Milan Brglez: "Avtorsko pravo vladnih dokumentov ne varuje enako kot dela konkretne osebe."

Za začetek: kakšna je pravzaprav definicija plagiata?

Osnovna definicija plagiata je prisvajanje intelektualne lastnine oziroma prikazovanje tujega avtorskega dela kot svojega.

Kaj je bil glavni problem dela Alenke Bratušek?

Nepravilno so bili navedeni nekateri viri magistrske naloge. Nenatančno je bilo navajanje sekundarnih virov, če je bilo kaj povzetega, je bilo to navedeno približno. Vendar pri tem ne moremo trditi, da je bil avtor zatajen. Uporabljena sta bila še dva vladna dokumenta, od katerih je bil eden naveden le sproti in ne povsod, kjer je bil prepisan, za drugi deloma prepisan dokument pa se je izkazalo, da v besedilu sploh ni bil omenjen, naveden pa je bil starejši strateški dokument. Tu se je pojavila še dodatna težava, da avtorsko pravo vladnih dokumentov ne varuje enako kot dela konkretne osebe. Intelektualna poštenost seveda zahteva, da navedeš, od kod si določeno besedilo povzel, prepisal ali citiral. V tem primeru je Bratuškova sodelovala pri pripravi dokumentov, ki so bili uporabljeni v nalogi.

Naloga koga, poleg avtorja, je, da preveri pravilnost citiranja?

Najprej mora to storiti mentor. Včasih smo imeli v referatu posebno osebo, ki je preverjala pravilnost diplom in jih odobrila ali zavrnila. Pri magisteriju tega ni bilo in je bilo od komisije za zagovor odvisno, kako natančno je preverjala napake. V konkretnem primeru je bila prijava naloge pripravljeno bolj kakovostno in je obetala več, kot je prinesel končni izdelek.

Ali je plagiat lahko nenavajanje lastnega dela, torej uporaba lastne seminarske naloge v diplomi ali avtocitiranje brez navedbe?

Korektno bi bilo, da se v novem delu opozori, od kod izvira neko izhodišče, ki bi moralo biti razširjeno in razčlenjeno. Vsekakor zgolj te nekorektnosti ne moremo imeti za plagiat.

Dr. Matej Makarovič s Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) je bil kritičen do vaše odločitve glede ocene naloge, češ da bodočim študentom sporoča, kakšno raven nalog zahteva FDV.

Naše sporočilo ni, da delo ni problematično, ampak le, da ni plagiat. To je glavno sporočilo. Vprašanje kakovosti pa je nekaj drugega in se nanaša na leto 2006, ko je sam soustvarjal te standarde na FDV. Danes so ti standardi strožji.

Pravil za citiranje je kar nekaj. So študenti dovolj usposobljeni za pravilno citiranje in profesorji dovolj za strogo ocenjevanje?

Delno je to odvisno od posameznika, a načeloma so. Dejstvo pa je tudi, da v praksi, ko kdo pride v državno upravo, pravilnega navajanja, ki se ga je učil na univerzi, ni več. Zato bi lahko rekli, da ima celotna država problem citiranja in plagiatorstva in ne samo slovenski akademski prostor.