Srce, kompas in zvezda

Očitno smo potrebovali lansko domačijsko in hujskaško proslavo ob dnevu državnosti, da smo letos lahko bolj cenili Srce in kompas Mateja Filipčiča. Presenetljivo spodobna in nezatežena proslava ob dnevu državnosti je skupaj z dokumentarcem Nekoč je bil dežela pridnih, ki je bil na nacionalki na sporedu na praznik, ponudila zdrav pogled na 22 let samostojnosti, brez folklornega in katoliško obarvanega kiča, ki ga je SDS medtem zganjala v Celju. A tega nam k sreči ni bilo treba gledati v TV-prenosu.

Letošnja stvaritev Filipčiča morda res ni bila spektakel, kakršnega je predlani za isti praznik ob odprtju Kongresnega trga uprizoril Matjaž Berger, a po letu Janše je bila več kot blagodejna. Morda je pomagalo tudi to, da je Princ teme zaradi rdečih zvezd, ki očitno pretirano motijo njegovo vidno polje, raje proslavljal drugje, a odsotnost lanske vlade ni bila edini razlog. Borut Pahor je svojo novo vlogo predsednika države namreč odigral skoraj evforično, letošnja povezovalca pa se nista spuščala v pavšalne ocene o pomenu rdeče zvezde. Celo Golico najbolj priljubljenega slovenskega pevskega zbora Perpetuum Jazzile smo mirno preboleli, saj so okus kaj kmalu popravili z Bachom.

Trepetali smo sicer za kolke simpatičnih nastopajočih telovadcev in za glas Nine Vodopivec, ki je na koncu z Gregom Skočirjem zapela To ni političen song, a nasploh sta srce in kompas skupaj s posnetkom iz državnega zbora, kjer so državljani naštevali skupne vrednote, delovala skoraj frajersko.

Prav nič nam ni bil odveč niti pogovor med režiserjem in Mihom Šaleharjem pozneje v Poletni sceni, kjer so morda najbolj zabaven del dodali gledalci prireditve, ki so pripomnili, da so Perpetuum Jazzile v belih haljah videti kot zdravniki ali pa kot mesarji, ampak srce je očitno treba zamenjati.

In medtem ko se je nacionalka ob prazniku odrezala presenetljivo dobro, so naslednji dan svojo vrsto domoljubja z ekskurzijami po Sloveniji uprizarjali na Planet TV, kjer so se z informativno oddajo oglasili s Kredarice, Sečoveljskih solin, iz Prekmurja in Planice, s skoraj naključno nametanimi prispevki. Z izjemo dretja Ane Turk izpred parlamenta so bili prej kot informativni oddaji podobni nekakšnemu predstavitvenemu filmu, ki bi ga morda lahko vključili pred nastop slovenskega predstavnika na Evroviziji.

Praznični začetek tedna je v torek nacionalka zaključila z dokumentarcem Nekoč je bila dežela pridnih, v katerem Urša Menart sicer prek v glavnem moških sogovornikov slika ozadje kulturnih artefaktov obdobja pred osamosvojitvijo in po katerem se je zdelo, kot da bi si državo izmisili oglaševalci. A še tako dober oglas se je po dveh desetletjih moral končati s klavrnim priznanjem, da se je dežela pridnih spremenila v deželo lopovov, kjer ne pomagajo niti spodobne proslave in javljanja s Triglava, na kar so ob prazniku navsezadnje opozarjali tudi protestniki.