Uroš Čufer: Ne verjamem, da lahko iz krize pridemo brez privatizacije.

»Ne verjamem, da nas hoče nekdo poceni obrati. Za vse napake smo si krivi sami.«

Nekdanji bankir dr. Uroš Čufer je že dvanajsti minister za finance v kratki zgodovini samostojne Slovenije in tisti, od katerega se pričakuje največ. Država je v globoki recesiji in še kar tone. Čuferju ni lahko. Po eni strani nanj pritiska Bruselj, ki pričakuje, da bo čim prej zakrpal proračunsko luknjo, po drugi strani pa koalicijski partnerji in sindikati, ki pričakujejo, da bo javne finance spravil v red s filigranskimi rezi v socialne pravice. Manevrski prostor je ozek in vsaka napaka lahko drago stane. Če še bolj dvigne davke, zaduši gospodarsko rast. Če pretirano varčuje, prav tako. Zagovarja pristop, da je treba slabe novice povedati takoj, ker da so tako manj boleče. Odkrito navija za privatizacijo, pravi pa tudi, da bi morali v Sloveniji zbrati politični pogum za odločnejše reze v pokojnine, plače in socialne transferje.

Smo še suverena država z lastno ekonomsko politiko ali le še kolonija Bruslja, ki servilno sledi poveljem od zunaj?

Naša ekonomska suverenost je res že precej omejena, predvsem od letos, ko smo sprejeli nova zakonodajna merila, s katerimi se je reformiral pakt stabilnosti in rasti. Nova evropska zakonodaja zelo veliko pristojnosti držav na ekonomskem področju prenaša na Bruselj. To, kar od nas pričakuje Evropska komisija, se prevaja kot priporočila, dejansko pa gre za precej več. Od januarja letos smo glede ekonomske politike bistveno bolj omejeni. Za državo, ki ima dobre makroekonomske temelje in vodi ekonomsko politiko, ki ne povzroča težav, fiskalni pakt ni pretirano omejujoč. Če pa se država znajde na robu tega, kar je še ekonomsko vzdržno – to se je zgodilo Sloveniji, so priporočila vse bolj prisila. Takšna država mora sprejemati agresivnejše fiskalne ukrepe od teh, ki si jih domača ekonomska politika predstavlja kot zadostne.

Je naša smola v tem, da nam kot majhni članici evroobmočja dajo manj popusta kot velikim?

Pravila fiskalnega pakta so za vse države enaka.

Pravila so sicer enaka, toda pritisk na manjše, periferne članice je večji ...

Načeloma naj bi vse države obravnavali enako.

Glede na ukore iz Bruslja se zdi, da nič od tega, kar naredi ta vlada, ne zadošča.

Evropska komisija stopnjuje pritisk zato, ker ima s Slovenijo slabe izkušnje. V preteklih letih smo veliko obljubljali, pa zelo malo obljub izpolnili. Komisija je šele letos dobila formalen vzvod, da terja izpolnitev zavez. Pritisk Bruslja je včasih celo dobrodošel, saj nam da pogum za to, da se lotimo tudi manj priljubljenih ukrepov.

Se sami ne znamo dovolj disciplinirati?

Očitno ne. Potem ko nam je Bruselj konec maja prižgal zeleno luč za program stabilnosti in nacionalni reformni program, je prizadevanje za uravnoteženje javnih financ izgubilo precej zagona. Naj ponazorim s primerom. Zakon o davku na sladke pijače in zakon o davku na srečke sta razmeroma preprosta in nobenega razloga ni, da ne bi šla gladko skozi parlament, pa se je vseeno zataknilo. Resda izkupiček teh zakonov ne bo velik, ju je pa še kljub temu bolj smiselno uvesti kot kak drug ukrep. Slovenija očitno potrebuje nekaj zunanjega pritiska, da se sploh kaj premakne.

