Savages: Silence Yourself

+ + + +

Ponovno vstali postpunk, ki je zaznamoval prvo desetletje novega tisočletja, je že nekaj let v zatonu, pa vendar se glasbeni vplivi turbulentnih osemdesetih let od časa do časa še vedno pojavijo kot kakšen veliki pok in vedno znova v orbito izstrelijo kakšno novo skupino, ki v morju številnih posnemovalcev preprosto izstopa.

Silence Yourself, prvenec londonskega ženskega kvarteta Savages, dokazuje, da revival postpunka še ni končan, vsaj ne v tistem dojemanju tega žanra, ki se je v prejšnjem desetletju razširil na obeh straneh Atlantika. Skupine, kot so Interpol, The Strokes in The Hives, so se s svojo glasbeno izraznostjo predstavile kakor častilke glasbenega izročila novega vala, ki je temeljil predvsem na posnemanju ritmičnosti in zvoka prvakov postpunka (Joy Division, Gang of Four), Savages pa se ob značilnih ritmičnih in zvočnih elementih predstavijo tudi kot častilke miselnosti žanra, ki je sredi velike gospodarske krize in prihajajočih političnih sprememb poskušal z besedili spremeniti svet na bolje.

To je razvidno že z ovitka albuma, na katerem je poleg črno-bele fotografije članic benda v verzih napisan svojevrsten manifest njihovega delovanja. Z njim poskušajo opozoriti na škodljivost ogromne količine informacij, ki sodobnega človeka motijo in mu odvračajo pozornost od zares pomembnih stvari.

Savages – pevka Jehnny Beth, kitaristka Gemma Thomson, basistka Ayse Hassan in bobnarka Fay Milton – je razmeroma mlada skupina, ki je kmalu po ustanovitvi zaslovela z energičnimi nastopi, malo zatem pa pri neodvisni založbi Pop Noire (ki jo vodi pevka Jehnny Beth) izdala singel Flying to Berlin/Husbands, zaradi katerega jo je BBC uvrstil med največje upe leta 2013.

Silence Yourself je prvenec te skupine, ki je glasbeni izraz resda prevzel od vzornikov iz zlatega obdobja postpunka, a je drugače od izdelkov številnih posnemovalcev svež, oster in globok, zlasti kadar govorimo o družbenokritičnih besedilih z močnim političnim nabojem. Čeprav razmeroma kratek (traja le dobrih 38 minut), ponudi enajst dobro strukturiranih skladb, v katerih je slišati močne vplive zgodnjih Siouxsie & The Banshees (predvsem zaradi vokala Jehnny Beth), Public Image Ltd. ali PJ Harvey.

Pogosti eksperimentalni kitarski vdori, trdna ritem sekcija, v kateri bas neredko prevzame funkcijo vodilnega inštrumenta, in močan vokal pevke Jehnny Beth prikažejo Savages kot odlično uigrano skupino jeznih, a hkrati razmišljajočih deklet, ki se igranja postpunka in garažnega rocka ne lotevajo zgolj zaradi zabave, temveč zaradi podobnega razloga kakor njihovi vzorniki pred več kot tridesetimi leti – ker imajo o svetu, v katerem živijo, povedati nekaj globljega. Skupina, ki obeta.