Napake dovoljene

Sredi italijanskega pristaniškega mesta Ancona, ki je tako zaspano, da bi bil za tamkajšnje nočno življenje še pridevnik dolgočasno kompliment, stoji mogočna utrdba, katere površina meri 20 tisoč kvadratnih metrov. Na umetnem otoku zgrajena utrdba Mole Vanvitelliana je bila v 18. stoletju predvsem območje karantene za kužne nesrečnike. Ta mesec pa ponuja intenziven vpogled v družbene razmere v Sredozemlju. Gosti Bienale mladih umetnikov Sredozemlja – Mediterranea 16, na katerem več kot 200 umetnikov iz Severne Afrike, z Bližnjega vzhoda in iz Evrope predstavlja kritični pogled na razmere v okolju, iz katerega izhajajo.

»Bienale ponuja celosten pregled del umetnikov, mlajših od 35 let, in nakazuje možne trende v umetniškem svetu v prihodnjem desetletju,« je dejal Jernej Škof, vodja projekta pri Društvu ŠKUC in odgovoren za izbiro slovenskih predstavnikov na tem velikem umetnostnem dogodku, medtem ko smo se na dan odprtja po anconskih ulicah skupaj bližali prizorišču. A bolj ko smo se mu približevali, manj jasno je bilo, ali smo sploh na pravem kraju: niti kje v mestu niti na samem prizorišču vse do večera ni bilo označb, ki bi pričale, da se bo tam karkoli dogajalo. Toda ker nas je božalo sonce in omamljal morski zrak, ni bilo prostora za drugega kot za zabavno misel, da je začetna raztresenost organizatorjev – mednarodne mreže BJCEM – le implementacija naslova bienala: Napake dovoljene.

Do šeste ure zvečer so na ogromno dvorišče pentagonske utrdbe počasi kapljali številni mladi umetniki. Nekateri so svoja dela tisti večer prvič predstavili javnosti. Premierno je bil predstavljen tudi recimo dokumentarni film Style wars 2, ki ga je v Ancono poslala Slovenija. Kot nekakšno nadaljevanje kultnega dokumentarca o grafitarstvu Style wars ga je posnela slovensko-švicarska dvojica Veli & Amos. Veli Silver in Amos Angeles v skupnih projektih raziskujeta javni prostor, skvote in demonstracije ter pri interpretacijah uporabljata grafite, video, slikanje in druge prakse sodobne umetnosti. Večino časa živita in ustvarjata v Zürichu, sicer pa se Veli še vedno pogosto vrača v Maribor.

Med sončenjem na stolu je oprezal za znanimi obrazi. »Producent prvega filma Style Wars Henry Chafalt pride danes sem samo zaradi premiere najinega filma,« je povedal ponosno. »Spoznala sva ga, ko sva snemala v New Yorku. Nad filmom, ki je nekakšen homagge njegovemu projektu, hkrati pa povsem samostojna zgodba, je bil navdušen in vse kaže, da nama bo pomagal pri promociji v Ameriki.«

Skrbna izbira

Mediterranea, ki poteka že od leta 1985, morda res ni med najširše znanimi bienali, a v preteklosti je bila odskočna deska za marsikatero danes uveljavljeno ime iz umetnosti in kreativne industrije. Iz Slovenije so se v preteklosti na festivalu zvrstili stripar Zoran Smiljanič, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, fotograf Jože Suhadolnik, pisatelj Aleš Debeljak, skupina Demolition group, kostumograf Alan Hranitelj, umetnica Marjetica Potrč, grafični oblikovalec Tomato Košir, oblikovalka nakita Lara Bohinc in številni drugi. Letos si je na nacionalni ravni za udeležbo na bienalu prizadevalo 47 kandidatov, na koncu so izbrali dva – poleg Velija & Amosa je najbolj prepričala še Nika Autor, ki se v svojih fotografijah in filmih ukvarja pretežno z vprašanjem človekovih pravic. Na bienale je prijavila film V deželi medvedov, ki skozi osebno zgodbo gradbenega delavca ponuja vpogled v podobne usode številnih drugih.