Pritisk Bruslja je včasih celo dobrodošel, saj nam da pogum za to, da se lotimo tudi manj priljubljenih ukrepov.

Mednarodne institucije ocenjujejo, da imamo težave z makroekonomskim neravnovesjem. Po drugi strani pa domači ekonomisti pravijo, da je naš javni dolg zmeren, primanjkljaj razmeroma skromen in da ustvarjamo presežek v plačilni bilanci. Kakšna je torej realna ocena slovenskih javnih financ?

Slovenija ima sicer dobre makroekonomske temelje, a so se nam ti v zadnjih petih letih izrazito poslabšali. Vsi nas sprašujejo, kako smo lahko iz nekoč zgledne države, ki je izstopala iz paketa problematičnih, prišli na rep. Naš javni dolg trenutno znaša 55 odstotkov BDP-ja in imamo presežek na tekočem računu plačilne bilance – to so dobri kazalci, ki dokazujejo, da ima naše gospodarstvo še vedno nekaj konkurenčnosti in da smo še vedno nizko zadolžena ekonomija. Toda hkrati je treba vedeti, da se nam je javni dolg v zadnjih petih letih podvojil. Dolg podjetij bo tako ali drugače postal javen, bodisi prek slabe banke ali prek razdolžitve podjetij. Grozi nam, da se nam javni dolg dvigne s 55 na 75 odstotkov BDP-ja, kar je sicer še vedno razmeroma nizka stopnja, saj povprečje v EU znaša več kot 90 odstotkov BDP-ja. Vendar smo v položaju, ko si ne moremo privoščiti 75-odstotnega dolga. To so za zdaj sicer bolj ali manj strahovi in ni nujno, da se uresničijo, dejstvo pa je, da smo doslej v tujino poslali zelo malo signalov, da lahko javni dolg obvladujemo. Vsake toliko nam iz omare pogleda nov okostnjak, danes smo se pogovarjali o projektu TEŠ 6, nekaj dni pred tem o težavah v zdravstveni blagajni ... Te številke niso zanemarljive. Ko vse stroške združiš, se vprašaš, kako izstopiti iz začaranega kroga. Ali imamo dovolj političnega poguma, da sprejmemo tudi manj prijazne ukrepe? Bojim se, da smo tu bolj šibki. Pri sprejemanju rebalansa proračuna in programa stabilnosti je bila preferenca, da se čim več naredi na strani prihodkov, precej manj pripravljenosti pa je bilo za rezanje izdatkov, čeprav bi po logiki prav na strani izdatkov morali najbolj odločno ukrepati. Če želimo dolgoročno povečati konkurenčnost slovenskih podjetij, moramo koreniteje zarezati v plače javnih uslužbencev, socialne transferje, pokojnine. Na strani prihodkov smo dosegli zgornjo mejo. Davkov ni smiselno še bolj povečevati. Zavedam se, da je davčna struktura pri nas zelo egalitarna, da bolj spodbuja potrošnjo kot investiranje, kar ni dobro, saj investicije nujno potrebujemo za rast. Po drugi strani pa življenjskega standarda nismo prilagoditi temu, da smo v krizi že pet let in da bomo posledice krize čutili še naslednjih pet let.

Bruselj zahteva od nas večji fiskalni napor. Kaj to sploh pomeni?

