Najprej poskrbi zase

Lani so redka podjetja in proračunski uporabniki poslovali brez težav, za politične stranke pa je bilo to finančno zelo uspešno leto. Letna poročila kažejo, da je imela Pozitivna Slovenija 582 tisoč evrov presežka prihodkov nad odhodki, SDS 472 tisoč, SLS 440 tisoč, DeSUS 189 tisoč, SD 179 tisoč in NSi 162 tisoč. Podobo je kvarila le Državljanska lista, ki je imela 55 tisoč evrov primanjkljaja. Skupaj so stranke, ki so zastopane v državnem zboru, zbrale za skoraj dva milijona evrov več, kot so zapravile.

Tako je tudi zato, ker so bile lani samo predsedniške volitve, pri katerih skoraj nobena stranka ni zapravila veliko, in pa županske volitve samo v tistih občinah, kjer so bili župani decembra 2011 izvoljeni v parlament.

Parlamentarne stranke okoli osemdeset odstotkov denarja dobijo iz državnih in občinskih sredstev. Dobršen del denarja je odvisen od izida, ki so ga dosegle na zadnjih parlamentarnih volitvah, koliko je vreden vsak glas, pa določijo poslanci vsako leto znova. Sprva so izjavljali, da nameravajo lani glede na leto 2011 (svojim) strankam razdeliti milijon evrov manj, a so se nato stran od javnosti med seboj dogovorili, da bodo privarčevali le 144 tisoč evrov.

Za letošnje leto, ko na vidiku ni nobenih volitev in nobenega referenduma, so si, prav tako zelo po tiho, stranke iz državnega proračuna namenile enako količino sredstev kot lani, 2.741.823 evrov. Proti so glasovali le štirje poslanci Državljanske liste in dva poslanca SLS.

Lani so si politične stranke financiranje iz proračuna zmanjšale za 144 tisoč evrov. Konec leta pa so imele skoraj dva milijona več prihodkov kot odhodkov.

»Dam-daš«

Letna poročila slovenskih političnih strank so sicer zelo skopa, in razen tega da politične stranke nimajo enake usode kot podjetja in javni sektor, povedo zelo malo. Navedeno je na primer, koliko so zbrale s prispevki pravnih in fizičnih oseb ter koliko s članarinami, ne pa višina in izvor donacij ali število članov stranke.

Lani je sedem parlamentarnih strank skupaj zbralo za 476 tisoč donacij, največ SDS, 163 tisoč evrov. Vendar je razkrito le eno donatorsko podjetje, to je Riko, ki je socialnim demokratom enkrat namenil 10.000 evrov. Razkrite morajo biti le donacije nad zneskom treh povprečnih mesečnih bruto plač.

To skoraj zagotovo ne pomeni, da je le eno podjetje politični stranki nakazalo več kot 4500 evrov, ampak da le eno podjetje ni bilo dovolj preračunljivo, da svojega prispevka stranki ni razdelilo na več zneskov, manjših od 4500 evrov. Razlogi za skrivanje so verjetno v tem, da donacije političnim strankam prinašajo določeno tveganje za korupcijo. Lahko gre za to, da strankam denar nakazujejo podjetja v državni lasti, ki jih z nameščanjem svojih članov v poslovodstva in nadzorne svete obvladuje politika. Lahko pa gre tudi za podjetja ali posameznike, ki si obetajo koristi od politične stranke, ki ji želijo s prispevki pomagati na oblast. V Sloveniji »največji donatorji pridobijo pomembnejše posle prek javnih naročil, dovoljenj (na primer za odprtje igralnice) ali menedžerskih oziroma nadzorstvenih položajev v podjetjih v državni lasti«, je leta 2007 navedel GRECO ali Skupina držav proti korupciji, ki je organ Sveta Evrope. Ugotovil je, da ima pri nas »povezava med velikimi donacijami in ugodnim odnosom politike značaj ’dam-daš’«.

