Napad na komisijo

Ko Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, protikorupcijsko komisijo (KPK) označi z »revolucionarnim svetom«, ki na tiskovni konferencah kot talce »strelja« nič hudega sluteče, nedolžne funkcionarje, je to še deloma razumljivo. Prav tako je razumljivo, če to meni drug poslanec SDS, Vinko Gorenak. Recimo, da se Klemenčičeva protikorupcijska komisija »postavlja nad ustavo in nad zakon in nad poslance«, da tako ali tako nič ne dela, da so predvsem »poštni nabiralnik za policijo, tožilstvo in sodišče in čisto nič drugega«, zaradi česar bi se jim morali poslanci družno upreti in se jim s povračilnim udarcem »postaviti po robu« ter jih ukiniti. SDS ukinitev komisije zahteva že celo desetletje, še bolj goreče pa v zadnjih mesecih, ko so zaradi nje izgubili predsednika vlade in oblast, kot vse kaže, pa še zaupanje v tranzicijo in demokracijo. A tokrat se je tej gonji SDS priključila tudi največja vladajoča stranka, doslej glede teh vprašanj sramežljiva Pozitivna Slovenija (PS).

Da smo v Sloveniji zaradi boja proti korupciji že »blazni«, da »tako naprej več ne gre«, da ima Goran Klemenčič po »60 tiskovnih konferenc«, drugačni pogledi pa ga sploh ne zanimajo, po novem meni tudi predsednik poslanske skupine Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer. Slednji se je ta mesec, ob razpravi v parlamentu o vlogi komisije v prihodnosti in njihovem razmerju do drugih vej oblasti, kar razživel. Zahteval je, da se mora »KPK reformirati«. Njen preveč močan predsednik bi po njegovem moral zelo »resno začeti razmišljati o tem, v čem je smisel, da to še dela na takšen način naprej« (ko domnevno vse povprek označuje s sistemsko korupcijo, op. a.). Kajti ne samo, da smo pod Klemenčičem že »vsi« malce sistemsko koruptivni, še huje, meni Möderndorfer, vse skupaj je že postal absurd, »smo koruptivni že zato, ker smo koruptivni že po definiciji, ker čim si funkcionar, si v bistvu koruptiven«. Zaradi tega po novem tudi v Pozitivni Sloveniji podpirajo spremembo protikorupcijske zakonodaje. In to takšno, pri kateri se doslej »naivni« parlamentarci več ne bodo pustili zavesti.

S takšnim napadalnim pristopom je vodja poslanske skupine PS zakonske spremembe napovedal na zadnjem zasedanju mandatno- volilne komisije. Doslej je bila politika koalicije drugačna. Notranji minister Gregor Virant je recimo napovedoval širitev pristojnosti protikorupcijske komisije , da bi ta lahko preverjala tudi premoženjsko stanje sorodnikov funkcionarjev, o nekakšnem boju proti Goranu Klemenčiču ni bilo govora. Kaj natančno jih po novem skrbi? Möderndorfer pojasnjuje, da ga moti »širši kontekst osumljenosti koruptivnosti«, ko za medijsko diskvalifikacijo funkcionarja zadostuje že sum tveganja korupcije: »Gre za nekakšno definicijo, iz katere je sicer razvidno, da se koruptivno dejanje dejansko ni zgodilo, vendar pa naj bi obstajala možnost, da se bo zgodilo v prihodnosti. Moja razprava je bila neke vrste protest zoper takšno ravnanje, saj se mora tudi KPK dobro zavedati posledic, ki jo ravnanje komisije ima na javne uslužbence in funkcionarje. Z razpravo na noben način nisem zanikal pomena KPK, želim pa si, da bi komisija ravnala kar se da odgovorno tudi v odnosu do tistih, ki jih nadzorujejo. Pričakujem, da bodo tudi zakonske spremembe šle v tej smeri,« napoveduje.