Fiskalni pakt določa, da morajo države s presežnim strukturnim primanjkljajem vsako leto vložiti določen napor, da ta primanjkljaj znižajo na še vzdržno raven, kar pomeni tudi, da morajo zmanjšati vpliv tekoče porabe na povečanje javnega dolga. Evropska komisija je Sloveniji predpisala, da mora znižanje strukturnega dela primanjkljaja v odstotkih BDP-ja – to je del, ki ni odvisen od gospodarskega cikla – znašati v letošnjem letu 0,7 odstotne točke, v naslednjih dveh letih pa po 0,5 odstotne točke. Vlada pa je v programu stabilnosti za letos predvidela nekoliko nižji fiskalni napor in šele v naslednjih letih nekoliko višjega. Problem je, da smo se v prvih treh mesecih spoprijemali z veliko politično nestabilnostjo. Pozneje smo sicer naredili precej, vendar pa večina ukrepov, ki smo jih sprejeli in ki po naši oceni znašajo 0,43 odstotne točke znižanja strukturnega primanjkljaja, učinkuje šele od druge polovice leta, tu mislim na znižanje plač javnim uslužbencem in dvig DDV-ja. Če bi ti ukrepi veljali vse leto, bi bil fiskalni učinek še enkrat večji. Poleg tega bodo nekateri ukrepi veljali šele z novim letom, eden teh je davek na dobiček podjetij, ki ga ni mogoče dvigniti kar sredi leta.

Ali torej Bruselj od nas še letos pričakuje dodatne reze v javne izdatke, zato da bomo dosegli 0,7 fiskalnega napora?

Dogovorili smo se, da bomo skupaj pogledali, kje je dejansko nastalo neskladje. Po mnenju Bruslja smo namreč dosegli celo nižji fiskalni napor od 0,43. Računamo, da bodo upoštevali naš argument, da v pol leta ni mogoče doseči tako velikega fiskalnega napora in da nas ne bodo kaznovali.

Zakaj Bruselj že zdaj zganja tak halo? Ali nam niso za dve leti podaljšali rok za uravnoteženje javnih financ?

Evropska komisija je postala ujetnica lastnih pravil. Evropa je do sebe tako zelo nezaupljiva, da si postavlja kup pravil, nato pa išče poti, kako jih zmehčati, da bi bila bolj življenjska.

Slovenija za socialne izdatke, zdravstvo in šolstvo namenja približno dve tretjini vseh javnih izdatkov, toliko kot druge evropske države. Zakaj bi se potemtakem podredili zahtevi Bruslja po znižanju družbenega standarda?

Od vstopa v EU si prizadevamo, da je standard naših javnih storitev na ravni skandinavskih držav, medtem ko je dodana vrednost, ki jo ustvarjamo, več kot pol nižja. V tem je bistvo problema. Od drugih držav smo pobrali samo lepe stvari, produktivnosti pa nismo spravili na raven, da bi tak standard lahko finančno podpirali.

Predlagali ste ukinitev avtomatičnega usklajevanja olajšav in dohodninske lestvice z inflacijo, kar bo zaradi višje dohodnine vodilo k znižanju neto plač. To bo vodilo v dodatno zmanjšanje plač, še zmanjšalo potrošnjo in vodilo v še večji padec BDP-ja.

Ko smo pripravljali letošnji proračun, me je presenetilo, kako veliko imamo mehanizmov samodejnega usklajevanja z inflacijo. Slovenija se je večkrat hvalila, da je v celoti odpravila indeksacijo, kar pa sploh ne drži. Zato se je ta vlada že v programu stabilnosti zavezala, da bo indeksacijo v celoti odpravila.

Življenjskega standarda nismo prilagoditi temu, da smo v krizi že pet let in da bomo posledice krize čutili še naslednjih pet let.

Vsi vidimo, kam je varčevalna diktatura pripeljala Grčijo, Portugalsko, Španijo, pa tudi Slovenijo. Bolj ko zategujemo pas, bolj nam pada BDP.

V Sloveniji uvozimo 60 do 70 odstotkov vsega, kar potrošimo, zato s povečevanjem potrošnje ne moremo zagnati gospodarske rasti. Tak pristop je smiseln samo v velikih, zaprtih gospodarstvih. Že Nemčija je premajhna, da bi na ta način pospeševala gospodarsko rast. Ne predstavljam si, da bi se Slovenija šla keynesijanstvo, da bi torej država financirala velike investicije. Poglejte TEŠ 6 – večji del je uvožen. Toliko, kolikor daš noter, toliko daš ven. S takim projektom zelo malo pripomoreš k zagonu rasti. Tisto, kar na koncu šteje, je izvoz, tega pa ni mogoče ustvariti z dvigom plač ali z več indeksacije. Prav nasprotno.

