Otoki presenečenja

Ste med potikanjem po Sloveniji kdaj naleteli na takšno res velikansko, že kar gigantsko okroglo tableto, zaradi katere bi glava najverjetneje nehala boleti celo Kinga Konga, če bi jo pojedel? In ste se, potem ko ste jo ugledali, tudi zapeljali okrog nje?

No, vsaj eni krožni vožnji okrog nje se gotovo niste mogli izogniti. Skulptura iz belega kamna, iz katere se dviga tableta velikanka, namreč stoji sredi prometnega novomeškega krožnega križišča. Tja jo je leta 2008 postavila farmacevtska družba Krka, ki ima sedež le streljaj proč. Skulpturo, ki jo je zasnoval lokalni likovni umetnik Jože Kotar, izklesal pa kamnosek Janez Jenič, so posvetili ustanovitelju novomeškega farmacevtskega giganta Borisu Andrijaniču.

Na drugem koncu Novega mesta stoji drugo krožišče, ki je bilo pred leti razvpito zaradi blokad, s katerimi je skupina krajanov tam protestirala proti bližnjemu romskemu naselju Brezje (Žabjek). Danes ga bolj poznamo po tem, da se sredi njega bohoti ogromno bakreno vedro. Domačini vedo, da ne gre za navadno vedro, temveč za povečavo situle, starodavne, z ornamenti okrašene posode, kakršne so odkrili z arheološkimi izkopavanji. Postale so zaščitni znak mesta, in ko so leta 2010 zgradili krožišče, je krajevni zavod za turizem predlagal, da bi ga posvetili prav njim. Skulpturo so v sodelovanju z mojstrom stavbnega kleparstva Ladom Rauhom izdelali dijaki Šolskega centra Novo mesto.

Tableta in situla sta nekaterim domačinom in obiskovalcem všeč. Drugim se zdita smešni, tretjim grozni, kičasti. Ne glede na to sta zadnja leta zbudili precej zanimanja in skupaj s svojima krožiščema postali celo prepoznavni mestni znamenitosti.

A še zdaleč nista edini izstopajoči okrasitvi, ki sta zadnje čase zrasli v slovenskih krožnih križiščih oziroma na okroglih zaplatah zemlje sredi njih, ki se uradno imenujejo sredinski otoki. Ravno nasprotno, potem ko smo zadnje desetletje doživeli pravi razcvet gradnje krožnih križišč in dosegli, da ima že skoraj vsak slovenski kraj najmanj eno, smo malce kasneje doživeli še pravi razcvet okraševanja sredinskih otokov. To postaja vse bolj izvirno, pa tudi nenavadno in včasih celo bizarno.

Najstarejša in najštevilnejša

Okraševanje krožišč je torej pri nas razmeroma nov pojav, za sama krožišča pa tega nikakor ne moremo trditi. Celo prav nasprotno, pravi dr. Tomaž Tollazzi z mariborske gradbene fakultete. Eugene Henard je krožno pretakanje prometa kot rešitev za gost promet v središču velikih mest predlagal že davnega leta 1903. Njegovo zamisel so v praksi prvič uporabili leta 1905, ko so v New Yorku zgradili krožišče Columbus Circle. Dve leti pozneje je prvo krožišče dobil Pariz. Krožišče na Trgu Charlesa de Gaulla, v katero so povezali 12 cest, stoji še danes in velja celo za eno turistično najzanimivejših na svetu, tudi zato, ker se na njegovem sredinskem otoku 50 metrov visoko vzpenja ena najprepoznavnejših pariških znamenitosti, Slavolok zmage. Krožišča so začeli takoj zatem graditi drugod – tudi pri nas. Zrasla so denimo v Mariboru, prav tako na Taboru v Ljubljani.

