Eni možgani na paši, drugi pa v zasedi

Polnočni klub na nacionalki je ena taka pogovorna oddaja, ki ji včasih rata, večkrat pa ne. Tokrat je bilo vsakega-nekaj-in-vse-skupaj-nič, kaj pa naj človek sploh pričakuje pod naslovom »Možgani na paši«. Zvezdan Martič je goste spraševal, kako čez poletje izklopiti možgane in ali se to sploh da. Hm, verjetno se marsikomu zdi, da je večina možganov okoli nas večino časa izklopljena. Z Martičevimi vred.

Pri prenosu letošnjega festivala Melodije morja in sonca smo imeli dve možnosti: ali izklopiti možgane ali pa televizor. Dolgčas od prireditve, na kateri so nastopajoče napovedovali s cenenimi turističnimi videorazglednicami in med katero je voditeljica Lorella Flego zamenjala štiri obleke, je popestril spremljevalni glasbeni poklon pokojnemu Danilu Kocjančiču in njegovim uspešnicam. Zmagovalka Tinkara Kovač je festival označila kar za »mali slovenski Sanremo«. No ja, morje je blizu in nekateri so o ljubezni peli celo v italijanščini, tu pa se primerjava konča.

K sreči raziskovalno novinarstvo nikoli ne počiva in tako se je v poletno vročo temo prelevilo stroki in pozornim kupcem sicer že dalj časa znano dejstvo. Ekipa RTV Slovenija je na veletržnici sadja in zelenjave v Trstu od pol štirih zjutraj čakala v nekajurni zasedi, da bi na laži ujela slovenske pre-prodajalce, ki trdijo, da prodajajo le domačo, integrirano, celo ekološko pridelano zelenjavo in sadje. Kamere so bile priča, da veliko tega, kar branjevci prodajajo kot domače, res prihaja iz tujine, da »največja njiva slovenskih kmetov« pravzaprav leži v Trstu. Gotovo v duhu parole Trst je naš, sadje in zelenjava od tam pa tudi.

Vida Čadonič Špelič, direktorica Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, v Odmevih ni zamudila priložnosti za floskulo, da gre predvsem za splošno krizo vrednot, ki je pač segla tudi na področje prehrane. A televizijsko razkritje novinarke Eugenije Carl je kljub vsemu učinkovalo kot neposredna, uradna prijava prekrška, že naslednji dan je država poostrila nadzor na tržnicah, zlasti na Primorskem. Slej ko prej obdelajo tudi Ljubljano, kjer jih pod oznako »domače« prav tako čaka zelenjava iz Trsta, ki pripotuje celo iz Maroka ali Španije in je zloščena, čista kot solza. Očiten dokaz nedomačnosti vrtnin naj bi bilo prav pomanjkanje ostankov blatne slovenske grude na njih.

Tudi obiskovalci letošnjega Rock Otočca, ki se je preselil v ljubljansko Laguno, so se poročevalcem pritoževali, da od vsega najbolj pogrešajo blato. Franci Kek jim zrihta zastonj bazene, oni pa jamrajo, ker ni blata. Nič, dajmo vsi skupaj možgane na pašo!