Torej ne verjamete, da nas skuša Bruselj načrtno spraviti na kolena, zato da bi nas prisilil v prodajo premoženja po bagatelni ceni?

Ne verjamem, da nas hoče nekdo poceni obrati. Za vse napake smo si krivi sami. Od tega, da se nismo dovolj hitro razdolžili, da smo vodili zelo keynesijansko ekonomsko politiko, da bank nismo pravočasno kapitalsko okrepili, do tega, da smo blokirali lastniško prestrukturiranje. Narobe smo naredili skoraj vse, kar smo lahko. Ne verjamem, da nas je nekdo vešče peljal čez vse naše napake, zato da bi nas na koncu lahko obral. Res je, da smo pod pritiskom Bruslja, toda vse, kar delamo zdaj, moramo narediti tako ali tako, ne glede na zunanje zahteve. Razlika je samo v tem, da naš pristop nekoliko bolj upošteva socialno razsežnost.

Se vam res zdi, da je pristop te vlade k uravnoteženju javnih financ bolj socialen od pristopa bivše Janševe vlade?

Saj kakšnih velikih razlik med levo in desno vlado niti ne bi smelo biti.

Slovenija bo imela letos 1,5 milijarde evrov proračunskega primanjkljaja. Če ostanemo na tej ravni, bomo morali vsako leto zagotoviti 1,5 milijarde evrov dodatnih virov, ob tem da nam v prihodnjem letu zapade skoraj štiri milijarde evrov glavnic in obresti. Nič kaj obetavno ...

Če bo primanjkljaj tudi v prihodnjem letu znašal 1,5 milijarde in če k temu prištejemo refinanciranje zapadlih obveznosti, bo treba v letu 2014 zagotoviti skoraj pet milijard evrov. To bi pomenilo, da bi nam javni dolg eksponentno narasel zaradi pretirane porabe. Dejansko bi se odpeljali v brezizhodno smer. Bolj ko bi tonili, višja bi bila cena zadolžitve v tujini in znašli bi se v začaranem krogu. Nujno je torej, da stabiliziramo javni dolg. Pa ne zato, ker bi bil že zdaj prevelik, ampak zato, ker vemo, da je obrestna mera visoka. Paradoksalno je, da je naša obrestna mera visoka v trenutku, ko je v Evropi na splošno izredno nizka. Če pogledamo celoten nabor ekonomskih politik, vidimo, da je denarna politika v Evropi ekspanzivna. Evropska centralna banka ima nizko obrestno mero, kar državam v jedru evroobmočja omogoča razmeroma poceni financiranje, zato je tam dobičkonosnih bistveno več zasebnih investicij, podjetja bistveno lažje financirajo projekte in banke z lahkoto pridejo do poceni virov, ki jih nato plasirajo naprej. V takšnih okoliščinah si države lahko privoščijo restriktivno fiskalno politiko, ki vodi v zmanjšanje javnih izdatkov, saj to vrzel nadomešča zasebni sektor. Drugače pa je, če ima država zelo restriktivno denarno politiko. V Sloveniji je denarna politika bolj restriktivna kot v katerikoli drugi članici evroobmočja. Banke pri nas ne posojajo veliko denarja, likvidnost v ekonomiji na splošno ni dobra, obrestne mere na depozite in kredite so visoke in težko je najti nov projekt, ki bi tako visoke obrestne mere prenesel. Nujno je, da banke počistijo svoje bilance in da se podjetja razdolžijo, kajti samo tako bomo odprli kanal, po katerem bo k nam lahko pritekal denar iz Frankfurta. Ta dva procesa je treba izpeljati razmeroma hitro, kajti ECB ne bo neskončno dolgo vztrajala pri nizkih obrestnih merah. Čim prej moramo izkoristiti obdobje nizkih obrestih mer, ki je namenjeno prav temu, da se počistijo bilance bank in razdolžijo podjetja.

