Oblikovanje lahko spremeni družbo

Ruedi Baur je švicarski oblikovalec francoskega rodu, rojen leta 1956 v Parizu. Dejaven je na področju informacijskega oblikovanja v javnem prostoru. Otroštvo je preživel v Franciji, študiral v Švici in večino poklicne poti delal v različnih državah. V Parizu in Zurichu vodi interdisciplinarna studia Intégral in tam uresničuje ideje načrtovanja javnega prostora in informacijskega oblikovanja. Med najodmevnejše projekte se uvrščajo informacijsko oblikovanje francoskega centra George Pompidou, mestnega jedra v Lyonu ter letališči Köln-Bonn in Dunaj. Je ustanovitelj inštituta Design2context v Zürichu in vodja podiplomskega programa Civic City v Ženevi.
Petra Černe Oven se je z njim pogovarjala na delavnici, ki je potekala v okviru dogodka ALUO Design Talks obeh oblikovalskih oddelkov na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Študirali ste grafično oblikovanje na Visoki šoli za oblikovanje in umetnost HGKZ v Zürichu, kjer ste diplomirali leta 1979. Kaj vas je iz »splošnega« grafičnega oblikovanja potisnilo v informacijsko oblikovanje?

Prihajam iz družine arhitektov, zato me oblikovanje spremlja od rojstva. Moja odločitev za grafično oblikovanje je bila povezana z letom 1974: takrat je bila v arhitekturi kriza, zato sem se odločil, da uberem drugo smer kot moja družina. Srednjo šolo sem končal v Franciji in se nato preselil v Švico, kjer sem se učil pri Michaelu Bavieru. Bil je veličasten, čudovit človek, ki mi je še bolj odprl oči za umetnost, arhitekturo in mi ponudil zelo visoko raven znanja. Takrat sem spoznal tudi politiko in vse to je pripomoglo k odnosu do dela, ki ga imam še zdaj.

Torej ni šlo za upiranje staršem?

Ne, sploh ne. Spoštujem njihovo delo, a zdelo se mi je, da bi v grafičnem oblikovanju lahko dosegel več.

Zdaj vodite dva studia: v Parizu in Zürichu. Kako bi se opisali: ste arhitekt, oblikovalec, informacijski oblikovalec?

Jedro mojega izražanja je tipografija. Ljudje so presenečeni, ko se vračam k njej, vendar resnično čutim, da je to moje glavno orodje. Črka je povezana s sporočilom, grafičnim in splošnim oblikovanjem.

Zakaj se vam zdi ta povezava s tipografijo tako zanimiva? Je to zaradi njene povezave z jezikom, samim sporočilom?

Sem prototip osebe, ki razmišlja interdisciplinarno. Tipografija je zelo osnovno orodje, imate prav, a podučil sem se o povezavi črk in podatkov, kako lahko vsebino oziroma vtis o vsebini spremenimo z obliko … S tem orodjem skušam rešiti težave z istovetnostjo, orientacijo, sporočilom. To je širše področje mojega dela. Tretje področje je povezano z razlago, kaj je oblikovanje – namreč spreminjanje oblike –, kar pomeni, da imamo »prej« in »potem«. Moja dejavnost torej vključuje tudi pojasnjevanje postopkov pri oblikovanju: kaj je bilo prej, kaj je potem in zakaj se to spremeni …

Lahko opišete razliko med studii in inštituti, ki jih vodite?

Ko ste v studiu, ste osredotočeni samo na cilje svojega naročnika. Pri raziskavah pa se lahko osredotočite na način, kako razumete projekt in eksperimentiranje v njem. Obstajajo različne metode, kako priti do rezultata. Začnemo s temo raziskave (pogosto so to projekti za družbo) in nato dobimo denar zanjo. V nekem pogledu v oblikovanju ni dovolj eksperimentiranja, to je še vedno zelo konservativna veja … Na inštitutih nimamo te omejitve: ni naročnika, ni proračuna, ni omejitev. Ne dovolimo, da bi nam kdo dal denar za projekte in nam govoril, kaj moramo storiti. To zavračamo, da imamo večjo svobodo.

