Politika si odpira vrata v sodstvo

Državni zbor je pred dnevi brez glasu proti v prvem branju potrdil novelo zakona o sodiščih in novelo zakona o sodniški službi, ki so ju pripravili na ministrstvu za pravosodje. Zgodilo se je nekaj izjemno redkega. Politika, leva in desna, je dosegla soglasje. Razlog pa ni presenetljiv. Sodna reforma predvideva politično nadzorno skupino, ki lahko kadarkoli vstopi v katerokoli sodišče in opravi zaslišanje z vsemi zaposlenimi na sodišču, pravosodnemu ministru pa omogoča, da zahteva službeni nadzor na delom kateregakoli sodnika in oceno njegove sodniške službe.

Trikrat se je v zadnjih dvajsetih letih zgodilo, da je pravosodni minister odredil neposredni nadzor nad delom tožilstva, katerega podlaga so bila odprta vprašanja v neki zadevi. Pred leti je to storil Lovro Šturm na tožilstvu v Kopru, v mandatu Pahorjeve vlade Aleš Zalar v s Patrio povezani zadevi Berglund (sporno predodeljevanje zadeve po navodilih takratne vodje tožilstva Barbare Brezigar) in pred pol leta tedaj za tožilstvo pristojni notranji minister Vinko Gorenak v zadevi imenovanja Boštjana Škrleca za generalnega direktorja na vrhovnem tožilstvu. Vsi, predvsem zadnja dva primera, sta pri tožilstvu (pod vodstvom Brezigarjeve in pod vodstvom Zvonka Fišerja) sprožila odpor, češ da politika v pravosodju vstopa (simbolno in fizično) tja, kamor ne sodi. In v teh primerih je šlo za tožilstvo, ki je sicer po ustavi pri svojem delu neodvisno, a sistemsko vseeno sodi pod okrilje izvršilne veje oblasti. Tudi skupine za nadzor so bile imenovane zgolj za potrebo posameznega nadzora. Zdaj vlada (s široko podporo v koaliciji in opoziciji) uvaja stalno službo za neposredni nadzor sodstva, to je ločene, po ustavi neodvisne veje oblasti. In to službo za vseobsegajoči nadzor. Vrh sodstva, ki si ga je vlada simbolno pokorila že z nedavno podpisano zavezo o skrajšanju sodnih postopkov, se je odzval zgolj z dopisom, ki so ga poslali ministru, a iz njega vseeno nedvoumno izhaja, da se zavedajo namere politike: »Predlagana sprememba bistveno posega v dosedanjo raven nadzora in z minimalno spretnostjo interpretacije uvaja neomejen nadzor nad delom sodišča in sodnikov.«

Ne pretiravajo. Reforma sodstva predvideva, da si minister za pravosodje po lastni podobi sestavi »službo za nadzor organizacije poslovanja sodišč«. Ta pa ima pristojnost, da prosto po lastni presoji oziroma v skladu s presojo vsakokratnega ministra neomejeno »vstopa v prostore sodišča, opravlja razgovore s predsednikom sodišča, direktorjem sodišča, generalnim sekretarjem vrhovnega sodišča, sodnim osebjem in drugimi zaposlenimi na sodišču«. Sodniki eksplicitno niso navedeni, ker bi zakon padel na ustavnem sodišču – ustavnim sodnikom ga ne bi bilo treba niti brati. A če bo imela politika do vseh naštetih povsem neposreden nadzor, na delovnem mestu in z zaslišanji, ki se vodijo po zakonu o upravnem postopku, potem je za nadzor nad sodniki predviden subtilen posredni nadzor. In sicer prek predsednikov sodišč, ki jih bo politika neposredno nadzorovala. Poleg tega bo imel minister tudi določen, nemajhen neposreden nadzor nad sodniki in njihovim delom. V vsakem trenutku bo lahko od predsednika sodišča zahteval službeni nadzor nad delom sodnika, ki mu ne bo všeč, in tudi oceno sodniške službe.

Reforma uvaja sistem nadzora izvršilne veje oblasti nad sodno, na katerega si pravosodni ministri in vlade različnih barv do nedavna niti pomisliti niso drznili.

Minister Senko Pličanič je sicer pred časom že začel pripravljati teren in hkrati nehote nakazal, kako bodo nadzori sodnikov potekali v praksi. V odzivu na razsodbo v zadevi Patria je dejal, da vsakodnevno prejema sporočila ljudi, ki so obupali nad sodstvom in drugimi institucijami pravne države. Po novem bo, če bo želel, sporočila ljudi, ki so nezadovoljni v njihovem razmerju do sodstva, predal službi za nadzor sodstva, katere uslužbenci bodo poskrbeli za zadovoljstvo. Bodo pa po novem verjetno sodniki vedno težje zadovoljili službo za nadzor, vsaj kar se tiče količine opravljenega dela. Normativov za sodniško delo po novem ne bo več določal heterogeno sestavljeni sodni svet, pač pa kar (po ministrovi izbiri sestavljena) služba za nadzor po predhodnem soglasju ministra.

Reforma torej uvaja kompleksen, dvotirni sistem nadzora izvršilne veje oblasti nad sodno, ki bo uzakonil politični vpliv na sodstvo, na katerega si pravosodni ministri in vlade različnih barv do nedavna niti pomisliti niso drznili. In to kljub temu, da so za to dolga leta obstajala plodna tla oziroma primerni izgovori v obliki sodnih zaostankov, zaradi katerih je bila Slovenija v vrhu po številu obsodb pred sodiščem za človekove pravice. Ne, tedaj so se nakopičene težave reševale z dodatnimi kadri, dodatnimi finančnimi vložki, s svetovalci iz tujine, informatizacijo in s poenostavljanjem pravosodne zakonodaje. Danes, ko leta reševanja teh težav dajejo otipljive rezultate tako prek skrajševanja trajanja sodnih postopkov kot tudi prek obsodb v odmevnih primerih gospodarske kriminalitete in korupcije, želi politika paralizirati sodstvo. Na prvi pogled se zdi preveč lahkotno trditi, da se je politika spravila nad sodstvo prav zato, ker imajo z njim težave številni politiki in njihovi sopotniki v gospodarstvu. A za vse druge razlage, kakšen je namen predlaganega vstopa politike v sodstvo, je še precej težje najti verodostojne argumente.