Finska pokojnina

Obsojeni Janez Janša je minuli teden uresničil svojo obljubo, da se bo proti sodbi v zadevi Patria boril z vsemi pravnimi, a tudi političnimi sredstvi. Poleg skupine interesno odvisnih pravnih strokovnjakov, ki so dokazovali, da so »nosilni razlogi obsodbe brez vsakršnih dokazov« (Tone Jerovšek), da je »proces proti Janši škandal prve kategorije« (Klemen Jaklič) ali da se je bivši predsednik vlade na procesu dejansko razbremenil (Lovro Šturm), se je politično aktiviral celo Janšev gorniški klub Skala, v katerem so njegovi soplezalci izrazili mnenje, da sodišče ni obsodilo njihovega kolega, »ampak sebe«. Na drugi strani je ostal tožilec Andrej Ferlinc, ki je poskušal stvar malce poenostaviti: če je bila izplačana podkupnina, je bila očitno dana tudi obljuba podkupnine, mar ne?

O zadevi Patria, zapisani na 22 tisoč straneh, od tega na 6000 straneh dokumentov zaupne narave, je sicer mogoče razpravljati z etičnega, ustavnopravnega, evropskega in še kakšnega drugega vidika, a dejstvo je, da je podkupnina bila izplačana. Finski preiskovalci so v svojem zaključnem poročilu ugotovili, da je Patria med letoma 2005 in 2007 zgolj za podkupovanje v Sloveniji porabila skupaj 5,5 milijona evrov ali približno tretjino vse načrtovane vsote. Poleg manjših plačil, ki so jih prejeli slikar Jure Cekuta, brigadir Peter Zupan in podjetnik Rudolf Leban, je bil največji del tega denarja prek Walterja Wolfa namenjen »nogometnemu moštvu«, »organizaciji dr. Z« oziroma stranki SDS in njenim predstavnikom: Janezu Janši, Jožetu Zagožnu, Tonetu Krkoviču in Ivanu Črnkoviču. Če bi šlo vse po načrtu, naj bi ta skupina na koncu neposredno od Patrie prejela od 3 do 5,1 milijona evrov podkupnine, skupaj z enkratno nagrado.

Kako? Znana je sicer sodba avstrijskega sodišča, po kateri je Jože Zagožen 15. februarja 2007 v Ljubljani prejel 900 tisoč evrov »specialnega bonusa«. A to je bil zgolj bonus – češnja na torti. Prava torta, preostalih 1,4 milijona evrov prvega obroka »redne podkupnine«, je bila nakazana v Liechtenstein, k Wolfu, o katerem je Patrijin zastopnik Wolfgang Riedl v SMS-sporočilu na Finsko sporočil: »On bo razdelil.« Finski, slovenski in avstrijski policisti so preiskovali poti tega denarja; povezali so se recimo s ciprskimi organi, Kanado, z Luksemburgom, Liechtensteinom ali Tajsko, kamor je šla tudi slovenska kriminalistka. A so se ustavili po tem, ko so ugotovili, da so si lobisti v tej kriminalni združbi kovčke z denarjem predajali prek züriškega letališča in na fiduciarne družbe v davčnih oazah, kjer niti največje obveščevalne agencije toka denarja in lastništva družb ne morejo ugotoviti.

Če bi šlo vse po načrtu, naj bi SDS oziroma Janša, Zagožen, Črnkovič in Krkovič od Patrie prejeli od 3 do 5,1 milijona evrov podkupnine, skupaj z enkratno nagrado.

A kljub temu je na drugi strani več kot očitno, da ni bila dana samo »obljuba«, ampak da obsojeni v zadevi Patria v Sloveniji razpolagajo tudi z velikimi količinami denarja nepojasnjenega izvora. Če začnemo pri Jožetu Zagožnu in njegovi ženi Mariji Zagožen: Zagožen je novembra 2007, devet mesecev po izplačilu podkupnin, najel kar 200 tisoč evrov velik kredit, ki ga je nameraval vložiti v menedžerski prevzem družbe Gorenje, v holdinško družbo INGOR, d. o. o. Kako si je upal storiti kaj takšnega, ko pa je kriminalistom razlagal, da je bil še malo prej, pred zaposlitvijo v Holdingu slovenskih elektrarn (HSE), praktično brezposeln? Od kod mu torej takšna hrabrost? Enako njegova žena: februarja 2006 je denimo Marija Zagožen najela 56 tisoč evrov posojila, ki ga je odplačala zgolj v šestih mesecih. Okoli avgusta 2006 pa naj bi na svoj račun položila skupaj 63.500 evrov gotovine iz neznanega vira.

