Neponovljivi „shoegazerji“

Januarja nas je razveselil nepričakovan izid nove plošče My Bloody Valentine (v nadaljevanju MBV), potem pa je veselje eksponentno naraščalo še nekaj mesecev. V Kinu Šiška so namreč napovedali, da bo kultna irska zasedba, ki je medtem odšla na turnejo, nastopila tudi v Ljubljani.

Čeprav je bil novi album MBV prvič napovedan že leta 1996 in potem do letos vsaj še petkrat, so v njegov izid bržkone verjeli le še največji optimisti. Koliko posnetkov iz več desetih ur posnetega materiala v devetdesetih je na koncu res končalo na novi plošči, ni znano. So se pa poznavalci skoraj v en glas strinjali, da je zasedba z novimi skladbami ponudila izvrstno nadaljevanje plošče Loveless iz leta 1991, ki so jo številni kritiki razglasili za enega najpomembnejših albumov devetdesetih.

Tisti, ki zasedbe doslej morebiti niso poznali, so se spraševali, čemu takšni izlivi navdušenja nad novo ploščo, za katero so mnogi zapisali, da bi luč dneva pravzaprav morala ugledati že pred dvajsetimi leti. No, razlog za hvalo je preprost – apil izvirnega izraza MBV danes ni bistveno manjši, kot je bil konec osemdesetih. Takrat so navduševali, ker je kvartet z njim postavil povsem nove temelje hrupnemu rocku, danes pa zato, ker so njegove nauke povzeli številni ustvarjalci, naj si bo iz vrst rocka, popa ali elektronske glasbe. In čeprav mnogi med njimi MBV radi navajajo kot neposreden vpliv, glasba Ircev (in Angležev) še naprej izstopa tako po zvočni podobi kot obliki skladb.

Vse to, skupaj s kultnim statusom, ki se jih je oprijel v času odsotnosti, je botrovalo temu, da zasedba MBV letos kot po tekočem traku vabi na najbolj eminentna koncertna prizorišča. In prav zato si Šiškarji za njeno gostovanje nedvomno zaslužijo vse pohvale.

Iz starostne strukture obiskovalcev ljubljanskega koncerta se je dalo razbrati, da je skupina MBV tudi pri nas pridobila številne nove privržence, saj je bila kakšna polovica takih, ki se v času njenega nastanka še niso niti rodili. Nekateri so jo spoznali zaradi naklonjenosti glasbenih poznavalcev, drugi potem, ko je Kevin Shields, glavni kreativni motor zasedbe, nekaj skladb prispeval za film Lost in Translation Sofie Coppole.

To je bil verjetno tudi razlog za to, da so bili nekateri presenečeni nad koncertno podobo MBV. Na studijskih posnetkih se razmerje med kitarsko distorzijo in opojno melodiko prevesi v korist slednje, v živo pa je dogajanje neusmiljeno krojil predvsem hrup, ki je vrhunec doživel v zaključnem »white noise« masakru. Ob perfekcionističnem kitarskem plastenju in niansiranju je bila prav ta zvočna brezkompromisnost, ki se ji zasedba kljub vse večji priljubljenosti ni odpovedala, razlog, da smo bili tisti, ki bend res poznamo, nad koncertom lahko le navdušeni.

Ni pa presenetljivo, da vsi niso delili navdušenja. Če v enačbo dodamo še »shoegazersko« statičnost in komunikativno zadržanost, je še manj presenetljivo, da so nekateri (manj poučeni) posamezniki vihali nosove. A prav to so atributi, zaradi katerih je MBV postal preprosto neponovljiv bend.