Duhovito, trpko ... skoraj resnično

Misterij buffo je tedaj petindvajsetletni Vladimir Majakovski napisal kot scenosled za praznovanje prve obletnice oktobrske revolucije (1918). Združil je dve karseda različni prvini in ju spojil v skokovito avantgardistično predstavo – na eni strani srednjeveški misterij in na drugi opero buffo, rojeno v Neaplju 18. stoletja. Misterij je krščansko alegoričen, opera buffo je karnevalska in že po svoji prvinski nameri biča in smeši človeško nrav.

V Misterij buffo je Majakovski položil zametke modernega gledališkega jezika, hkrati z iskreno revolucionarno poezijo, tako kot je bil iskren tudi sam. A njegova obljubljena dežela se je spremenila v sarkastični buffo v vseh svojih realnih razsežnostih, vse do monstruoznega stalinizma. Morda se je tudi zaradi slutnje poraza revolucionarne ideje častno umaknil in si pri 37 letih sodil sam. Gorečnež, kot je bil, se ni mogel sprijazniti s porazom idealov oktobrske revolucije.

Majakovski je najprej ruski futuristični pesnik in eden izmed začetnikov ruskega futurizma (1912), sooblikoval je futuristični manifest Klofuta družbenemu okusu, bil nadarjen za likovno umetnost in pesništvo, uvedel je nov svobodni verz, ki se kaže tudi v pomenljivosti verznih meja. Bil je karizmatična osebnost, revolucionar z vsem srcem in uradno imenovan za pesnika oktobrske revolucije. V letih 1917–22 je oblikoval propagandne plakate in koval besedila za sovjetsko agencijo Rosta (predhodnico agencije TASS).

Z Misterijem buffo, to megalomansko »spevoigro«, je imel velike ambicije, ki jih je ob prvi uprizoritvi skupaj z režiserjem Vsevolodom Mejerholdom in slikarjem Kazimirjem Malevičem poskušal tudi uresničiti ob pomoči 350 akterjev, ki so upodobili, odigrali in odpeli vso kozmologijo in zgodovino človeštva in na koncu pripeljali občinstvo (in tudi takratno družbo v Sovjetski zvezi) v obljubljeno deželo komunizma. Proslava je uspela, predstava manj, saj je Majakovski v dnevniku zapisal: »Strašno so sikali naokoli. Zlasti pokomunistični razumniki. Česa vse ni poskušala Andrejeva. Da bi ovirala.«

Andrejeva, voditeljica gledališkega oddelka Petrograjskega sovjeta, očitno ni razumela Majakovskega in njegovega epohalnega sporočila. Je pa zato donedavni dramaturški vodja ljubljanske Drame Eduard Miler dobro razumel, kako sestaviti repertoar za letošnjo sezono, da bo provokativen, saj ga je zaokrožil z dvema futurističnima oklepajema, začenši z Marinettijevim Zang Tumb Tuuumom. Repertoarni lok se je tako povzpel s futurističnimi minutnimi dramami z elementi varietejskega in sintetičnega gledališča prek Witkiewicza, Brechta in Shakespeara do ruske avantgardistične poezije, ujete v politično agitko.

In kaj nam govori novi prevod Majakovskega izpod peresa Tatjane Stanič? Kako se danes sploh še govori o »novem« svetu? Kje in kdaj bo napočil boljši jutri? Kako naj 96 let po oktobrski revoluciji, po tej skoraj stoletni izkušnji »razvoja« sodobne družbe, še mislimo utopijo pravičnega sveta? Predstava je pokazala, kako: z distančniki, dobro obloženimi z ironijo, ki nam pomagajo preživeti sarkastično realnost.

Režiser Aleksandar Popovski in dramaturginja Darja Dominkuš sta se držala napotkov samega Majakovskega, naj ustvarjalci v prihodnosti vsebino aktualizirajo. Veliko množico oseb sta skrčila na sedemnajst karakterjev, družbenih tipov, ki jih je izvrstno upodobilo enajst igralcev. Popovski je dejal, da je lahko uspešno izpeljal to redukcijo le zaradi »fantastične igralske ekipe, ki je s svojo predanostjo, vsestransko nadarjenostjo in profesionalizmom omogočila uprizoritev« tega težkega dramskega dela, ki ne temelji na klasični zgradbi ter v sebi pestuje dvom o gledališču in njegovem poslanstvu, zaradi številnega nabora različnih prostorov, velikega časovnega razpona, obilice tem in vsebinskih poudarkov pa bi ga težko zaobjel celo klasični film. Vendar je snovalcem ljubljanske uprizoritve uspelo, da so v ključnih konturah zarisali tok zgodbe, ki jo je začrtal Majakovski, in hkrati z občutkom za pravo mero vnesli tudi aktualne družbene vsebine.

Tako se v predstavi prepletata misterij in buffo na način 21. stoletja. Vsebinsko in oblikovno zahtevna struktura, polna namigov in aluzij na današnjo stvarnost, referenc na bližnjo preteklost in heroično oktobrsko revolucijo, umeščena v svetopisemski alegorični okvir, je v izvedbi briljantnih igralcev in z avtorsko glasbo makedonskega benda Foltin postala odlična, zabavna, družbenokritična predstava, trpka, a prekleto duhovita.

Gledališka predstava:
Vladimir Majakovski: Misterij buffo
Kdo: režija Aleksandar Popovski, igrajo Janez Škof, Uroš Fürst, Silva Čušin, Barbara Cerar in drugi
Kje: Drama SNG Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: ponovitve 17., 18., 19., 20. junija 2013 ob 19.30