Izbira je bila letos še posebej skrbna, saj tokrat ni bila prepuščena le nacionalnim odločevalcem, ampak je bila za drugo sito odgovorna osemčlanska ekipa kuratorjev. Pregledati so morali skupno 1860 del.

Življenje med vzporednicami

Po bledem odprtju se je začelo. Lov na preučevanje umetniških del je bil odprt. Na največjem prizorišču, v mogočni dvorani z visokim stropom in mrežo prepredenih sten, je v oči najprej zbodel ogromen simbol Evropske unije. Ponosno se je bleščal pri vhodu. Šele ko si ga pogledal od blizu, si ugotovil, da gre za instalacijo: alžirski umetnik Osama Tabti je zvezde sestavil iz bodic za odganjanje golobov. Tema: migrantska politika EU.

Hudomušnejši in politično izzivalnejši je bil projekt egiptovske fotografinje Nadje Munjer. Po prvih demokratičnih volitvah v Egiptu je Kairo polepila s tremi različnimi plakati izmišljene stranke Vaš glas. Na njih kot predsednica v treh različnih pozah kar sama ponuja klasične politične bonbone: boljšo izobrazbo, višjo življenjsko raven, večjo varnost. A na enem plakatu ima prekrite oči, na drugem usta, na tretjem je v njen hrbet usmerjena pištola.

»Želela sem pokazati, da je glas na volitvah vedno stvar trgovanja: če glasuješ zame in za izobrazbo, boš v zameno dobil selektivno izobraževanje. Glas za večjo varnost bo hkrati glas za strožji nadzor posameznika,« je Nadja obiskovalcem pojasnjevala svojo zamisel. Po postavitvi plakatov po Kairu je spremljala, kaj se je z njimi dogajalo. »Nekatere so poskušali odstraniti že po nekaj urah, drugi so bili le delno strgani, tretji pobarvani z rdečo barvo.«

Nadja sicer ni optimistična glede prihodnosti Egipta. »Bojim se, da bo sedanja oblast na naslednjih volitvah ali še pred njimi poskušala spremeniti pravila glede vladnih mandatov,« je odgovorila na vprašanje ene izmed obiskovalk in že kmalu zatem odhitela proč. Z razlogom: v štirih dneh so, včasih celo sočasno, potekali projekcije, performansi, razprave, zvečer pa tudi koncerti. Če si si pri vsem tem želel še pozorno ogledati razstavo in s katerim izmed umetnikov izmenjati kontakte, nisi smel izgubljati časa.

Nekaj korakov stran od vhoda se je na steni predvajal kratki dokumentarni film hrvaške skupine Mreža solidarnosti. »Kako lahko govorite o Evropi, ko moja plača ni bila izplačana zadnjih osem mesecev? Kako lahko gremo v EU, če prispevki za mojo pokojnino niso bili izplačani? Zakaj ne zaprete tistih, ki so krivi za to, gospod policist?! Zakaj ne odgovarjajo?!« se je na posnetku z enega izmed hrvaških delavskih protestov razburjala brezposelna delavka. Na drugi strani stene smo si lahko ogledali film Nike Autor V deželi medvedov.

Med številnimi razstavljenimi deli je bilo mogoče opaziti vzporednice. Pri nekaterih bi si želeli, da ne bi bilo treba, da so nastala. Libanonski umetnik Šarbel Samuel Aun je sestavil pisano zbirko telefonov različnih modelov in starosti, ki vztrajno zvonijo na steni. Potrpežljivo, včasih v prazno, čakajo, da bo kateri od obiskovalcev dvignil eno od slušalk. Takrat na drugi strani linije spregovoril kateri izmed Sircev ali Libanoncev, ki so bili Šarbelu pripravljeni spregovoriti o svojem življenju. »Govoril sem s trinajstimi posamezniki, a vseh posnetkov nisem uporabil,« je dejal Šarbel, medtem ko se je ravno ukvarjal s tehničnimi podrobnostmi inštalacije. Telefoni so namreč povezani z dvema računalnikoma, na katerih je sprogramirano zvonjenje in predvajanje posnetkov. »Tu bom samo štiri dni, inštalacija pa mora delovati tudi, ko odidem,« je opravičujoče pojasnil. Na vprašanje, ali zaradi fizične oddaljenosti od doma krizne razmere zdaj vidi drugače, je le otopelo skomignil. »Biti tu se zdi kot šala. Skočiš na letalo in po sedmih urah gledaš kulturne projekte, sproščeno sediš na soncu in spoznavaš vrstnike. To ni moja realnost. Moja realnost je tam. Življenje tu se mi zdi nenavadno. Neresnično.«

