Popolna kazen?

Pred dnevi se je lastnik podjetja CGP Dari Južna sporazumel s tožilstvom in se pogodil za precej milejšo kazen, kot jo za storitev kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete, ki jih je zagrešil, predvideva kazenski zakonik. Se je spet izmazal eden od »kapitalcev« ali pa je v resnici država dosegla, kar ves čas obljublja – da bo poskrbela za vračanje nezakonito pridobljenega premoženja?

Glas ulice je jasen, ljudje, ki so bili prej nezadovoljni, ker roka pravice ni dosegla storilcev gospodarskega kriminala in korupcije, so spet nezadovoljni, kljub obsodbam največjih družbenih škodljivcev. Kazni se jim zdijo prenizke. Pa ne kazni, ki jih predvideva zakonodaja, tudi ne toliko dosojene, pač nižje in blažje kazni ter ugodnosti, ki si jih storilci izgovorijo v dogovoru med obrambo in tožilstvom ter seveda sodiščem. Zdi se, kot da ljudje, ki so pokradli državno ali zasebno premoženje, vedno pogosteje s sodišča odhajajo s smešno nizkimi, nepravičnimi kaznimi, čeprav bi za to, kar so storili, in za zgled drugim morali v zapor, in to za več let. Vendar ravno ta glas ulice prav tako ves čas zahteva, da se storilcem gospodarske kriminalitete pobere nezakonito pridobljeno premoženje. In prav to se dogaja z Južno in nemalo drugimi storilci gospodarske kriminalitete, pri katerih se škoda, ki so jo povzročili, meri v milijonih evrov. Južna si je namreč pri tožilstvu izpogajal, da bo namesto 21 mesecev zapora opravil 1260 ur družbeno koristnega dela. Ne bo šel v zapor. A da je pogajanja sploh lahko začel, je moral v človekoljubne namene nakazati 178 tisoč evrov. Poleg tega blažja oblika kazni vključuje tudi plačilo 1,3 milijona evrov denarne kazni ter vračilo 4,5 milijona evrov podjetju CGP. Ravno te dni sta bila v pogajanjih z državo podobno uspešna Rok Snežič in Nenad Đukić, ustanovitelja podjetja Poravnava. V zameno za priznanje krivde v primeru več kaznivih dejanj goljufije, pranja denarja in davčne zatajitve bosta tri leta zaporne kazni odslužila z vikend zaporom, čez teden pa bosta na prostosti. Čeprav se zdi tako, je tudi onadva nista odnesla poceni. V zameno za vikend zapor bosta plačala 150 tisoč evrov denarne kazni, vrniti pa bosta morala 672 tisoč evrov nezakonito pridobljenega premoženja. In to sta le dva od številnih primerov te vrste zaključka kazenskega postopka v zadnjem času.

Priznanje je hit

Sporazumov o priznanju krivde se sicer ne sklene veliko (lani v pol leta okoli 140), sporazumi, sklenjeni v zadevah, ki so deležne velikega zanimanja, pačijo realno sliko. Za pogajanja, katerih cilj je sklenitev sporazuma, se vpleteni ne odločajo prav pogosto, gre za področje, ki se razvija in skupaj s podobnim institutom »izjave o priznanju krivde« sodi v sklop nekakšne predfaze kazenskega postopka. Uradno se imenuje »predobravnalni narok«, uvedla pa ga je zadnja reforma kazenskega postopka Pahorjeve vlade in omogoča zaključek kazenskega postopka brez izvedbe sojenja, kot je veljalo doslej. Veliko več, kot je sklenjenih sporazumov, je omenjenih izjav obdolženca o priznanju krivde. Podatki so sicer le za lansko leto, torej za prvih šest mesecev in pol od uveljavitve teh novosti. Kažejo, da se na predobravnalnih narokih, torej preden se sojenje sploh začne, s priznanjem krivde na tak ali drugačen način konča dobrih 40 odstotkov kazenskih zadev, v katerih je bil tak narok razpisan. V absolutnih številkah to pomeni, da se na ta način, brez sojenja in hkrati z obsodilno sodbo, konča skoraj 15 odstotkov kazenskih zadev. Pa gre za novost, ki velja komajda eno leto. Poleg tega gre za novost v kazenskem pravu, ki se po naravi stvari zaradi potreb po predvidljivosti in stalnosti razvija in prilagaja najpočasneje od vseh pravnih področij.

So pa glede reševanja kazenskih zadev s priznanjem nekatere razlike, in sicer med klasično kriminaliteto in gospodarskim kriminalom. Pri prvi to pomeni krajši postopek za vse, manj stroškov, manj mučenja z najmučnejšim delom postopka, manj sodnih zaostankov, več časa za tožilce, da se lotevajo prednostnih nalog, torej prav gospodarskega kriminala. Pri tem pa ni vse tako preprosto, saj je v interesu tožilstva čim višja kazen, da se zadosti javnosti in pokažejo rezultati. Nič ni bolj blagodejnega za tožilstvo, kot če gre nekdanji predsednik uprave enega izmed velikih trgovcev sedet za šest let in pol ali gradbeni baroni vsak po leto in dva meseca ali ne nazadnje bivši predsednik vlade za dve. Morala je zaradi tega visoka, no, razen kar zadeva zadnji primer, ki pa je specifičen in bi bil v demokracijah z nekaj več tradicije tudi uporaben za dvig morale na tožilstvu in v javnosti. Zato se v praksi, kar se gospodarskega kriminala tiče, lahko pogajajo le obdolženci, ki imajo kaj ponuditi. Ali kot je dejal eden izmed najuspešnejših tožilcev za gospodarski kriminal zadnjega obdobja Jože Kozina: »Če ni denarja, se nimamo o čem pogajati.«

Na predobravnalnih narokih, torej preden se sojenje sploh začne, se s priznanjem krivde na tak ali drugačen način konča dobrih 40 odstotkov kazenskih zadev, v katerih je bil tak narok razpisan.

