Klovnov svet je svet srca

V svetu najbolj znan ruski klovn Oleg Popov v eni svojih najčarobnejših cirkuških točk lovi svetlobni snop. Tako kot denimo otroci lovijo svojo senco, a se jim ta nenehno izmika. Meče se na snop svetlobe, jo poskuša ujeti, vse dokler mu je ne uspe skrbno zbrati v majhno žogo in spraviti v slamnato torbo, pri čemer ta čarobno zažari. Z zabavnim, smešnim in obenem srčnim nastopom je navdušil marsikaterega otroka in odraslega.

Popove gledališko izdelane klovnovske točke so očarale tudi Ravila Sultanova, že ko je bil petletnik, zato je postal čisto pravi šolani klovn, takšen, kakršnih v Sloveniji ne premoremo prav veliko. Skupaj z ženo Natašo slovenski gledališki prostor že dvajset let navdušujeta s samostojnimi klovnovskimi predstavami in uspešno razvijata cirkuško gledališko umetnost pri nas.

Nataša in Ravil sta se rodila v Rusiji, pravzaprav je bila to takrat še Sovjetska zveza, izobraževala pa sta se na Akademiji za cirkuške in odrske umetnosti v Moskvi, svojčas prvi takšni šoli na svetu. Tam sta se naučila najrazličnejših veščin, od akrobatike do žongliranja, baleta, igre pa igranja na glasbila, pantomime, teorije, tudi klovnovskega kaskaderstva. Ravil je kot klovn že v času šolanja sodeloval v ljudskem gledališču in ljudskem cirkusu, Nataša pa se je, sprva osredotočena na igro, šele na akademiji zaljubila v klovne, saj so jo presunili z nepričakovanimi sočasnimi občutki sreče in žalosti.

Po šolanju sta se zaposlila v Državnem cirkusu v Moskvi, kjer pa nista zdržala dolgo, saj ju je rutina ubijala. A izkušnja je bila poučna in prenesla sta jo v svoje glasbeno-klovnsko gledališče, s katerim sta potovala po Rusiji. Tu so bili v prvem planu glasbeni ekscentriki, ki so komične točke gradili ob pomoči zvoka. Izvabljali so ga iz glasbil, pa tudi iz pojočih žag in kovinskih palic. Ker je njuno gledališče razpadlo, cirkuška industrija pa se jima ni zdela dovoljšen izziv, sta odšla v Evropo, in tako ju je pot pripeljala tudi v Slovenijo.

Ko sta leta 1993 prišla v Ljubljano, sta na dvorišču KUD-a France Prešeren, kjer so člani Gledališča Ane Monro ustvarjali svoje gledališče s prvinami cirkusa, našla prvi vadbeni prostor. Še danes nimata lastnega prostora za vaje, a k sreči jima je vedno kdo pripravljen priskočiti na pomoč. Včasih vadita tudi v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer že od leta 1994 ustvarjata samostojne avtorske in koprodukcijske predstave. Tu je nastala tudi ena zadnjih, poetična klovnovska predstava Luna na cesti v režiji Ivana Peternelja.

Klovnov svet je svet srca in Sultanova sta kot klovna do srca segla tudi v filmu Janeza Burgerja Circus Fantasticus. Ravilu je bila vloga vodje cirkusa pisana na kožo, zanjo je dobil tudi vesno za najboljšega stranskega igralca. Nekoliko teže je bilo Nataši, ki je v filmu nastopila v vlogi bele klovnese. Spominja se, kako se je bala, da ne bo dosegla klasičnega ideala belega klovna. Pri oblikovanju tega aristokratskega klovnovskega značaja so ji nato pomagali kostumi Alana Hranitelja, ki so iz nje izvabili potrebno milino.

Ne glede na to, da se rada prepuščata vedno novim izzivom, ju že od začetka najbolj navdušuje oder, in ni presenetljivo, da se posvečata predvsem ustvarjanju bufonade, posebnega klovnovskega gledališča z dvema natančno oblikovanima likoma klovnov. Nataši je lik rumene klovnese, ki spominja na Piko Nogavičko, pomagala izluščiti kostumografinja Lidija Bernik. Ravil pa nastopa opremljen s klasičnim rdečim noskom in preveliko karirasto opravo. Predstave skušata narediti zanimive za otroke in odrasle, saj se eni od drugih lahko veliko naučimo, hkrati pa je otrokom tako laže približati gledališče. V svojih predstavah se sicer lotevata različnih tem, tudi resnih, a vedno na smešen način, saj sta prepričana, da ima takrat, ko se ni čemu smejati, smeh še toliko večjo moč.

Sultanova nista le performerja, pripravljata tudi festival Klovnbufova karavana, njun Laboratorij smeha pa že tretje leto proizvaja nove kadre, ki v sklopu akademsko zastavljenega programa pridobivajo osnovna znanja klovnovskega poklica, kasneje pa jih lahko nadgradijo na delavnicah. Če na leto dobijo enega samega pravega klovna ali klovneso, je to že veliko. Zanimivo pa je, da izobraževanje pritegne vedno več žensk, s čimer uspešno razbijajo zgodovinski tabu, zaradi katerega so imeli primat v cirkusu moški klovni. In čeprav so bili nekateri ključni nosilci sprememb v klovnovskem gledališču, tudi njun prijatelj Jango Edwards, sprva skeptični do ženske klovnade, zdaj ugotavljajo, da je prav to tisto, kar je manjkalo in kar v žanr vnaša prepotrebno čustvenost in globino.

Gledališko-klovnovski festival:
Klovnbufova karavana
Kaj: klovnovske predstave, interaktivni sprevod in cirkuško-klovnovska delavnica
Kdaj in kje: 29. in 30. junija 2013 v Izoli, 1. julija 2013 v Piranu, 6. julija 2013 v Velenju