Družba odvisnosti

Danes je vse okrog nas – oblačila, stanovanja, hrana, tehnologija – proizvod

Nosimo proizvode, živimo v proizvodih, uporabljamo in jemo proizvode. Vse, kar potrebujemo za življenje, dobimo na trgu. Ko so police v trgovinah polne stvari različnih barv, se počutimo varni, ker imamo svobodo izbire. Oglasi in izdelki so narejeni tako, da nas spravijo v 'stanje blaženosti', v možganih povzročijo kemično reakcijo in onemogočijo zmožnost izbire. V tem je paradoks. Kultura v ZDA in nasploh v zahodnih državah temelji na idealni svobodi – svobodi izražanja, svobodi združevanja, svobodi izbire, a njihovo gospodarstvo vse bolj temelji na ciljanju nezavednega v našem telesu in povzročanju odvisnosti.

Nicholas Powers, docent za literaturo na kolidžu Old Westbury, na spletni strani Indypendent piše, da korporacije uporabljajo znanost, da pri potrošnikih povzročajo globoke impulze. Zato se ljudje soočajo s tragičnim protislovjem. Korporacije jih prepričujejo, da je samo dejanje potrošnje njihova svoboda, a to je hkrati tisto, kar jih najbolj zasužnjuje. »Moj mobilni telefon je bil star, ni imel zaslona na dotik, ni omogočal dostopa do interneta. Moji prijatelji so jemali iz žepov pametne telefone, ki so jim omogočali priklop na internet, prek katerega so dobili natančne informacije o poti do naslednjega bara. Tudi jaz sem potegnil iz žepa svoj telefon, pretvarjal sem se, da tipkam naslov in samozavestno navajal izmišljena imena, kot je Žejen volk ali Čug, ko so me spraševali, zakaj oni tega bara ne najdejo, sem jim preprosto povedal, da ne vem, ker moram napolniti baterijo,« piše Powers.

Toda s svojim starinskim telefonom se je lahko šalil, dokler mu nekega dne ni odpovedal. Po eni uri brez kratkih sporočil in možnosti, da bi sam katerega poslal, se je začel tresti in potiti. Nemudoma je stekel do prve prodajalne in si kupil novega, ki ga je videl na štiri različne načine. Prvič: videl ga je kot simbol ameriških sanj, skupek idealov, ki so v središče naših življenj postavili uspešnost in vse večjo mobilnost. V oglasih za pametne telefone izvemo, da nam je vsakdo in vse na dosegu.

Skozi marksistično lupo je Nicholas Powers videl kitajskega delavca s podočnjaki in artritisom, ki dela v tovarni za zahodne korporacije, ki prek trga njegovo delo spreminjajo v izdelek. Potrošniki na zahodu vidijo cene ali oglase, ne pa ljudi, ki te izdelke proizvajajo. Na podlagi teorije francoskega sociologa Jeana Baurdrillarda je bil Powersov nov pametni telefon simbol, ki je v družbi spremenil njegovo identiteto. Ni bil več aparat, ki mu je omogočal, da je lahko poklical prijatelje in se z njimi pogovarjal. Bil je pameten telefon, ki mu je vsak trenutek omogočal dostop do podatkov, zato je postal 'sodoben človek'. Ni mu več bilo treba mimoidočih spraševati, kako priti do želenega cilja, ni mu več bilo treba stati v vrsti pred okenci za nakup vstopnic za kino. Zdaj je lahko vse naredil, preden se je odpravil na pot in vedno je bil na tekočem. Opazoval je trojico navijačev na tekmi. Dva, ki sta imela pametna telefona četrte generacije (4G), sta vedela, da bo deževalo, tisti s telefonom tretje generacije (3G), pa ne, zato je bil moker, ko se je ulil dež. »Danes so proizvodi zgodba in so osnova za to, kakšno vlogo imamo v družbi,« navaja Nicholas Powers.

Ko je njegovemu novemu pametnemu telefonu zmanjkovalo energije ali mu jo je že zmanjkalo, se je počutil neprijetno. Čim ga je spet napolnil, je v internetni brskalnik vtipkal »odvisnost od pametnih telefonov« in našel članek Vsi smo odvisniki od kratkih sporočil, Twitterja in Googla. V njem je našel pojasnilo, zakaj je svoj pametni telefon jemal s seboj spat kot otrok medvedka. Dr. Susan Weinschenk je na podlagi raziskav, ki sta jih opavila Terrence Robinson in Kent Berridge, napisala, da človeški možgani ne izločajo dopamina zato, da bi se dobro počutili, ampak, da bi poiskali ugodje. Ko je Powers prebral ta članek, je šel opazovat potrošnike, ki so prihajali v trgovine. Kot čreda nizko razvitih primatov, ki golta sol, sladkor, maščobe in status, kot potrošniki kupujemo stvari, ki jih ne potrebujejo ali se zanje zadolžijo v prepričanju, da si bodo s tem zagotovili ugodje.

Kapitalizem je svet dela, ki se skriva v vsakem pametnem telefonu, vsakem čipsu, vsakem proizvodu. Je tovarna in delavci v njej. Je šefi, regionalni menedžerji in lastniki, ki so vrh piramide moči, prek katere obvladujejo mase delavcev. Podporniki kapitalizma pravijo, da ta sistem povečuje prihodke, podaljšuje življenje in služi potrebam potrošnikov. Toda najti je mogoče tudi jasne dokaze, da kapitalizem ne služi našim potrebam, ampak ustvarja potrošnike s ciljem ustvarjati dobičke. Je globalni tekoči trak, ki surovine spreminja v izdelke, jih prepelje na trg, kjer jih prodaja. A potrošniki se ne rodijo, so ustvarjeni, piše Nicholas Powers.

Oglaševalci danes uporabljajo psihologe in sodobne tehnologije, tako ciljajo na šibkosti otrok, ki jih vidijo kot bodoče odrasle potrošnike. Kako lahko govorimo o svobodi izbire, če nas korporacije vzamejo na muho, še preden smo spodobni, da bi lahko sami izbirali? Z oglasi nas ciljajo vse življenje. Blagovne znamke nam nameščajo na oblačila, izdelke predstavljajo v filmih. Tako njihove slike spravijo v našo podzavest, kjer nastajajo naše odločitve, ki jih pomotoma razumemo kot svobodno voljo, pojasnjuje Powers.

Če se hočemo znebiti tega kapitalizma, je treba po njegovih besedah v središče podstaviti naše telo, kajti tako ga lahko začnemo spoštovati. Za našimi očmi v naših možganih je moč. To je moč domišljije. Človeštvo se bo znebilo kapitalizma in njegovih odvisnosti, če bo zahtevalo pravico za domišljijo. V tem svetu bodo ljudje lahko hodili okrog ne da bi gledali oglase, s katerimi jih bombardirajo korporacije, brez trgovin s slabo hrano, brez želja po najnovejšem pametnem telefonu, ki so statusni simbol. Ljudje bodo lahko svobodni zgolj zato, ker bodo lahko to, kar so.