SDS ukinitev komisije zahteva že celo desetletje, še bolj goreče pa v zadnjih mesecih, ko so zaradi nje izgubili predsednika vlade in oblast, a tokrat se je tej gonji SDS priključila tudi največja vladajoča stranka.

Čeprav je Pozitivna Slovenija nezadovoljna predvsem nad poročilom o premoženjskem stanju Zorana Jankovića, pa je bila povod za zadnji izbruh jeze dejansko neka druga zadeva. In sicer dopis komisije številka 06210-336/2012-20, ki jim ga je poslal pomočnik vodje protikorupcijske komisije Bećir Kečanović. V konkretnem primeru torej ni šlo za sklep, odločitev, mnenje, ugotovitev, razsodbo senata ali kaj podobnega, ampak zgolj za pismo z zadevo: »Sum korupcije pri imenovanju članov FIHO«. V tem dopisu je Kečanović poudaril, da so poslanci »opustili dolžno ravnanje«, ker so v svet Fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij (Fiho) imenovali dva člana, ki po zakonu tja sploh ne bi smela biti imenovana. In sicer Vladimirja Pegana iz Zveze društev vojnih invalidov in Matjaža Juharta iz Zveze društev gluhih in naglušnih. Po mnenju praktično vseh – očitno precej senzibiliziranih – poslancev se je v tem primeru protikorupcijska komisija ponovno postavila nad zakone, ustavo in parlament.

Zakaj gre? Fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij na leto odloča o razdelitvi 23 milijonov evrov. Denar izvira predvsem iz davka na igre na srečo, letno pa ga razdelijo približno 80 organizacijam, ki zastopajo invalide ali ki delujejo na humanitarnem področju. Pri takšnih vsotah so interesi veliki, zato je morda razumljiv tudi dolg seznam sodnih ali upravnih sporov; na nekatere nepravilnosti je denimo opozarjala tudi predsedniška kandidatka Elena Pečarič. Poleg tega je na nepravilnosti pri delitvi denarja naletelo tudi računsko sodišče leta 2009, nato pa se je s Fihom začela ukvarjati še protikorupcijska komisija. Pred tremi leti, ko jo je vodil prejšnji predsednik, Drago Kos, je komisija prvič opozorila na konflikt interesov. Tisti, ki so odločali o razdelitvi denarja, so bili namreč hkrati tudi predstavniki organizacij, ki so denar prejemale, so opozorili. Tedanji član Fiha, državni svetnik Boris Šušteršič, ki je odločal o delitvi denarja, je bil recimo tudi predsednik invalidskega združenja, ki je precej denarja dobivalo.

Zaradi tega je parlament pred dvema letoma, ob protestih Fihovih funkcionarjev, tudi spremenil zakon. Parlamentarci so na pobudo protikorupcijske komisije določili, da zastopniki tistih organizacij, ki lahko za denar Fiha kandidirajo, ne morejo biti več hkrati tudi člani sveta Fiha. A ko je lansko leto stekel nov kandidacijski postopek, so v Fihu to spremembo ignorirali in poskušali zakon izigrati. Parlamentu so v imenovanje predlagali Pegana, kot »tajnika« Zveze društev vojnih invalidov, in Juharta, kot »sekretarja« Zveze društev gluhih in naglušnih, češ da tajnik in sekretar pač nista uradna zastopnika organizacij. In kar je še huje – poslanci so se te manipulacije, kot kaže parlamentarna razprava, zavedali, a so zakon vseeno prekršili. Ni pa tega dopustila protikorupcijska komisija; tokrat pod vodstvom Gorana Klemenčiča. Pri brskanju po dokumentaciji so odkrili, da sta po statutu obeh društev tudi »tajnik« in »sekretar«zastopnika. Zaradi česar ju parlament niti »formalno« ne bi smel izvoliti.

Pri elitah so sodišča, te stare tvorbe, specializirane za »umore in kraje«, nemočna. Največje »škandale« v zadnjem času niso razkrila sodišča, ampak specializirane, neodvisne institucije.

