1. 7. 2013 | Mnenja
Požigalci Evrope
(Državljani vseh drugorazrednih dežel EU – združite se)
No, jaz mislim, da se mi preveč ukvarjamo z argumenti v Bruslju in da bi morali kdaj reči tudi ne, mi pa že vnaprej na vse pristanemo, to ni nikakršna skrivnost; pri čemer pa poglejte Španijo, po štirih letih tako imenovane pomoči imajo zdaj 25-odstotno brezposelnost, med mladimi več kot 50-odstotno. To je očitno, da ti bruseljski nasveti ne delujejo, končno so začeli o tem razmišljati, pa že pred štirimi leti je bilo vsem jasno, kam bodo Evropo pripeljali. Potem ta pomoč, poglejte Grčijo, po štirih letih je propadla. Ciper bo po štirih mesecih pomoči propadel. Ta pomoč je v bistvu pomoč nemškim in francoskim bankam, ki so se pač na nek način zafinancirale s tem, da so financirale te dežele.
— Dr. Jože Mencinger v Odmevih TVS (14. 5. 2013)
Po svoje je bilo pretresljivo, ko so prihajale iz Velike Britanije podobe praznovanja, nalivanja šampanjca ob smrti legendarne premierke Margaret Thatcher. Ne spomnim se, da bi kdaj v kakšni razviti, formalno demokratično ustrojeni državi prihajale na plano takšne podobe. Morda ob smrti kakšnega samodržca nedemokratičnega sveta, pa še tam je prvi odziv običajno histerični jok in obup; veselje pride običajno kasneje.
Po drugi strani pa je bil takšen odziv popolnoma razumljiv, saj je praznovanje delovalo kot katarza po gnevu, ki ga je v svoji eri povzročila malemu človeku, sleherniku na Otoku. Brezdušno, brez milosti, brez sramu, agresivno je ljudi odirala kot zajce. Železna lady pač. Zakaj bi se ob takšni zapuščini baronese angleški rudar, njegova vdova, njegovi otroci, ki v najboljšem primeru reproducirajo slojno pripadnost, zelo verjetno pa tudi revščino in brezposelnost, ne veselili? A Margaret Thatcher je bila zgolj prva znanilka novega časa, njeni ekstremni ekscesi so postali normalno stanje današnje Evrope: ekonomsko in finančno stabilne dežele obubožanega prebivalstva. A ko je baronesino torijsko zapuščino na hitro zapravil netalentirani Major, je sledil še večji šok. Prišel je Tony Blair. Laburist! In dejansko nadaljeval ter celo utrjeval baronesino neoliberalno volilo. Kritiki so, ne popolnoma neutemeljeno, govorili, da je Blair s šarmom in nasmeškom na ustih realiziral vse tisto, kar so bile mokre sanje torijcev.
Primerjava z našimi prilikami se ponuja kar sama. Janša je bil po svoji metodi in slogu delovanja strašljivo podoben Thatcherjevi. Zato je večinski del javnosti z olajšanjem sprejel dejstvo, da ga je zamenjala Bratuškova. Pričakovanja javnosti niso bila ne vem kako visoka, a očitno tudi teh skromnih ne bo zadovoljila. Kot za zdaj kaže, bo ta vlada zgolj manj grobo nadaljevala zelo podobno ekonomsko in finančno politiko, kot jo je začrtal Janša. Oziroma kot so mu jo začrtali v Bruslju. To šablonsko ponavljanje odzivov na ultimate iz Bruslja pa je šele zares skrb zbujajoče. Glede na to, da se je vstajniška energija iztrošila v prerivanju in jahanju na konceptualno nedomišljenih parolah ter je med vstajniki neredko celo več frakcionaštva kot v etablirani politiki, tudi ni pričakovati, da bo po naslednjih volitvah nastala neka nova politična sila z respektabilno močjo, ki bi bila zares zmožna ponuditi alternativo. V Mariboru, kjer se je t. i. vseslovenska ljudska vstaja začela, se je potencial gibanja že transformiral v svojo karikaturo.
Da bi torej lahko oblikovali neko rezistenco na očitne in načrtne napade finančnih in političnih lobijev Bruslja na državljansko integriteto in interese, preostane kot edino upanje povezovanje drugorazrednih dežel ali (bolj verjetno) njih državljanov. Je malo verjetno, a tisti trenutek, ko bi se povezale in skupno nastopile v odnosu do Unije, bi predale tudi štafetno palico nasprotni strani. Ne bi več imeli težav (samo) večni in vse večji dolžniki, ampak tudi večni in vse večji upniki.
Države dolžnice precenjujejo moč in avtoriteto evropskih in svetovnih finančnih gospodarjev. Še bolj analitično moč njih ekspertov. Kot že tolikokrat prej smo se lahko ta teden čudili sveti preproščini njihovih družbenih analiz. Njihove diagnoze so »knjigovodsko« točne, a hkrati popolnoma zgrešene, ker zanemarjajo eno »drobno« spremenljivko – ljudi. Zato se jim v metaanalizi vedno znova zatakne. Človeškega dejavnika pač ne moreš abstrahirati, če nočeš zgrešiti v prognozi. V torek zvečer smo v Odmevih lahko poslušali, kako si dr. E. Zakrajšek, vodja oddelka za analize bančnega sistema ameriške centralne banke Fed, predstavlja rešitev. »Slovenija je potrebna, bi rekel, res zelo, zelo osnovne reforme ekonomskega in socialnega sistema.« Kaj si predstavlja pod reformo »socialnega sistema«, sicer ni povedal, a si lahko predstavljamo. Zato v sindikatih vidi tako rekoč generičnega sovražnika. »Sindikati držijo Slovenijo v šahu.« (!?) Slovenski sindikati delajo bolj ali manj uspešno zgolj to, kar delajo v Nemčiji, Avstriji, na Švedskem, Grčiji … povsod po Evropi – branijo interese zaposlenih. Slovenija ni v primežu sindikatov, ampak naddržavnih finančnih institucij, ki vidijo rešitev svojih kratkoročnih ciljev v pavperizaciji in marginalizaciji prebivalstva zadolženih držav. Socialdemokrat Schröder, ki ga omenja in hvali Zakrajšek, je v Nemčiji izpeljal reforme v sozvočju z IG Metall in drugimi velikimi sindikati, in to v nekem neprimerno ugodnejšem ciklu, kot je sedanji. In ni demontiral »socialnega sistema«, njihove Wohlfahrtsstaat, ker bi bili odzivi nemških sindikatov in celotne javnosti veliko hujši, kot so pri nas.
Morda Zakrajškova vizija stabilne države marginaliziranih državljanov deluje v ZDA. Evropo bi takšne vizije prej požgale kot disciplinirale in stabilizirale.
