Hlapci

Slovenija tega »gotovo« ne bi storila, je ta teden odločno in pokončno odgovoril zunanji minister Karl Erjavec. Novinarji so ga namreč spraševali, ali bi tudi naša država, v skladu z željami ZDA, zaprla svoj zračni prostor, kot sta to storili denimo Francija ali Španija v primeru Edwarda Snowdna. Snowden, nekdanji analitik ameriške agencije NSA, ki je na begu, ker je javnosti posredoval informacije o ameriškem programu nadzora nad telefonskimi in spletnimi komunikacijami, naj bi bil v letalu bolivijskega predsednika Eva Moralesa.

Še bolj pokončen je bil minuli teden evropski poslanec Ivo Vajgl, nekdanji veleposlanik in nekdanji zunanji minister. Vajgl je podal javno pobudo, da bi Slovenija Snowdnu ponudila politični azil, oziroma, kot je zapisal, »bi bilo celo prav, če bi v Sloveniji razmislili o tem, da mu damo politično zatočišče in da bi o tem moral razpravljati državni zbor«. Medtem ko naj bi bila prepoved preleta letala bolivijskega predsednika kar »ugrabitev predsednika« in kot taka »dejanje mednarodnega terorizma«.

Debata o vprašanju »Snowden« se je po tem v Sloveniji kar razživela. Ustanovljenih je bilo nekaj slovenskih skupin, ki se zavzemajo za podelitev političnega azila temu nekdanjemu obveščevalcu, a, kot pravi Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta, je vprašanje, ali so te pobude sploh skladne z načinom, na katerega v Sloveniji prosilcem nudimo zaščito. Slovenija namreč klasičnega političnega azila ne pozna. Snowden bi lahko zaprosil za azil, a v tem primeru bi o njem odločal uradnik na notranjem ministrstvu, ne pa parlament. Vprašanje pa je tudi, ali bi bil Snowdnu slovenski azilni postopek pri srcu. Z letošnjim letom je bila namreč mesečna žepnina prosilcem znižana z 20 na vsega 18 evrov.

Priložnosti za načelno in odločno nasprotovanje nekaterim spornim potezam ZDA je bilo v preteklosti veliko več, a jih Slovenija ni izkoristila. Slovenski politiki niso protestirali pri Washingtonu, ko je postalo znano v aferi WikiLeaks, da ta v Sloveniji zbira celo vrsto zelo osebnih podatkov o slovenskih javnih osebnostih, domnevno celo številke njihovih bančnih kartic. A ne samo to, da naša država ni protestirala proti očitnim kršitvam mednarodnih konvencij. Dejansko je bila Slovenija v preteklosti v razmerju do ZDA bolj papeška od papeža. Čeprav ni bilo treba, se je priključila vojnama v Afganistanu in Iraku, vlada se je tudi zlagala, ko je to Washington zahteval od Ljubljane (vilenska izjava), politiki pa so nazadnje dopuščali ameriškemu veleposlaniku, da je vodil koalicijska pogajanja.

Je pa seveda res, da so odnosi med gospodarjem in hlapcem zapleteni in dialektični. Navadno so hlapci najbolj glasni prav tedaj, ko jih gospodar ne gleda. Politiki bi danes Snowdnu ponudili azil, čeprav je jasno, da je to zgolj igra.

»Navadnim« azilantom pa jemljejo še tista dva evra.