Ni torej dobro, da ima država restriktivno denarno politiko in hkrati še restriktivno fiskalno politiko.

Tako je. Že restriktivna denarna politika na gospodarstvo deluje omejevalno, če pa je hkrati restriktivna še fiskalna politika, je učinek katastrofalen. Prav zato smo tako hiteli, da bi se banke že letos očistile slabih terjatev in bi se podjetja razdolžila, kajti samo tako je javne izdatke mogoče porezati s čim manjšimi negativnimi učinki na gospodarstvo.

Vi bi rajši prej začeli s čiščenjem bančnih bilanc, v javne izdatke pa bi odločneje zarezali šele v prihodnjem letu?

Ja. Na začetku mandata smo se zadolžili v tujini, zato da smo si zagotovili denar za sanacijo bank in podjetij. Do konca junija bi morali biti pri prenosu terjatev na slabo banko že zelo daleč, pa se to ni zgodilo. Ni mi všeč, da sem moral prelomiti obljubo.

Pri prenosu terjatev se zapleta, ker banke terjatve ocenjujejo višje, kot jih ocenjuje Bruselj. Toda ali ni s formulo za vrednotenje terjatev, ki je določena v vladni uredbi, soglašala Evropska centrala banka?

To je res. Uredbo sta pregledali Evropska centralna banka in Evropska komisija in obe sta našo formulo za vrednotenje terjatev potrdili, si je pa komisija že tedaj pridržala možnost za drugačno formulo. Predvidevam, da bomo slabe terjatve na koncu ovrednotili po metodologiji, ki jo določa uredba.

Torej drži, da ima Bruselj svojo formulo za vrednotenje terjatev?

Gotovo jo ima.

Prvi nadzornik NLB France Arhar pravi, da nam bo Bruselj ne glede na to, po kateri formuli se bodo vrednotile terjatve, narekoval, naj znižamo ceno terjatev še za 10 odstotkov.

Vse je možno.

Zakaj je Bruslju cena odkupa tako pomembna, če gre pri nas za državno lastnino – ali ni zaradi tega vseeno, če se banke sanirajo v obliki svežega kapitala ali v obliki odkupa terjatev?

Ne verjamem, da so v ozadju slabi nameni. Evropska komisija je šla skozi več primerov vrednotenja terjatev, ponekod so vrednotenje izvedli celo dvakrat ali trikrat, in vsakič je bilo stanje nekoliko slabše, kar je logično, saj se gospodarsko stanje poslabšuje. Po mojem se tem formulam daje preveliko težo. Osebno mi je bolj všeč ameriški pristop. Ameriška vlada je po izbruhu krize banke zalila s kapitalom, šele nato pa so izvedli stresne teste v bankah. V Evropi pa je zgodba nasprotna: najprej se delajo stresni testi, šele nato prenosi terjatev.

Če se bodo slabe bančne terjatve odkupovale po zelo nizki ceni, bodo banke prisiljene v večje odpise, država pa v izdatnejšo dokapitalizacijo bank. Kaj je za državo v tem hipu ugodnejše – da z obveznicami plača več ali da mora bankam takoj zagotoviti bistveno več svežega kapitala?

Po mojem je smiselno, da je cena prenesenih terjatev bolj na zgornji kot na spodnji meji. Na koncu bo račun za državo enak, razlika je samo v tem, da to breme v različnih trenutkih prihaja v bilance bank. Če predpostavljamo, da je čiščenje bančnih bilanc ukrep, ki nam omogoča hitrejši izhod iz krize, je boljše, da se terjatve odkupujejo po višji ceni. Če pa ta ukrep ne bo zadoščal za izhod iz krize, je boljše, da se odkupujejo po nižji ceni.