Pogajanje ali izsiljevanje?

Zakon je v delu, kjer določa pravila za pogajanja za sklenitev sporazuma o priznanju krivde, dokaj širok, predvsem pušča odprta vrata pri določitvi predmeta pogajanj. Edino, o čemer se ni mogoče pogajati, je člen kaznivega dejanja, po katerem tožilstvo preganja obdolženca. Pogajati se je mogoče o vrsti in višini kazni ter o načinu izvršitve, torej o alternativnih oblikah kazni, vse jasno v mejah zakona. Pa tudi o odstopu od pregona v morebitnih drugih kazenskih postopkih zoper obdolženca, ki se pogaja, in o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka. Tožilec pa od obdolženca v zameno za te ugodnosti lahko zahteva povrnitev s kaznivim dejanjem povzročene škode, povrnitev nezakonito pridobljenega premoženja ter izpolnitev kake druge naloge, recimo nakazila določenega zneska v človekoljubne namene, kot je bilo to pri Dariju Južni. Kar tožilec, vsaj v primerih, ko je v isti zadevi obdolžencev več, še dobi za povrhu, je nezanemarljiv neformalni vpliv dogovora na celotno zadevo in pogosto tudi na morebitne povezane zadeve.

Docent za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Primož Gorkič vidi pogajanja v kazenskem postopku kot večplasten in kontroverzen pojav. Takšni instituti so v sodobnem kazenskem pravu po njegovem mnenju žal nujnost, brez katere si počasi ne bomo več mogli predstavljati delovanja pravosodja. In sicer zato ne, ker gre za »orodje, ki omogoča obvladovanje velikega števila zadev, ki jih obravnavajo tožilci in sodišča«. Poleg tega so pomembna tudi na področju hujših oblik kriminalitete, organiziranega in gospodarskega kriminala: »Ker gre navadno za težko dokazljiva kazniva dejanja, je prav priznanje katerega od udeležencev kaznivih dejanj ključno, ker je lahko bodisi dokaz (tudi) zoper ostale bodisi koristen vir informacij za nadaljnji pregon.« Med pomisleki pa poudarja predvsem to, da je »pri pogajanjih neizogibno prisotna vsaj posredna prisila zoper obdolženca. Priznanje krivde namreč dosežemo tako, da obdolžencu, ki prizna, obljubimo milejšo kazensko sankcijo.« Taka obljuba po njegovem mnenju hkrati pomeni tudi obliko prisile, ki se kaže v tihi grožnji obdolžencu, da mu bo izrečena strožja sankcija, če dejanja po obtožbi ne prizna. »Ta mehanizem torej izkorišča negotovost o izidu sodnega postopka, ki je odvisen od poteka dokaznega postopka. Če pa obdolženec dejanje prizna in sodišče priznanje sprejme, dokaznega postopka o vprašanju njegove krivde preprosto ni.« Zaradi te negotovosti obstaja vedno tudi nevarnost, da se nedolžni izjavi za krivega.

Priznanje krivde je eden od načinov skrajševanja kazenskih postopkov, to pa nujno pomeni manj kazenskopravnih varovalk in zato manj pravic obdolženca v kazenskem postopku.

Zato je po Gorkičevem mnenju pomembna naloga sodišča, ki se mora odločiti, ali naj priznanje oziroma sporazum o priznanju sprejme ali ne. »Pri tem se mora najprej prepričati, da je obdolženec priznal prostovoljno, zavedajoč se pravnih posledic priznanja. Hkrati mora sodišče presoditi, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi, ki so v sodnem spisu in so bili zbrani pri preiskovanju dejanja.« Tožilec in obdolženec se namreč lahko pogajata o čemerkoli želita, a če sporazuma nazadnje ne potrdi sodišče, z dogovorom ne bo nič. Da bo sporazum potrjen, mora predvsem tožilec imeti zbranih dovolj dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, saj priznanje v Sloveniji še vedno ni dovolj za obsodbo, torej ne more biti edini dokaz. Dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani še opozarja, da je poleg tega dolžnost sodnika, da »skrbno presodi vse okoliščine dogovora oziroma v prvi fazi predvsem ravnanje tožilca, da doseže tako obliko sankcije, ki zadovolji mnoge nasprotujoče si interese – njegovega (tožilčevega) po obsodilni sodbi, obdolženčevega po občutku, da je s sporazumom nekaj pridobil, javnega mnenja, da se ohrani občutek pravne države, oškodovancev, da pridejo do svojega interesa (psihološkega in materialnega), in tako dalje.«

Hitrost v kazenskem postopku pa je navadno v obratnem sorazmerju s stopnjo zaščite obdolžencev. Ali kot je pred časom dejal višji sodnik in predstojnik Katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Mariboru dr. Zlatan Dežman: »Prizadevanja za čim krajši kazenski postopek so vsekakor v skladu z zahtevo po sojenju v razumnem roku, vendar so hkrati v nasprotju z drugimi temeljnimi procesnimi jamstvi.« In predobravnalni narok, kjer lahko obdolženec poda izjavo o priznanju krivde, in pogajanja o sporazumu o krivdi so instituti, namenjeni skrajševanju trajanja kazenskih postopkov.