U3 skozi čas

V Moderni galeriji so se na začetku devetdesetih let za trienale sodobne umetnosti odločili tudi zato, da bi skozi pregled aktualne umetniške produkcije teoretsko opredelili pojem sodobne umetnosti. Minilo je že dobrih devetnajst let od prvega trienala Interregnum, ki ga je leta 1994, v času postmodernega pluralizma in estetskega interregnuma, kuriral dr. Tomaž Brejc. Na razstavo je uvrstil predstavnike slovenskega visokega modernizma in takrat ugotavljal odsotnost dominantne estetske norme in potrdil prisotnost avtopoetik. Prevladovali sta slika in skulptura, pridružila sta se jima video in inštalacija.

Drugi trienale je kuriral avstrijski umetnik, teoretik, predavatelj in kurator Peter Weibel. Ni upošteval uveljavljene generacijske hierarhije, ki je vladala v slovenskih logih, izbral je znane, manj znane ali sploh do takrat še neznane ustvarjalce. Razglasil se je za trenerja in skupaj z umetniki pokazal možnosti komunikacije s strukturnimi problemi družbe in politike. V dnevnem časopisju so se pojavili naslovi, da gre za Zelo ekscentrični trienale, tudi zato, ker ga je postavil med etablirano in estetsko drugačno, subkulturno produkcijo s pridihom anarhije. Weiblovo kuriranje je doživelo precejšen odziv tudi v nemško govorečih medijih, kjer so med drugim zapisali, da je trienale na najvišji ravni kritične zavesti in da obravnava družbena vprašanja zunaj hegemonističnega lepoumja. A slovenski likovni strokovnjaki, do takrat edini arbitri v slovenskem »bazenu«, so sinhrono napadli Weiblov avtorski pristop in pokazali ves »blišč« doline šentflorjanske.

Tretji trienale smo dočakali, ko se je pisalo leto 2000 in se je iztekalo 20. stoletje. Kuriral ga je Gregor Podnar, poimenoval pa ga je Vulgata. Podnarjev bienale je prinašal skrčeno, le na določeno temo vezano izdajo te prireditve. Izbral je problematiko etničnih identitet in nacionalnih zavesti, hkrati se je omejil na postkonceptualistična, družbeno in politično angažirana dela. A Vulgati so kljub vsemu manjkala trdna tla, obvisela je med Brejčevo strokovno odličnostjo in Weiblovo karizmo.

Četri trienale, naslovljen Tukaj in tam, je vzela v roke ženska, Christine van Asshe, kustosinja iz Centra Georges Pompidou v Parizu. Na razstavo je uvrstila širok nabor umetniških del od videa do fotografije, slikarstva in glasbe ter poudarila svoj posebni pogled na sodobno umetnost; ta je zanjo celosten šele v vsej širini ustvarjalnosti, ki seže čez meje likovnega.

Peti trienale je krmaril Jurij Krpan, vodja legendarne ljubljanske Galerije Kapelica, in se osredotočil na umetniške produkcijske razmere in vprašanje reprezentacije, hkrati pa je radikaliziral pristop kuratorja do preglednih skupinskih razstav. S postavitvijo telekomunikacijskega satelita Galileo v osrednji razstavni prostor Moderne galerije je šokiral in hkrati zbudil širšo radovednost.

Prejšnji, šesti trienale je zdrsnil skozi prostor in čas. Spet je sicer razvihral kritiške nergače, ki se pač oglasijo vedno, ko kakšen tuj kurator poseže v slovensko sceno. Charles Esche se je odločil trienale zasnovati okrog realnosti in zgodovinskega realizma oziroma vprašanja, kako so leta 2010 umetniki različnih generacij razmišljali o realnosti in realizmu.

Nataša Petrešin-Bachelez je U3 svojega predhodnika ocenila kot zelo dober in zanimiv presek skozi zgodovino slovenske vizualne umetnosti. In sedaj, tri leta kasneje, je sama v vlogi kustosinje trienale spletla okoli raznovrstnih sodelovanj oziroma koncepta prožnosti kot »nadgradnje globalne naravnanosti k razvoju trajnosti v družbah globalnega Severa«.