Zakaj se ni po zgledu Irske in Španije vnaprej določil diskont, po katerem bo slaba banka odkupovala terjatve?

Na Irskem in v Španiji večina slabih terjatev izhaja iz kreditov prebivalcem, ki so kupovali stanovanja. Pri nas pa tega problema skoraj nimamo. Problematični so krediti podjetjem, pri čemer so zastavljene vse mogoče vrste premoženja, od delnic podjetij, nepozidanih zemljišč do na pol zgrajenih naselij, nekaj pa je tudi povsem nezavarovanih kreditov. Zastavljeno premoženje je tako heterogeno, da ga je težko spraviti na skupno točko. Edina stična točka je bodoči denarni tok, na podlagi katerega pa je zastavljeno premoženje zelo težko objektivno ovrednotiti.

Verjamete, da bo do prvega prenosa terjatev prišlo še pred jesenjo?

Po mojem bi lahko vsaj pilotni prenos izvedli že poleti, zato da pokažemo, da smo pripravljeni. Bolj obsežnega pa šele jeseni, ko bodo pregled končali zunanji revizorji. Ko smo se maja pogovarjali z Evropsko komisijo, nam je bilo rečeno, da so pregledi zunanjih revizorjev potrebni zato, da se poveča stopnja zaupanja v preglednost celotnega postopa sanacije bank. Dejanski učinek je bil prav nasproten: stopnja nezaupanja se je še povečala.

Po oceni Banke Slovenije kapitalska luknja v NLB in NKBM bankah znaša 900 milijonov evrov. Bo neodvisna zunanja revizija, ki jo je zahtevala Evropska komisija, razkrila bistveno večjo luknjo že zato, ker imajo zunanji ocenjevalci strožja merila o tem, kaj se šteje za slab kredit?

Zunanji ocenjevalci imajo celo nekoliko ohlapnejše merilo, kaj se šteje za slab kredit. Po mojem bo glavna razlika pri vrednosti zastavljenih delnic in nepremičnin. Ni pa nujno, da bo sploh kakšna razlika.

Niti slučajno ne zagovarjam stališča, da moramo reševati vsa prezadolžena podjetja, nasprotno, pri odločitvi o državni pomoči moramo biti zelo restriktivni.

Zakaj se nameravajo na slabo banko prenesti tudi slabe terjatve Abanke? Saj ta vendar ni v neposredni državni lasti, zakaj bi jo torej morali reševati na plečih davkoplačevalcev?

Slaba banka ni odprta samo za banke v državni lastni. Tudi vse ostale banke v Sloveniji, ki potrebujejo državno pomoč, lahko svoje slabe terjatve prenesejo na slabo banko. V Sloveniji je po naključju tako, da sta največji banki v večinski lasti države, zaradi česar se zdi, da je slaba banka namenjena zgolj pomoči državnim bankam. V tujini je bila večina bank, ki so svoje slabe terjatve prenesle na slabe banke, v zasebni lasti, a so bile z vidika zagotavljanja finančne stabilnosti tako pomembne, da je bilo njihovo reševanje nujno.

Pri nas je slaba banka v stoodstotni lasti države, v irski in španski slabi banki pa ima prevladujoč lastniški delež zasebni kapital. S tem so olajšali breme državi.

Drži. To je ena od stvari, ki jih nameravamo spremeniti. Če je država več kot 50-odstotna lastnica slabe banke, se celotno breme odkupa slabih terjatev šteje v javni dolg. V Španiji ima zato država v lasti 49 odstotkov slabe banke, večino lastništva pa imajo banke, ki jih rešujejo prek slabe banke. Lastništvo je torej prva stvar, ki jo nameravamo spremeniti, vendar s tem ne nameravamo hiteti, da ne povzročimo zmede. Druga stvar, ki jo nameravamo spremeniti, je podaljšanje življenjske dobe slabe banke s petih na petnajst let. Tretja pa je sprememba zahteve, da mora slaba banka vsako leto prodati vsaj deset odstotkov premoženja. Ta zahteva je nespametna, saj slabo banko sili v prodajo, tudi ko so razmere na trgu slabe. Pa še nekaj. Ni nujno, da vse terjatve, ki se bodo prenesle na slabo banko, postanejo javni dolg. Če bodo odkupne cene nizke, lahko slaba banka posluje celo z dobičkom. Sam menim, da morajo biti odkupne cene postavljene tako, da slaba banka ne bo poslovala ne z izgubo, ne dobičkom. Če bo poslovala na pozitivni ničli, bo svoje poslanstvo dobro opravila.