Hrepenenje po svobodi je mogoče opaziti tudi v številnih praktičnih projektih, na primer v informacijskem oblikovanju na letališčih. Če začnemo s koncepti za podobne projekte: zakaj se vaša rešitev za Dunaj tako močno razlikuje od rešitve za letališče v Kölnu? Vloga obeh letališč je enaka: iti moramo skozi neopredeljiv prostor, da se vkrcamo na letalo; odpotovati hočemo čim prej; gre le za prehoden prostor in enako je povsod po svetu. A vaše rešitve kažejo, da se ne strinjate s tem, kajne?

Da, skušam se bojevati proti predstavi o »ne-prostoru«. Letališče ni več le prehoden prostor, saj se naša stališča do tega spreminjajo. Ljudje se tam zares srečujejo in kaj počnejo … Züriško letališče je takšen primer: ob koncih tedna je to najbolj obiskan kraj v tem mestu. Ljudje gredo v tamkajšnjo restavracijo … Torej definicija nevtralnega ne-prostora preprosto ne drži več. Po moji hipotezi lahko sistem oznak izkoristi elemente z izrazito lokalno naravo. To ni element dezorientacije. Lokalna narava je lahko v pomoč, ker nas iz nevtralnega srečanja s sistemom sporočil in vsebin potisne v bolj angažiranega. Ko vstopite v brezimen prostor, vas postane strah, gre za novo izkušnjo in zato ste dezorientirani. Zaradi stresa je vse še slabše … Zato je po mojem mnenju ena pomembnih nalog, da omilimo stres.

Tim Brown iz oblikovalskega podjetja IDEO opozarja na tri napake, ki jih delajo oblikovalci: prvič, ne vedo, katero težavo rešujejo, drugič, ne hodijo dovolj naokrog, da bi vedeli, kako se ljudje vedejo, in tretjič, preveč časa porabijo za razmišljanje o težavi, namesto da bi izdelali in preskusili prototipe …

Popolnoma se strinjam s tem. Uporabnika morate opazovati, spoznati, kaj počne, da lahko začutite, kaj potrebuje … A vedno sta pomembna kontekst in postopek! In uporabnik se spremeni. Če ga postavite v novo situacijo, se bo odzval, njegovo vedenje se bo spremenilo.

To so orjaški projekti za vodjo. S projektom dunajskega letališča ste se ukvarjali osem let. Lahko ponudite dobro strategijo?

Vsa zgodba je res zanimiva, ker smo sodelovali z arhitekti. Izdelali smo koncept za sistem grafičnih znakov v soodvisnosti od arhitekture. To pomeni, da del orientacije prispevajo svetloba, arhitektura, dejanska situacija, in predlagali smo, da bi bila sekundarna informacija bolj umetniška, iz tega potem sama po sebi izhajajo navodila. Toliko elementov je, ki držijo strukturo skupaj, zato ni mogoče, da bi kdo preprosto oklestil nekatere elemente ali jih spremenil. Pomembno je imeti dobro ekipo.

Zapleteni odnosi med oblikovalci in naročniki niso redkost. Včasih se oblikovalcem zdi, da so naročniki njihovi nasprotniki, da niso na istem bregu in da ni mostu, ki bi jih povezoval. Kakšen je vaš pristop pri prepričevanju naročnikov, da je vaša rešitev za njih najboljša?

