21. 6. 2013 | Mladina 25 | Kultura
Izgubljene iluzije
V Sloveniji živeči kurdski umetnik Azad Karim opozarja na kulturocid, ki je sledil genocidu v času ameriške zasedbe Iraka
Azad Karim pred svojim »reliefom« temnih zemeljskih barv s konturami obeliskov; postavitev v razstavišču Monfort v Portoržu.
© Avtorjev arhiv
»Vstaje, okupacije, revolucije, nemiri in skrajne ideologije vedno zahtevajo žrtve,« ugotavlja Azad Karim, kurdski umetnik, ki že leta živi v Sloveniji. In dodaja, da so poleg civilnega prebivalstva žrtve takih dogodkov tudi umetnine, ki pričajo o preteklosti in so dediščina človeštva.
Obžaluje izgubo vseh umetnin, ki so postale žrtve sodobnih vojn – od uničenja kipov Bude v Afganistanu do ropanja kairskega in bagdadskega muzeja. Uničenje in izgubo artefaktov starih civilizacij je zato sklenil rekonstruirati po svoje. »Čutim, da moram preigrati bolečino trenutka, ko se moje lastno delo raztrešči na drobne koščke. Odzvanjam skupaj s pokom, ko moje delo pada na trda, prašna tla ... Žrtvovanje. Šok. Smrt. In potem klečim in skrbno pobiram košček za koščkom, vse do zadnjega. Na njih so delčki znamenj spomina na mezopotamsko civilizacijo, ki sem jo na svoj način reinterpretiral.« Tako Azad opisuje performans, posnet na video, v katerem so se raztreščili njegovi keramični reliefi, pri tem pa je z njimi ravnal kot z izvirniki, pomniki stare mezopotamske kulture, uničene v iraški vojni.
Dneve, mesece in leta so padale bombe na iraška in kurdska mesta in bivališča. Zaradi interesov naftnih mogotcev je umiralo civilno prebivalstvo. Ameriški zasedbi Iraka aprila 2003, ki je povzročila padec Huseinovega režima, je sledilo ropanje slovitega iraškega narodnega muzeja v Bagdadu in številnih drugih zgodovinskih in arheoloških lokacij po vsej državi. Ves svet pa je le nemo buljil v televizijske zaslone. Poleg ubijanja ljudi je potekalo tudi ubijanje civilizacije, kulture, spomina ... Najprej so vojaške enote razdejale mesta, nato se je začelo ropanje bagdadskega muzeja z dragocenimi najdbami z območja med Evfratom in Tigrisom, ki velja za zibelko velike starodavne civilizacije, torej začetkov znanosti, pismenosti, literature in likovne umetnosti.
Za večino dragocenih predmetov iz bagdadskega muzeja se še danes ne ve, kje so. Kljub temu se je z mednarodno akcijo v Bagdad vrnilo približno 3400 predmetov, a še vedno jih manjka več kakor deset tisoč. Nekatere so našli v zasebnih zbirkah ali v depojih avkcijskih hiš. »Morda bo moja umetniška akcija droben prispevek k temu, da se bodo ljudje zamislili in dojeli, da se lahko podobno uničenje, kot se je zgodilo v Bagdadu, zgodi kjerkoli,« upa Azad, ki so ga krivice in tragedija prebivalcev Iraka globoko zaznamovale.
Rodil se je v mestu Arbil v iraškem Kurdistanu. Leta 1976 je končal študij na bagdadskem Inštitutu za likovno umetnost in se še istega leta preselil v Jugoslavijo, kjer je nadaljeval študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Diplomiral je leta 1980 pri Kiarju Mešku in čez tri leta opravil še specialko pri Zvestu Apolloniju. Študijsko se je izpopolnjeval v Londonu in Parizu. Ostal je v Sloveniji, se poročil s Silvo Kobal, tudi likovnico, magistro znanosti in likovno pedagoginjo, dom pa sta si uredila v Ajdovščini.
Razstava Izgubljeni artefakti, ki je bila v dveh inačicah hkrati postavljena v portoroškem Monfortu in ptujski Miheličevi galeriji (ptujski del se je medtem že končal), govori o izgubljeni dediščini. Karim se je sunkovito, čustveno in odločno odzval na dogodke v domovini. Trpkost je bila še večja, saj se ves čas Huseinovega režima ni smel vrniti domov in obiskati staršev. Po vojni se je odločil, da gre pogledat, kaj je ostalo od njihove družinske hiše, mesta in države. Ko se je vrnil, se je presunjen vrgel v delo in nastajale so posamezne sekvence, ki so zdaj na ogled v Portorožu in na Ptuju, pa tudi sekvence tiste prve razstave, ki jo je imel na povabilo muzeja Rijksmuseum van Oudheden iz nizozemskega Leidna. Leidenski muzej ima bogato zbirko mezopotamske umetnosti in v posebni muzejski sobi so dali prostor multimedijskemu projektu Izgubljena dediščina ter tako soočili pripoved Karimovih skulptur in izbrane stare mezopotamske artefakte.
Skulpture v človeški velikosti, ki so interpretacija starih asirskih obeliskov iz osmega stoletja pred našim štetjem, in glinene plošče z reliefi, ki jih je razbil tako, kot so vandali razbili staro kulturo, pripovedujejo Karimovo zgodbo o današnjem Iraku. Dopolnjujejo jo še slike temnih, zemeljskih barv, saj se je značilna močna Karimova modra, ki je prevladovala v njegovem prejšnjem obdobju, morala umakniti zemlji in prahu. Tako Azad Karim odmeva tisočletja nazaj in se vpisuje v stara večplastna civilizacijska sporočila, vendar jih postavlja v današnji čas in ponuja v razmislek ponorelemu planetu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.