Se je v tem primeru komisija za preprečevanje korupcije res »enostavno spustila predaleč pri zadevah, za katere ni pristojna«, kot pravi Gorenak in ali bi se poslanci res morali takšnemu »šikaniranju« postaviti po robu? In ali je protikorupcijski komisiji res treba zmanjšati pooblastila, kot je napovedal Möderndorfer na seji mandatno-volilne komisije: »To, da mi tule pred kamero govorimo, kako smo nesrečni pa nezadovoljni, da je nekdo s formalno in neformalno močjo prešel svoja pooblastila, je eno. Drugo pa je, če se spremeni zakon,« je dejal. Ne. V resnici je protikorupcijska komisija sprva poskušala sklep parlamenta razveljaviti s pomočjo državnega pravobranilstva, prek upravnega sodišča. A se je to razglasilo za nepristojno. Edino, kar je komisiji – in torej komurkoli v Sloveniji – še preostalo, je bilo opozorilo parlamentarcem, da so »opustili dolžno ravnanje«. Protikorupcijska komisija je to tudi storila. In ker je svojo vlogo v tem primeru odigrala veliko bolje kot parlament, tudi izrečena kritika parlamentarcev, Möderndorferja, Tanka, Gorenaka in drugih, na njen račun ni upravičena. Vsaj v tem primeru ne.

Kaj pa na splošno? Dejstvo je, da je v Sloveniji paranoja glede koruptivnosti že splošno razširjena, kot je pokazala denimo zadnja anketa revizorske hiše Ernst & Young, v kateri so slovenski menedžerji in drugi vodilni trdili, da je v Sloveniji vse pokvarjeno, koruptivno, praktično v 100 odstotkih, že »po definiciji« in »sistemsko«. A vprašanje je, ali je za takšno stanje res kriv Goran Klemenčič. V Sloveniji se je namreč vprašanje korupcije in klientelizma populariziralo v letu 2004, ko so tik pred volitvami v SDS sklicali kar tri izredne seje parlamenta, na katerih so na dolgo in široko razpravljali o razmahu teh pojavov. Resnično ali neresnično – to je bila tedaj predvsem politična strategija naskoka na oblast. V SDS so ubrali preizkušeno metodo »oranžne revolucije«, kasneje izvoženo v Ukrajino, ki jo je v Sloveniji (in Ukrajini) kot najbolj učinkovito svetoval ameriški republikanski inštitut (IRI). IRI je v tistem času desnim strankam v vzhodni Evropi pomagal pri prevzemu oblasti, stranki SDS so tudi plačevali komunikacijske treninge in jih učili »negativne kampanje«, torej obtoževanja nasprotnikov, da so koruptivni.

Ugotovitve poslancev Pozitivne Slovenije in SDS, da protikorupcijska komisija »sodi« in »obsoja« mimo sodišč, kot kak »revolucionarni svet« (Gorenak) ali celo preventivno, še preden je do kaznivega dejanja prišlo (Möderndorfer), je sicer pravilen. A poslanci se motijo pri sklepu, češ da je to korak preveč in da se s tem kršijo zakoni, ustava in osnovno načelo prava, po katerem smo vsi nedolžni, dokler nam na sodišču ne dokažejo nasprotno. Mnogo neodvisnih institucij danes »kaznuje« mimo sodišč: agencija za trg vrednostnih papirjev, davčna uprava, agencija za varstvo konkurence, borzni nadzorniki. In tudi protikorupcijske komisije, ki imajo v mnogih državah še večje pristojnosti kot v Sloveniji, lahko na primer nadzorujejo premoženjsko stanje družinskih članov funkcionarjev v tujini. Razlog, da mednarodna skupnost s konvencijami spodbuja takšen razvoj, pa ni v spodkopavanju človekovih pravic, ampak prav nasprotno. Kot pravi tudi sam Goran Klemenčič: »Celotno kazensko pravo temelji namreč na tem, da je posameznik šibkejši od države. Pri elitah se ta logika obrne.« Pri elitah so sodišča, te stare tvorbe, specializirane za »umore in kraje«, nemočna. Največje »škandale« v zadnjem času niso razkrila sodišča, ampak specializirane, neodvisne institucije.