Kršitve brez sankcij

Podatke o donatorjih imajo le stranke same. Pravzaprav nima nihče drug vpogleda niti v druge podrobnosti o poslovanju strank. Računsko sodišče ga spremlja le prek letnih poročil, pri katerih zgolj preveri, ali so bila oddana pravočasno in ali so izpolnjena vsa okenca v obrazcih. Poslovanja strank ne nadzoruje nihče.

Podrobneje računsko sodišče revidira zgolj poslovanje strank med volilnimi in referendumskimi kampanjami. Tudi tukaj sicer stranke sporočajo zelo skope podatke, a računsko sodišče redno ugotavlja nepravilnosti. Pri volilni kampanji za parlamentarne volitve leta 2008 so na primer ugotovili, da SDS ni izkazala za skupno 210 tisočakov odloženih plačil in da je LDS porabila 8,5 odstotka več sredstev, kot bi jih smela.

Vendar inšpektorat za notranje zadeve, ki je za to pristojen, ni zaradi takšnih kršitev še nikoli kaznoval nobene stranke. Kaznovalne odločbe v zakonodaji, ki ureja financiranje političnih strank, »so le mrtva črka na papirju«, je ugotovil GRECO. Sankcije, ki se tako ali tako ne izvajajo, so prenizke, za nekatere prekrške pa sploh niso predpisane.

Ob tem moramo vedeti, da se verjetno dogajajo še večje nepravilnosti, ki jih nihče ne odkrije, ker nihče nima pristojnosti oziroma sredstev, da bi jih raziskoval, poudarja Simona Habič iz društva Integriteta – Transparency International Slovenia.

»Če bi najeli tri tisoč ljudi, ki bi med kampanjo spremljali nalepljene plakate in objave v medijih ter upoštevali cene teh storitev, bi ugotovili, da so stroški, ki jih izkažejo politične stranke za oglaševanje, mnogo manjši od dejanskih,« je prepričana. Enako mnenje imajo drugi kritiki, ki ta problem povezujejo s popolno odsotnostjo nadzora nad raznimi društvi in združenji zunaj strankarske organiziranosti, ki aktivno delujejo pri volilnih kampanjah in njihovem financiranju. Prav tako poznavalci predvidevajo, da bi bili zgovorni podatki o posojilih, ki jih najemajo stranke, katerih jim zdaj ni treba razkriti.

Strokovnjaki so prepričani, da bi primerjava dejanskih in prikazanih stroškov strank pokazala velika neskladja. A nadzora ne izvaja nihče.

Nezaželene spremembe

GRECO je že leta 2007 ugotovil katastrofalno stanje na področju financiranja političnih strank v Sloveniji in nam dal priporočila, kako ga popraviti. V naslednjih letih se je pokazalo, da politiki nimajo volje, da bi priporočila upoštevali. Leta 2011 je takratna ministrica za javno upravo predstavila spremembe zakonodaje, ki niso bile sprejete, a tudi zato, ker niso bile najboljše. Eden od predlogov je bil na primer, da podjetja sploh ne bi smela več financirati političnih strank, kar bi po mnenju strokovnjakov vodilo samo v iskanje novih stranpoti.

Aprila letos je notranji minister in predsednik Državljanske liste Gregor Virant pripravil spremembe zakonodaje, ki končno upoštevajo priporočila GRECA. Društvo Integriteta ima precej pripomb. Predlog na primer uvaja precej več nadzora nad poslovanjem strank, a ne predvideva novih zaposlitev, ki bi jih potrebovalo računsko sodišče, niti potrebnega povečanja njegovih pristojnosti.

Na ministrstvu trdijo, da bodo pripombe upoštevali. Tudi brez tega predlog prinaša radikalne izboljšave glede transparentnosti poslovanja in nadzora nad njim. Da bi verjeli, da bo vse to sprejeto, bi morali verjeti, da bodo slovenski poslanci glasovali v nasprotju s svojim interesom in v korist družbe. Pomanjkanje motiva še lažje razumemo, če vemo, kot se glasi ena od ugotovitev GRECA o Sloveniji, da javnost kršitev zakonodaje glede financiranja strank ne šteje za pomembno zadevo in da jih volivci ne sankcionirajo.