Ima Slovenija trenutno dovolj likvidnostnih sredstev, da pokrije vse svoje obveznosti, tudi če se po reviziji in stres testih izkaže, da bo potrebna izdatnejša dokapitalizacija bank? Ali pa se bomo prisiljeni še letos spet zadolžiti v tujini?

Za zdaj je na računu dovolj denarja tudi za prenos terjatev na slabo banko in dokapitalizacijo bank. Seveda pa moramo ukrepati hitro. Prenos terjatev se bo tako ali tako izvedel z izdajo obveznic z jamstvom države in banke imajo za te deleže dovolj denarja. Poleg tega ima država pri bankah še vedno naloženih več kot dve milijardi depozitov, ki jih lahko pretvori v kapital. Denar stoji in čaka, da izpeljemo sanacijo. Tu ne vidim problema.

Torej ni razloga, da bi se že letos ponovno zadolžili?

Vse je odvisno od razmer na trgu jeseni. Za potrebe financiranja v prihodnjem letu se bomo morali v vsakem primeru zadolžiti, ni pa nujno, da to storimo že letos. Če razmere na trgu ne bodo ugodne, se bomo ponovno zadolžili šele v začetku prihodnjega leta. Sicer pa bo Slovenija glede na stanje svojega dolga še nekaj časa redna gostja na mednarodnem trgu kapitala.

Bruselj pričakuje, da bomo proračunski primanjkljaj v letu in pol znižali pod milijardo evrov. Pa je to sploh realno izvedljivo glede na to, da Sloveniji do leta 2016 grozi milijarda evrov javnofinančnih min zaradi državnih poroštev, ki bodo zapadla, če podjetja, kot sta Dars in Slovenske železnice, ne bodo sposobna odplačati kreditov?

V Sloveniji uvozimo 60 do 70 odstotkov vsega, kar potrošimo, zato s povečevanjem potrošnje ne moremo zagnati gospodarske rasti.

Eno od priporočil Bruslja je tudi, naj znesek državnih poroštev zmanjšamo.

Dars posluje pozitivno. Ima sicer nekaj posojil, ki mu zapadejo v naslednjem letu in ki jih je treba reprogramirati. Vmes so se nekoliko spremenili pogoji financiranja in obrestne mere so danes manj ugodne. Ampak vse kredite je možno reprogramirati. Treba se je zavedati, da so cestnine tako za občane kot tudi za prevoznike nizke glede na to, koliko denarja je bilo vloženega v Dars in koliko dolgov zapade v plačilo. Po mojem nas še letos čaka podražitev vinjet.

Kaj pa dolgoročna rešitev – je to privatizacija Darsa?

Privlačna varianta je podelitev koncesije, saj ta državi omogoča, da lahko svoja poroštva umakne. Seveda pa je treba to storiti, še preden poroštva zapadejo.

Na posvetu o privatizaciji pri predsedniku Pahorju ste dejali, da Slovenija ne more iziti iz krize brez resnega lastniškega prestrukturiranja.

