Nismo na robu vulkana, ampak smo padli vanj!

V sredo je urad za ekonomske analize (BEA) objavil, da je gospodarstvo ZDA v prvem četrtletju letos zraslo za 1,8 odstotka, kar je bistveno manj od najbolj pesimističnih napovedi analitikov. Borze so se na to novico odzvale z rastjo indeksov. Publicist Mike Whitney na portalu Counterpunch pojasnjuje, da je slaba novica za borze dobra novica zato, ker igralci vedo, da bo centralna banka (Fed) v primeru padanja gospodarske rasti nadaljevala s tiskanjem denarja, kar pomeni, da bo še naprej vsak mesec poslala na trg novih 85 milijard svežih dolarjev. Če pa bi gospodarstvo začelo rasti, bi začeli skrbeti, da bo ta znesek postopno vedno manjši in bo Fed čez čas tiskarno dolarjev ustavil.

V današnjem svetu ničelne obrestne mere in tiskanja denarja, temeljna pravila ne veljajo več, pomembne so le redne injekcije iz tiskarne dolarjev. S temi injekcijami Fed pripravlja četrto finančno krizo po letu 1998, na svojem blogu piše Markus Gaertner. Nasploh je po njegovih besedah ves svet en velik balon. Avstralija je velik kreditni balon, ki temelji na rasti prodaje surovin, ta pa temelji na kitajskem kreditnem balonu. Kitajski problemi pa so globalni problemi. Najbolj nevarna veriga na svetu so medsebojne terjatve v finančnem svetu, še posebej, če so povezane s pridobivanjem surovin. »Vedno znova me ljudje sprašujejo, če nimam nič pozitivnega za poročati. Toda če ne bi več našel dovolj novic in posla, bi se že zdavnaj obesil na stropu nad računalnikom. Toda če hočem poskusiti narediti iz tega sveta boljši prostor, moram poročati, kaj je gnilo in kaj smrdi,« piše Gaertner.

Dejstvo je, da se Kitajsko gospodarstvo močno ustavlja in približuje kreditnemu krču, v Evropi se voditelji prepirajo o poteh za izhod iz dolžniške pasti, ko novim kandidatom za reševanje pregorevajo žice. V Španiji in Italiji je rast tako neznatna, da ni na vidiku nikakršne možnosti za okrevanje, v hitrorastočih gospodarstvih (BRICS) ljudje odhajajo na cesto, ker so do grla siti korupcije. V ZDA imamo predsednika, ki je svoj načrt reform porabil za to, da ni nič naredil, nasproti mu stoji sovražno nastrojen kongres, ki ga enako kot predsednika zanimajo samo kongresne volitve prihodnje leto, ne zanimajo pa jih veliki problemi, ki so neenakost, policijska država, dolžniška bomba, trg dela in dotrajana infrastruktura.

Vse te države imajo nekaj skupnega: prenizko rast, da bi se lahko izvile iz krize, ne da bi sploh postavili vprašanje, ali je ob sedanjih razmerah rast sploh zaželena. Pet največjih centralnih bank na svetu je do zdaj kupilo za 12.000 milijard dolarjev obveznic, da bi zadržale obrestne mere na čim nižji ravni. Po izbruhu finančne krize so 520-krat znižale obrestno mero, da bi spodbudile gospodarsko rast in investicije. Zaslužki od državnih obveznic so na najnižji ravni v zadnjih 220 letih, od dna marca 2009 se je borzna kapitalizacija podvojila na 58 tisoč milijard dolarjev, našteva Markus Gaertner.

Ameriška centralna banka Fed zato potrebuje gromozanski sesalnik, s katerim bi odstranila poplavo bankovcev ali jo vsaj občutno zmanjšala. Nedavne napovedi guvernerja Bena Bernankeja, da bo tiskarno začel ustavljati, so pokazale, da to ni mogoče. Znižanje tečajev obveznic bi spraznilo pokojninske sklade, dvig obresti bi povečal dolžniško breme držav vse od Grčije, prek Italije in Japonske do ZDA. Ogromno investicij, ki temeljijo na nizkih obrestnih merah, bi čez noč postalo gnilih. Menjalniški tečaji valut hitrorastočih držav bi strmoglavili in zadušili gospodarsko rast v zadnjih oazah na svetu. In banke bi bilo spet treba reševati.

»Kdo to hoče? Kdo to zmore? Kakšne bi bile socialne posledice? Smo pred zgodovinsko izbiro: ali gospodarska ali politična akrobacija. Slednja lahko uniči naše demokracije, prva tudi osnovo za našo blaginjo. To smo dejansko že izgubili. Predstavljamo si, da hodimo po kraterju vulkana. V resnici smo že padli vanj,« opozarja Markus Gaertner.