Ko pojasnjujete rešitev, bo sogovornik, če je inteligenten, predstavil dobre argumente za in proti, in potem se lahko res razvije tvorna razprava, ki pripomore k uspehu. Drži, da prihajamo od zunaj, kar je lahko dobro … Vloga naročnika je, da nadzoruje, vendar je ključna skupna pot. Žal čedalje pogosteje naletimo na stranke, ki jim ne gre nujno za kakovost. To je največja težava v naši družbi. Za naročnika narediš vse, a imaš občutek, da noče veliko vlagati v projekt. Takšna kapitalistična miselnost se pojavi, ko se zamenjajo šefi, ki jih zanima izključno kariera in so jim zato pomembne le kratkoročne strategije. Njihovi osebni interesi imajo prednost pred interesi institucije, in to je krivo za vse to pretirano oblikovanje. Ali pa se jim zdi, da morajo nekaj spremeniti brez pravega razloga. Zato se pogosto zgodi, da postavljam vprašanja, zakaj hočejo kaj spremeniti in o čem bi se pravzaprav morali pogovarjati.

To je povezano z iskanjem dejanskih problemov.

Nedvomno.

Ko ste na predavanju govorili o oblikovanju stola za predavalnico, ste rekli: Je le stol za predavalnico in ni treba, da je umetnina, ni treba, da je življenjski projekt oblikovalca.

Da, gre za en sam točno določen problem. A mogoče je tudi, da se sploh ne osredotočimo na stol. Morda prostor ni primeren. Ko torej govorite o sedenju na stolu, morate postavljati tudi vprašanja o težavah v okolju. Nekaterim naročnikom je to všeč, saj tako pridejo do samega bistva težave, drugi pa preprosto vztrajajo pri novem stolu. Pa smo spet pri družbi, v kateri so težave le izjemoma tako jasno ali pravilno definirane. Ne razmišlja se dovolj o izhodiščnih težavah. Rešitve so le delne in z njimi ne odpravimo težav v celoti. Zame kot oblikovalca vizualnih komunikacij je vznemirljivo dejstvo, da sporočilo lahko vpliva na strukturo. To je zelo zanimivo. Ko smo se pogovarjali o preoblikovanju spletne strani britanske vlade, gov.uk., ni šlo le za to, da spletišče ni uporabno za državljane, temveč je oblika spremenila delovanje in vlogo vlade.

Da, vprašanje ni bilo, kako predstaviti državo, temveč ustvariti platformo, namenjeno potrebam državljanom, naj bo tako, da bodo tam dobili podatke ali postorili tisto, kar mora vsak državljan: izpolnili obrazce, vlagali različne prošnje … A hkrati prek projekta preoblikujejo vso vlado, povezave med ministrstvi in drugo …

Pravzaprav je to podobno delavnici, ki smo jo izvedli s študenti. Vprašanje je bilo: Ali lahko izdelamo zemljevid Slovenije, ki bo predstavljal koncept vsega prevoznega sistema v Sloveniji? Začeli smo s prevozom, vendar smo se lotili tudi hierarhije, mentalnega zemljevida države.

To so velike težave v družbi. V svoji knjigi Integral and Partners ste napisali nekaj zanimivega v zvezi s širšimi problemi v družbi: »Družbenoekonomsko in ekološko ravnovesje trenutno povzroča skrb zbujajoče veliko težav. Splošni ustroj razpada in svetovno gospodarstvo sama ne bosta zmogla povezati posameznih delcev.« Torej ste že leta 2001 opozarjali na svetovno gospodarsko krizo, ki se je začela šest let pozneje. Kaj je po vašem vloga oblikovalcev v njej – omenili ste že vlogo spreminjevalca, ki bi jo morali imeti oblikovalci – in kaj po vašem mnenju lahko ponudi oblikovanje?

V Franciji imajo novega ministra, Arnauda Montebourga, katerega naziv je minister za industrijsko obnovo, njegova naloga je prenoviti industrijo. Pred kratkim me je vprašal, kaj bi lahko naredili v zvezi z oblikovanjem, in rekel sem le: Pokažite nam težave, prave težave! Preoblikovanje industrije v Franciji je dober izziv, lahko bi se pogovarjali o tem.