Jože Zagožen nam je na našo prošnjo po razjasnitvi izvora tega denarja odgovoril, da je v menedžerski prevzem Gorenja od kredita vplačal 150 tisoč evrov, 50 tisoč evrov iz kredita pa da naj bi obdržal. Glede njegove žene pa je pojasnil, da se v njene finance »ne spuščam, žena ima za sabo 40-letno delovno dobo, najbrž pa je imela tudi kakšne prihranke«. To je sicer mogoče, res pa je tudi, da je Zagožnova v letih 2006 in 2007 vodila prodajo Slovenske industrije jekla ruskemu lastniku, za katero je lani računsko sodišče ugotovilo, da je bila negospodarna, netransparentna, da niso dosegli najvišje kupnine, da so nepravilno ocenili vrednost družbe in da so posel sklenili v korist ruskega kupca. Glede te prodaje je bilo ugotovljeno tudi, da so Rusi 20-odstotni delež nato prodali naprej v Liechtenstein in nakazali za 70 milijonov evrov preveč kupnine, ki je očitno šla potem neznano kam ...

Nekaj podobnega velja za Ivana Črnkoviča, lastnika Rotisa. Minuli teden so pred sodiščem med drugim morali s transparenti protestirati tudi zaposleni v njegovem podjetju Rotis, in sicer naj sodišče raje obsodi prave tajkune, ne pa poštenih podjetnikov. V sodni dvorani pa se je Črnkovič opisal za poštenega, visoko etičnega, delovnega človeka. Toda bivši vodja Patrijine uprave Jorma Wiitakorpi je na zaslišanju finskim kriminalistom o Črnkoviču, ki je bil nekoč vodja nabave na obrambnem ministrstvu, dejal, da je ta »rad zatrjeval, da vse pozna, premiera, testno ekipo in tako naprej, in rekel, da lahko lobira za Patrio na vseh teh nivojih«. Črnkovičeve politično-lobistične zveze pri poslih z obrambnim ministrstvom so tudi dobro vidne. Verjetno je obogatel s trdim delom, a tudi s politično pomočjo.

Potem ko je Črnkovič dobil dovoljenje za uvoz orožja, je namreč leta 2003 za obrambno ministrstvo dobavil zgolj za 24 tisoč evrov opreme, predvsem opreme za radiološko in kemično zaščito. Leta 2004 je nato dobavil za 49 tisoč evrov opreme. In potem, ko se je na oblasti utrdila vlada Janeza Janše, Črnkovič začne dobavljati na veliko: škornje, krpe za čiščenje orožja, maskirne mreže, barve … Leta 2006 dobavi že poljske kuhinje in terenske umivalnice, tuše in podobno za skoraj sedem milijonov evrov, viličarja, radiološke detektorje in obleke za pol milijona evrov. In seveda je leta 2010 obrambno ministrstvo z Rotisom sklenilo tudi pogodbo o vzdrževanju patrij za 1,1 milijona evrov. Kot je znano, je bil del podkupnine za SDS, Krkoviča, Zagožna in Črnkoviča obljubljen tudi prek podjetja Rotis. In kriminalisti so pri tem prav tako ugotovili, da si je Črnkovič v zadnjih letih iz Rotisa na svoj zasebni račun nakazal od 130 do 190 tisoč evrov na leto. Tudi če je denar porabil zase – v tem velike skromnosti ni videti.

Mesec dni po tem, ko je Patria izplačala podkupnino, 15. marca 2007, si je Janez Janša kupil avto z gotovino, katere izvora ne zna pojasniti.

