Black Sabbath: 13

+ + + +

Številnim ponovnim združitvam legendarnih zasedb v zadnjih letih je naposled sledila še tista, ki so jo najbolj goreče pričakovali privrženci težkih kitarskih rifov. Z devetnajstim albumom in (skoraj) v prvotni postavi so se v začetku junija na sceno vrnili očetje heavy metala, skupina Black Sabbath, in že prvi teden osvojili vrhove britanskih in ameriških (pop!) čartov.

Na domačem Otoku so s tem ponovili uspeh albuma Paranoid iz leta 1970, s triinštiridesetimi leti časovne razlike med obema ploščama pa so mimogrede potolkli še rekord Boba Dylana. OK, zdi se, da je danes za prvo mesto dovolj že premišljen PR, in nedvomno je za popularizacijo Sabbathov v ZDA veliko naredil tudi frontmen Ozzy Osbourne s svojim družinskim resničnostim šovom. Toda če kdo, potem kakšne posebne promocije ne potrebuje Black Sabbath, saj ni prav veliko bendov, o katerih bi se v zadnjih štirih desetletjih povedalo toliko kot o tem, hkrati pa so zasedbo za eno najpomembnejših razglasili še praktično vsi (resnejši) glasbeni mediji. No, o pomembnosti Britancev zgovorneje kot številne nagrade in hvalnice glasbenih kritikov pričajo kar (mlajši) glasbeni kolegi, ki njihove nauke že štiri desetletja širijo skozi mnogotere izpeljanke težkih rockovskih in metalskih muzik. Med njimi so se denimo znašle tudi zvezdniške zasedbe, kot so Metallica, Nirvana in Smashing Pumpkins, ki so podobno kot Black Sabbath nagovorile celotno generacijo poslušalcev.

Toda še bolj študiozno se zapuščine Sabbatha lotevajo številni pri poznavalcih cenjeni alternativci (Earth, Sunn o))) ...), ki so iz veličastnih rifov kitarista Tonyja Iommija in razgibanih basovskih linij Geezerja Butlerja izpeljali čisto nove podžanre. Prav to, da je zapuščina skupine Black Sabbath tako aktualna še danes, pa je hkrati botrovalo tudi previdnosti ob napovedi novega albuma. Bi bilo sploh primerno pričakovati, da lahko člani benda tudi globoko v šestem desetletju življenja obdržijo korak z veliko mlajšimi kolegi? Sploh če pri tem upoštevamo še njihove recentne »outpute« v drugih zasedbah, ki so le izjemoma ponudili kakšen presežek. Najbrž ne, zato je plošča 13, s katero se je zasedba (po napovedih) vrnila v svoje zlato obdobje iz sedemdesetih let, le še toliko lepše presenečenje. Ozzyev glas je res nekoliko bolj utrujen, pa tudi izvirnega bobnarja Billa Warda je nadomestil Brad Wilk (Rage Against the Machine), toda celo štiri desetletja po vrhuncih je zasedbi uspelo obdržati tisti pravi značaj, ki za nameček ni videti nič starčevski niti v primerjavi s sodobnim metalskim podmladkom. Edina stvar, ki jo lahko očitamo novi plošči, je pravzaprav ta, da gre za precej ziheraški album, kar pa po izjemni preteklosti zasedbe zlahka spregledamo. Še toliko lažje, če mu z aktualnih pop čartov uspe izriniti kakšnega trendovskega pomehkuženca.