Pri preobražanju družbe moramo biti dejavni. V ta namen moramo poiskati nove elemente, nova orodja.

Menim torej, da mora oblikovanje spet postati del te globalne preobrazbe, te delno čudovite in delno grozne evolucije. Vprašanje je le, kako naj oblikovanje v teh zapletenih razmerah najde svoj položaj, ki bi koristil družbi.

Govorili ste o spreminjanju prevoznega sistema v Sloveniji – 99 odstotkov oblikovalcev na svoj poklic verjetno ne gleda tako. Vi ste veliko bolj dovzetni in na stvari gledate drugače. Menite, da je to prava pot naprej?

Da, spet se moramo naučiti, da oblikovanje res lahko spremeni družbo. Poglobiti se moramo tudi v povezavo med kontekstom in razmerami na svetu. V tej strukturi moramo biti ambiciozni. To se dogaja na delavnici. Prišel sem za teden dni in skušal spremeniti sistem prevoza v Sloveniji – to je arogantno, nedvomno zelo arogantno, a hkrati elementov ne bom spreminjal, temveč bom le predlagal takšne, ki bi jih lahko hitro sprejeli.

Zame je to tista razsežnost oblikovanja, ki ji je namenjene premalo pozornosti: eksperimentalni del. Ni vedno treba pripravljati projektov, ki naj bi se uresničili, temveč tudi projekte, ki bodo morda spodbudili nove pogovore, prinesli nove izkušnje, to se mi zdi vedno pomembnejši pristop. Pri preobražanju družbe moramo biti dejavni. V ta namen moramo poiskati nove elemente, nova orodja. Tu vidim prihodnost tudi za inštitute. Ti so izvor možnosti in zamisli. To pomeni, da bi politiki na oblasti, na primer, v inštitute morali vložiti pol milijona evrov, ta pa bi moral – v pol leta ali letu dni – pripraviti nove rešitve in predloge za težave v družbi. Ni nujno, da bi jih tudi uresničili, vendar bi s tem odprli nova obzorja.

Omenili ste nova obzorja: zanima me, kako naporno je delati v različnih kulturnih okoljih z drugačno istovetnostjo od zahodnoevropskih ali ameriških konceptov. Delali ste na Kitajskem, v Indiji, Kanadi in drugje.

Da, to je težava. Pogosto gre za vprašanje, kako se ne vesti kot imperialist … Zame je pomembna kontekstualizacija. Če delate v državah, ki se še razvijajo, ugotovite, da je razumevanje, kaj počnete, drugačno. Sprva sem bil popolnoma zmeden, zdaj pa mi je všeč. Posredujem zamisel in vem, da bodo iz nje naredili nekaj drugega. Včasih prosijo za več namigov, včasih pa nadaljujejo sami. Dobra stran tega je: oblikovalec mora biti tujec. Če smo domačini, ne vidimo nujno stvari, ki so pomembne za vsakdanje življenje. Položaj, ko prihajate od zunaj, je zelo ugoden. Seveda se lahko motite, ste površinski, a dvogovor nekoga od zunaj in nekoga od znotraj je zelo ploden. Od znotraj lahko vidimo tisoče razlogov, zakaj je tako, od zunaj pa imamo svež pristop in drugačne izkušnje, s katerimi obarvamo projekt.

V takšnih situacijah je v veliko pomoč »naivna inteligenca«, kot to imenujem sam. Menim, da je to značilnost Švicarjev. (Smeh) To je zmožnost postavljanja »trapastih« vprašanj. Sprašuješ lahko znova in znova, ker ne razumeš. To so koristna vprašanja, ker te pripeljejo do jedra težave. To je področje, kjer sta oblikovalec in oblikovalsko razmišljanje zelo močna, in družba bi morala to izrabiti.

Hvala za ta poučni pogovor!

Veselilo me je.