In končno je tukaj še Janez Janša. Če v zadevi Patria res ni naključij, kot trdi tožilstvo in kot hkrati zatrjuje obramba pri svoji zarotniški verziji zgodbe o murgelskem izvoru afere, potem je res veliko naključje, da se je tudi premoženjsko stanje družine Janša skokovito izboljšalo ravno v tistem letu in zgolj mesec dni za tem, ko je bila 7. februarja 2007 podkupnina iz Patrie nakazana proti Sloveniji. Do februarja 2007 Janez Janša namreč še svojega lastnega avtomobila ni imel. Javnost ga je sicer občasno videvala v volvu karavanu rjave barve, a kot je letos ugotovila protikorupcijska komisija, je bila od leta 2005 lastnica avtomobila Janševa bivša žena Silva Predalič. Poleg tega je bil celo brez prave strehe nad glavo. Med letoma 2006 in 2008 je imel Janša začasno prebivališče prijavljeno kar v manjšem, enosobnem stanovanju v Neubergerjevi ulici, katerega lastnik je bil Robert Rožič, tedanji namestnik direktorja Mobitela. Resda si je Janša leta 2005 kupil 85-kvadratnih metrov veliko stanovanje v ulici Komenskega, ki mu ga je pomagalo sofinancirati gradbeno podjetje Imos, a to stanovanje naj ne bi bilo bog ve kaj. Bilo bi naj »delno opremljeno«, kot se je letos potožil protikorupcijski komisiji, in primerno zgolj za bivanje ene osebe.

Kdaj si torej Janša končno »opremi« in uredi svoje življenje? Glede na njegove izpovedi se je to zgodilo malo za tem, ko je vzpostavil skupno gospodinjstvo z mlado zdravnico Urško Bačovnik. Šele z njeno pomočjo je na primer predsednik vlade prišel do 160 kvadratnih metrov velikega stanovanja na Mesarski ulici (s teraso). Urška Bačovnik mu je denimo v ta namen, kot je zapisano v znanem poročilu protikorupcijske komisije, posodila 32.500 evrov za nakup stanovanja, poleg tega je Urška Bačovnik s svojo zdravniško plačo v višini 1800 evrov neto vzela še 162 tisoč evrov kredita. In končno je Urška Bačovnik začela Janezu Janši plačevati praktično vse njegove »tekoče« stanovanjske stroške, več kot 15 tisoč evrov na leto, za hišo, stanovanje in vikend v Bovcu. Tako kot pri izgovorih, da gre pri aferi Patria zgolj za projekt biomase, so tudi ti Janševi izgovori precej prozorni.

A tukaj se Janševa »biomasna« pravljica še ne konča. Janša si je namreč mesec dni po izplačanih podkupninah, 15. marca 2007, končno omislil tudi avto. Tedaj namreč v njegovo last preide ekskluzivno opremljeni Volvo XC 70, ki ga je Janša kupil za 46.000 evrov. Tega je Janša v pretežnem delu plačal z gotovino na blagajni, kot je ravno tako že znano – za kar je porabil »materine prihranke« v višini 23 tisoč evrov. A če Janša niti pri avtu ni mogel poskrbeti zase, je to zmogla Urška Bačovnik. Konec junija 2009 si je tudi ona kupila avto. VW Tiguana. Za 31 tisoč evrov. Kako, ob vseh že naštetih nadčloveških obremenitvah, ki jih ji je naprtil njen mož, še avto? »Za avto sem varčevala kar nekaj let, ob tem ko sem delala in živela doma pri starših. Kljub temu to ni bilo dovolj za nakup, zato so manjkajoča sredstva zbrali v moževi in moji družini kot poročno darilo, ker sem se takrat vsak dan vozila iz Ljubljane v službo v Celje. Danes avto skupaj z mano uporablja tudi oče, ki je prispeval del kupnine,« nam je odgovorila.

Devet mesecev po tem, ko Patria izplača podkupnino, si je Jože Zagožen »upal« najeti kredit v višini 200 tisoč evrov, ki jih je nameraval vložiti v menedžerski prevzem Gorenja.

