljo ekonomski stabilizatorji oziroma spodbude, ko gospodarstvo zaide v krizo. To so zlasti nadomestilo za brezposelnost, razdeljevanje hrane za revne. Tretji razlog je, da ljudje v ZDA danes vidijo politike kot odgovorne za gospodarske razmere, zato jim v primeru neuspešne gospodarske politike grozi izguba položaja. To pa ne pomeni, da ne bo več velikih recesij in visoke brezposelnosti, ki trajajo leta. Zdaj imamo prav to, razlaga Gar Alperovitz.

Strinja se s tistimi, ki pravijo, da ZDA prihajajo v čas poglabljanja stagnacije in političnega pat položaja. En problem je premajhno povpraševanja v Keynesianskem smislu, a problem je veliko globlji. »Vračamo se k vrsti stagnacije, ki smo jo imeli pred depresijskim kolapsom na eni strani, in ekstremno nenavadnim razmeram, ki so prevladovale med gospodarskim razcvetom po drugi svetovni vojni na drugi strani,« pravi Alperovitz.

Čeprav so proračuni za vojsko v absolutnih številkah danes visoki, so v deležu bruto domačega proizvoda majhni. Jedrsko orožje pa preprečuje globalno vojno, kot sta bili prva in druga svetovna vojna. »Imamo lahko majhne grozne vojne, a te ne učinkujejo gospodarsko enako, kot so v preteklosti učinkovale večje vojne. Danes te težave lahko prebrodi vsakdo, ki ima dovolj politične moči, da izvede klasično Keynesiansko politiko. Toda takšna rešitev politično iz več razlogov ni več na voljo. Ključni je upad članstva v sindikatih kot mišic za progresivno politiko. Liberalne reforme zdaj nimajo temeljev v institucijah. To je slika razkroja in iz teh razmer ni videti enostavne poti,« razlaga Alperovitz.

V ZDA se je po njegovih besedah začel dolgoletni proces »evolucionarne rekonstrukcije«, to je instucionalna preobrazba, ki se zgodi s časom. Ta preobrazba je nenasilna sprememba korak po koraku, v kateri širša javnost pridobiva v last vedno več produktivnega premoženja. Ko star sistem umira, evolucionarna rekonstrukcija vzpostavi temelje novega sistema, ki počasi rastejo in nadomeščajo propadajoče elemente starega sistema.

Gar Alperovitz pravi, da so dokaz, da se je ta preobrazba začela, deset tisoč novih podjetij, ki so v lasti zaposlenih, četrtino električne energije v ZDA pridobijo bodisi podjetja, ki so vlasti občin, bodisi kooperative, kar pomeni, da je ta električna energija »socializirana«. To novo gospodarstvo se seveda šene more primerjati z Wall Streetom in korporativnim gospodarstvom, a recimo na podlagi kampanje Odnesi svoj denar (Move Your Money) so varčevalci prenesli milijarde dolarjev iz bank na Wall Streetu v manjše banke. Ti premiki so primerljivi s programom New Deal, časom eksperimentiranja in razvoja v lokalnih »laboratorijih demokracije«, ki so določili principe in programe, ki so ob ustreznih političnih okoliščinah postali osnova za veliko večje nacionalne politike.

Gar Alperovitz pravi, da regulacija ne deluje, politika konkurence tudi ne, kajti skupine se po razdelitvi hitro spet na novo oblikujejo, največje banke so danes večje, kot so bile pred letom 2008, ko so postale »prevelike, da bi smele propasti«.

Toda kaj ostane ljudem, ki so proti korporacijskemu kapitalizmu, v katerem korporacije prevladujejo nad politiko, in so proti državnemu socializmu, kjer prek lastništva država vlada nad gospodarstvom? To je trajnostni sistem skupnosti, v katerem nacionalne, regionalne in lokalne skupnosti ustvarjajo zdrava lokalna gospodarstva in s tem zdravih in okoljsko trajnostnih demokratičnih skupnosti. Pri tem je ključno vprašanje, kdo bo lastnih nacionalnega bogastva. To ni le ekonomsko vprašanje, ampak določa politiko nasploh. Gar Alperovitz pravi, da morajo ti lastniki biti različni, od delavcev, do javnih podjetij, lastništva sosesk, določenih nacionalnih podjetij. To so pluralne oblike lastništva, ki zahtevajo korenito spremembo sistema.