Arktična noč

Hrvaška prestolnica je v začetku tedna gostila že osmi INmusic festival, nam najbližji veliki glasbeni festival na prostem, ki kontinuirano, iz leta v leto, ponudja nastope najbolj vročih svetovnih glasbenih imen. Na prizorišče ob umetnem jezeru na Jarunu so množice tokrat vabili Iggy and the Stooges, Block Party, Basement Jaxx in NOFX, kot glavno zvezdo tridnevnega dogajanja pa so postavili britansko skupino Arctic Monkeys. Ta je pritegnila po večini mlado občinstvo, ki je prišlo v živo preverit, kaj zmorejo fantje, ki za jesen napovedujejo izdajo nove plošče.

Kako ena najbolj prepoznavnih britanskih glasbenih zasedb zveni v živo, smo preverili tudi mi, ob vstopu na prizorišče pa ujeli začetek nastopa njihovih predhodnikov, prvakov kalifornijskega melodičnega punk rocka NOFX, katerih ime, napisano z edigsom, je v devetdesetih letih krasilo marsikateri platneni vojaški ruzak tistih, ki so tudi pri nas odraščali ob njihovi glasbi. V »našpičenem«, dobro uro trajajočem in nič kaj zadržanem nastopu, polnem hitov, občasni razglašeni vložki niso zmotili. Čudaški humor frontmana Fat Mika, ki je nizal šale in se vtaknil v vse in vsakogar, tudi v Arctic Monkeys, ki so na oder stopili za njimi, pa ni pustil hladnega nikogar. Zajebantske pripombe so sicer stalnica nastopov te provokativne zasedbe, ki je Hrvatom na odru »spesnila« tudi novo himno.

Za nič kaj zajebantske, a toliko bolj koketne so se izkazali Arctic Monkeys. Junaki novodobnega brit popa so bili leta 2005, ko so eksplodirali na glasbeni sceni, praktično še mozoljavi mulci. V zgodovino popa so se zapisali kot prva skupina, ki je za lastno promocijo in prodajo plošč dodobra izkoristila internet in družabna omrežja. Njihov prvi album Whatever People Say I Am That’s What I’m Not je v Veliki Britaniji prav zaradi tega postal najhitreje prodajan prvenec vseh časov.

Fantje, ki imajo za sabo štiri albume, številne nagrade in koncertne nastope, tudi na vseh večjih glasbenih festivalih, so medtem odrasli in že nekaj časa ne nastopajo več v trenirkah. V poznih večernih urah so tako na oder stopili v rafiniranih črnih oblekah in nemudoma poželi bučen aplavz.

Frontman zasedbe Alex Turner, na las podoben mlademu Johnnyju Cashu, je v slabo uro in pol trajajočem nastopu skrbel za kontakt in flirtanje z občinstvom, nastop pa so začeli z novo skladbo Do I Wanna Know? in zatem nanizali številne plesno orientirane, z emocijami nabite uspešnice s prvega in kasnejših albumov. V dobro strukturiranem kakovostnem in artikuliranem nastopu s fascinantnim light showom so dokazali, da so prava pravcata koncertna atrakcija, v bisu pa postregli še z razigranim polakustičnim nizom komadov, ki sta ga zaključili skladba 505 in obljuba o ponovnem snidenju.

Glede na to, koliko Slovencev je bilo slišati v idilični, nekoliko močvirnati okolici prizorišča, je več kot očitno, da takšen festival pogrešamo tudi pri nas.