Zgodba je morda bizarna, nepomembna, družinska in obstranska. A nakup Urškinega avtomobila zaposluje preiskovalne organe več držav že vsaj od leta 2011, saj naj bi denar zanj prišel po malce nenavadni poti. Glede teh poslov so nam minuli teden iz generalne policijske uprave odgovorili, da preiskava pranja denarja v tem primeru še poteka in da nam več informacij »na tej točki zaradi varovanja interesa postopka ne moremo posredovati, ker so določene aktivnosti še v teku v sodelovanju z drugimi organi v Sloveniji in tujimi varnostnimi organi«. Namreč, Urški Bačovnik je avto dejansko s svojega tekočega računa plačal Rajko Janša, Janšev brat. Na naše dodatno vprašanje, ali je prepričana, da je za avto varčevala, nam je Bačovnikova nato odgovorila, da je nekaj dni pred poroko »zaradi časovne stiske prosila svaka za tehnično izvedbo nakupa«. Zgolj »tehnično« naj bi torej Rajko Janša ženi Janeza Janše kupil avto.

Tudi Rajko Janša bi po vseh merilih, ki veljajo v Sloveniji, moral veljati za manjšega, manj pomembnega podjetnika, ki je bil predvsem v času vlade svojega brata precej uspešen pri prodaji poslovnih daril podjetjem v državni lasti. Iz igralniškega koncerna HIT so nam recimo odgovorili, da z Rajkom Janšo ne poslujejo več, je pa poslovno sodelovanje v času »uprave pod vodstvom Nika Trošta, do avgusta 2009, zajemalo nabavo promocijskih daril. Nabavna služba družbe Hit je sodelovanje že v letu 2010 zreducirala na minimum, leta 2011« pa so poslovanje z njim »zaradi nekonkurenčnih ponudb« prekinili. A kljub temu je Rajko, tudi s preprodajo svojih podjetij, leta 2007 hitro obogatel. 21. decembra 2007 je kupil dve varovani stanovanji v Dobrepolju, v Grosuplju, nato čez nekaj mesecev, 3. marca 2008, dva vikenda v Avstriji, ob smučišču Osojščica/Gerlitzen (v enega od njiju hodi tudi Janša) za 275 tisoč evrov. Pa še dve hiši je začel graditi v svoji rojstni vasi, ob tem, da je bratu Janezu pomagal pri plačevanju sodnih stroškov, nakupu hiše in tako naprej.

Kako je vse to mogoče? Ali je vse opisano posledica podkupnine iz Patrie? Ali morda posledica kakšnih drugih provizij? Zahtevati od pravosodja, kot smo lahko večkrat slišali pretekli teden po razsodbi v zadevi Patria, da bi moralo tožilstvo jasno dokazati, kako je bila komu v roke predana podkupnina, je v svetu modernih financ skorajda nemogoče. A ne samo nemogoče: zahtevati v imenu človekovih pravic, da pravosodje dokaže prejem podkupnine, je tudi ena večjih hipokrizij. Po ocenah mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, in tudi slovenske davčne uprave, je več kot tretjina vsega denarja, ki potuje prek davčnih oaz, fiduciarnih družb in podobno, kriminalnega izvora. Gre predvsem za trgovino z orožjem in za prekupčevanje z drogami in podobno. Dejstvo je, da zaradi teh tokov danes v celotnih predelih sveta ljudje nimajo človekovih pravic. In ščititi te tokove v imenu človekovih pravic nima prav nič z izkoriščanimi in prevaranimi po svetu, ne s pravom.

Na demonstracijah v podporo obsojenemu Janezu Janši so v SDS poskušali potegniti vzporednice med njim in Julijo Timošenko, dvakratno predsednico ukrajinske vlade in vodjo opozicije, ki bi jo naj v Ukrajini na politično zrežiranem procesu njeni nasprotniki spravili za zapahe. Primerjava je umestna: Timošenkova je namreč v Ukrajini znana tudi kot »plinska princesa«, oligarhinja, ki je v času tranzicije na hitro obogatela pri trgovini s plinom in ki, kot lahko preberemo v depešah WikiLeaksa, precejšnji kos svojega bogastva skriva po davčnih oazah. Pri zadevi Patria je avstrijski tožilec, avantgarda v tem pogledu, po 25 straneh razprave sklenil edino logično: da je »organizacija dr. Z« denar dobila. Slovensko tožilstvo, malce bolj konservativno in kljub temu deležno hudih kritik, pa je na podlagi 90-stranskega obtožnega predloga ostalo pri sramežljivi domnevi, da je bila dana zgolj obljuba podkupnine. Slovensko pravosodje v primeru Patria ni naredilo koraka preveč, temveč kvečjemu korak premalo na poti k uveljavitvi človekovih pravic.