Zadnji večji »šok« v Sloveniji je bila uporaba tako imenovanega obrnjenega dokaznega bremena v postopku nadzora nad premoženjem Zorana Jankovića in Janeza Janše. Nekateri slovenski pravniki in odvetniki so se ob tem zgrozili. Toda v Nemčiji, ki nikakor nikoli ni bila in ni »komunistična«, poznajo veliko hujše metode. In to zaradi dobrih razlogov. V Stuttgartu so se pred leti njihovi kriminalisti ukvarjali s primerom hudodelske združbe, ki je prek interneta nekaj milijonom ljudi ukradla majhne zneske, a skupaj več kot 153 milijonov evrov. Če bi jim v Nemčiji »sodili« zgolj na klasični način, po kazenski zakonodaji, jim denarja ne bi mogli zapleniti, prisodili bi jim lahko le enoletno pogojno kazen, kot nam je pojasnil dr. Johann Podolsky, avtor nemškega sistema zaplemb premoženja. Šele prek tega novodobnega instituta so lahko njihovim formalno nedolžnim družinskim članom zaplenili ukradenih 150 milijonov. Na podlagi instituta t. i. razširjenega zasega pa lahko v Nemčiji pravosodje nekomu zapleni prav vse premoženje, če pride sodišče do sklepa, da njegova lastnina izvira iz drugih, sodišču nepoznanih kaznivih dejanj, storjenih neznanega dne na neznanem kraju in na neznan, npr. komunikacijski način.

Na podlagi instituta t. i. razširjenega zasega lahko v Nemčiji pravosodje nekomu zapleni prav vse premoženje, če pride sodišče do sklepa, da njegova lastnina izvira iz drugih, sodišču nepoznanih kaznivih dejanj, storjenih neznanega dne na neznanem kraju in na neznan, npr. komunikacijski način.

Slovenska protikorupcijska komisija je ta mesec prejela »olimpijsko« kolajno na področju javne uprave, prestižno nagrado Združenih narodov (OZN) za boj proti korupciji zaradi svoje spletne aplikacije »Supervizor«. V javnosti je komisija popularna, pri slovenskih politikih pa posebne podpore ne uživa. Povsem normalno in pričakovano je bilo, da Janševa vlada lani Goranu Klemenčiču ni podaljšala članstva v odboru OZN proti mučenju, zaradi česar je Slovenija izgubila svojega predstavnika. Povsem normalno je bilo, da Janševa vlada predstavnika komisije ni predlagala v svet guvernerjev Mednarodne protikorupcijske akademije, ki jo je Slovenija soustanovila. Od stranke SDS je bilo tudi pričakovati, da pod njeno vlado komisije ne bodo vabili na državne proslave in da bodo v parlamentu ustanovili preiskovalno komisijo, pristojno posebej za nadzor nad premoženjskim stanjem Gorana Klemenčiča. Kot stranka so namreč že obsojeni korupcije in kaj drugega od takšne združbe ni pričakovati.

Pod vlado Alenke Bratušek so v protikorupcijski komisiji spet začeli dobivati vabila na državne proslave. To je sicer lepo. A če bo sedaj Pozitivna Slovenija v imenu zaščite »človekovih pravic« Zorana Jankovića začela spreminjati protikorupcijsko zakonodajo, bo to predvsem dokaz »sistemske korupcije«. V trenutnih političnih razmerah mora ostati protikorupcijska komisija nedotakljiva. Ta prepoved približevanja velja predvsem za SDS in Pozitivno Slovenijo.