Ob koncu vsake krize se mora začeti lastniško prestrukturiranje, saj se podjetjem s tem da nov pospešek. V Sloveniji smo lastniško preoblikovanje ignorirali, po eni strani zato, ker se je vedelo, da imajo zmogljivost za nakup samo tujci, ti pa niso bili pretirano zaželeni, po drugi pa zato, ker ni bilo pravega zavedanja, da je to pomembno. S tem se je kriza ohranjala in še poglabljala. Zelo pozitivno bi bilo že, če bi se vsaj nekaj transakcij zgodilo brez politične razprave o razprodaji družinske srebrnine. Ne verjamem, da lahko iz krize pridemo brez privatizacije. Potrebujemo jo tudi zato, da bomo lahko zmanjšali javni dolg.

Ampak prodajati sredi recesije, ko so cene najnižje ...

Drži, da so cene v krizi najnižje, vprašanje pa je, ali si lahko privoščimo, da državno lastnino obdržimo.

Če se bodo državna podjetja prodajala po tako bagatelnih cenah, kot se je Mercator, bo s tem bolj težko izraziteje zmanjšati javni dolg ...

Podjetje, ki je prezadolženo, ki vso svojo energijo usmerja le v zmanjševanje stroškov zato, da bo sposobno odplačevati kredite, in nima virov, da bi lahko z razvojem spremljalo svoje stranke, bo prej ali slej izgubilo trge. Treba se je vprašati, kaj se bolj splača: da podjetje držiš prezadolženo ali da ceno spustiš za deset odstotkov in podjetje prodaš. Zasebni investitor podjetje dokapitalizira, nekaj delavcev odpusti in spet se lahko začne gospodarska rast. Dokler ne naredimo tega preobrata, bomo ostali ujeti v negativni gospodarski cikel. V majhni, izvozno usmerjeni ekonomiji, kot je naša, generator gospodarske rasti ne more biti država, ampak so to lahko samo podjetja, pogoj pa je, da so razdolžena.

Se strinjate s pogledom na reševanje podjetij, kot ga zagovarja državni sekretar Gašpar Gašpar Mišič? Naj država rešuje tudi tista podjetja, ki svojih izdelkov ne morejo prodati niti na domačem, kaj šele na tujem trgu?

Mislim, da se je v vladi glede reševanja podjetij pričakovalo preveč. Zdaj so se ta pričakovanja nekoliko umirila, na začetku pa se je pričakovalo, da bomo reševali kar vsepovprek. Seveda to preprosto ni izvedljivo, saj država za takšno vsesplošno reševanje podjetij nima dovolj virov in to tudi ni njena naloga. Prestrukturiranje podjetij je bolj naloga bank in ostalih upnikov. Niti slučajno ne zagovarjam stališča, da moramo reševati vsa prezadolžena podjetja, nasprotno, pri odločitvi o državni pomoči moramo biti zelo restriktivni. Prvi pogoj za prestrukturiranje podjetja je, da ima sposobnost dolgoročnega preživetja. Če te sposobnosti nima, bo pomoč pomenila zgolj podaljševanje agonije. Postaviti moramo takšne pogoje, da se bo državi treba čim manjkrat vključiti v prestrukturiranje, pa ne samo zato, ker nima dovolj denarja, ampak tudi, ker nima analitičnih sposobnosti in znanj, da bi znala presoditi, kaj je vredno rešiti in česa ne. Pri podjetjih, ki smo jih imeli na mizi doslej, sem imel občutek, da ni šlo toliko za njihovo reševanje, ampak predvsem za to, kako državo pripraviti, da bi pomagala še bankam upnicam in lastnikom, da tudi oni ne bi nič izgubili – to pa definitivno ne sme biti cilj državne pomoči. Prav zanima me, koliko od podjetij, ki smo jih reševali doslej, med njimi sta Svea in Cimos, se bo postavilo na noge in ne bodo že v kratkem spet zaprosila za pomoč.

Cimos še ni dobil državne pomoči, saj mu še vedno ni odobreno poroštvo za posojilo, čeprav je vlada sklep o tem sprejela že maja.

Cimos še ni dobil pomoči, ker poroštvo še vedno ne ustreza sklepom vlade.