Mole je do približno enih zjutraj preplavila glasba, nato pa so se vrata utrdbe zaprla. Nekateri umetniki so se, izmozgani od poti, odpravili v hotele, drugi so iskali kotičke, kjer bi noč trajala še naprej. A v Anconi jih tako rekoč ni. Ceste so bile prazne. Pločniki prav tako. Mesto je spalo ...

Prava in napačna stran

Naslednje dneve so zapolnili številna predavanja in razprave. Z vsakim dodatnim dnem, dodatnim predavanjem in preučevanjem del je postajalo očitneje, da veliko projektov, čeprav ne vsi, uteleša ravno nasprotno od naslova bienala. Reflektirajo napake, ki ne bi smele biti dovoljene in dopustne.

»Zakaj torej naslov Napake dovoljene?« sem tretji dan vprašala na predstavitvi palestinske plesne predstave Običajna norost. V veliki dvorani z mehkimi oranžnimi stoli, predelani za predvajanje filmov, so pod platnom sedeli ena izmed osmih kuratorjev bienala Charlotte Banks in nekateri predstavniki palestinskega plesnega podjetja Sareyyet Ramallah Contemporary Dance Company.

»Naslov je namenoma provokativen,« je po kratkem premisleku odgovorila Banksova. »Smo v času, ko državne in institucionalne strukture postajajo zastarele in neučinkovite. Danes, ko številne države doživljajo krizo, umetniki in navadni državljani iščejo nove načine preživljanja. Zanimalo nas je, kje ustvarjalci vidijo možnosti sodelovanja. Sodelovanje, samoučenje in samoorganizacija so nujni.«

»Nas je ta naslov spodbudil k razmišljanju o vsakodnevnih napakah,« se je oglasila palestinska koreografinja Farah Saleh. »V svoji nori vsakdanjosti imamo opraviti z družbenimi omejitvami, o katerih ne razmišljamo, z njimi živimo, ne da bi jih sploh prepoznavali kot sporne. To smo poskušali prikazati tudi v predstavi.«

Predstave Običajna norost nismo videli v živo. Vsi nastopajoči niso dobili vizuma. A ti niso bili ovira le za Palestince. Tudi številni drugi udeleženci bienala so morali pred prihodom izpolnjevati obrazce o terorističnih namerah v EU. In če so zanikali nagnjenja v tej smeri, so morda dobili dovoljenje za vstop. In še to nemara le za deset dni in ne za ves čas festivala. »Ko govorimo o sodelovanju, se samodejno predvideva, da obstajajo možnosti zanj. V bistvu pa že na bienalu nekaterih umetnikov ni le zato, ker ustvarjajo na napačni strani Sredozemlja. Zato danes sedimo in gledamo posnetek predstave, namesto da bi palestinske plesalce gledali v živo na odru,« je bila kritična Banksova.

V nedeljo se je končalo skupno ribarjenje za idejami, novimi poznanstvi in rešitvami za kulturniško ustvarjanje. Večina ustvarjalcev je tisti dan zapustila Ancono. Njihova dela pa bodo po vsej utrdbi, razporejena v več različnih kategorij, še do začetka julija obiskovalcem ponujala izhodišča za odpiranje oči. In Ancona ni tako daleč, da ne bi bilo mogoče izkoristiti priložnosti, se odpraviti tja in se prepustiti raziskovanju sebe, okolice in predvsem razumevanja dogajanja zunaj meja svoje države.

Umetnostni bienale:
Mediterranea 16
Kaj: bienale mladih umetnikov iz Evrope, z Bližnjega vzhoda in iz Severne Afrike
Kje: Ancona, Italija
Kdaj: do 7. julija 2013