Ta prvotna krožišča so bila sčasoma vse manj primerna za uporabo, predvsem zato, ker je promet postajal bistveno gostejši in mu niso bila prilagojena. Nov zagon so dobila šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli v Evropi načrtno uvajati sodobna krožišča. Takrat so jih samo na Nizozemskem zgradili 400, na Norveškem 500, v Švici 220. V Jugoslaviji pa jih je nastala le peščica. Zakaj? Kot ugotavlja Tollazzi, je bila to najverjetneje posledica ene same zakonodaje, ki je veljala za vso državo, in tega, da so imeli v Zagrebu, Beogradu in Skopju slabe izkušnje z velikimi krožišči, ki so bila neustrezno dimenzionirana. Prav zaradi neprimerne zasnove so krožišča takrat obveljala za neučinkovita, nekatera celo za izredno nevarna.

Po osamosvojitvi je krožiščni val iz tujine pljusknil tudi k nam. Po Tollazzijevih podatkih smo imeli leta 2003 skupno že 82 krožišč, od tega 34 na državnem in 48 na občinskem ali zasebnem cestnem omrežju. Na vprašanje, koliko jih je danes, nam pristojne ustanove niso znale odgovoriti. Nekatera zemljišča so v pristojnosti Direkcije RS za ceste, druga v pristojnosti občin, za skupno zbirko podatkov pa, presenetljivo, ni poskrbel nihče.

Ne glede na to za mesto z največ krožnimi križišči velja Koper. V zadnjih nekaj letih, odkar mesto vodi Boris Popovič, so skoraj vsa večja križišča spremenili v krožna, ključni razlog pa je boljša pretočnost prometa. Na stični točki kolesarskih stez, ki Koper povezujeta z Žusterno in Markovcem, so uredili celo prvo slovensko krožišče za kolesarje. V enem od parkov pa so ustvarili homage krožiščem, travnati krog, ki spominja na sredinski otok krožnega križišča.

Kljub množičnosti so sredinski otoki koprskih krožišč večinoma zasajeni le s kratko pristriženo travo. A ureditev nekaterih vseeno precej izstopa. V enem najdemo uro s kazalci. V sredinskem otoku krožišča pred vhodom v Luko Koper stoji Slavolok samostojnosti, ki naj bi bil v opomin nam in našim potomcem, da pot do lastne države ni bila lahka. Zdaj že pokojni kipar Janez Lenassi ga je sestavil iz ploščatih kamnov in ga na vrhu zaključil s Triglavom. Daleč najrazkošneje urejeno koprsko krožišče pa stoji tik ob gasilski brigadi. Sredi njega so postavili ogromen vodomet, katerega razkošnost je še dodatno poudarjena s tem, da je ponoči osvetljen s snopom raznobarvnih luči.

Od argonavtov do žogice za golf

Po barvitosti se lahko s koprskim velikanom še najbolj kosa bistveno manjši vodnjak sredi edinega krožišča v Pivki. A ni znan le po tem. Lansko jesen se je še bolj proslavil s tem, da se je znašel na straneh črne kronike, saj so neznanci vanj zlili šampon ali detergent. Ob posnetkih pene, ki jo je burja raznesla tudi do pol kilometra oddaljenih hiš, se je sicer zabavala vsa država, v vodnjaku, ki ima 11 curkov, posvečenih 11 presihajočim jezerom v občini, pa je zaradi tega odpovedala mehanizacija. A okrog fontane je bilo v prednovoletnem decembru kljub temu bleščeče in utripajoče. Občina je sredi krožišča postavila nekaj smrek z modro-srebrnimi lučmi in uprizorila dodatni »light show«.

Seveda so se mimoidoči spraševali, ali so takšni posegi sploh dovoljeni, ne le z estetskega, temveč predvsem z varnostnega vidika. V resnici niso prepovedani. Kakšnih posebnih predpisov glede tega, kako naj bi bili urejeni sredinski otoki ter kaj sodi vanje in kaj ne, ni. Ključno je le, da okrasitev sredinskega otoka ne sega na cestišče. Lahko se torej razbohoti v višino ali popolnoma zastre pogled na drugo stran sredinskega otoka, saj je za voznike v krožiščih nujno le spremljanje dogajanja na njihovi levi, a dokler okrasitev ostane znotraj sredinskega otoka, je sprejemljivo skorajda vse.

V tujini se je kljub temu uveljavilo nekakšno nepisano pravilo, da naj bi bile okrasitve čim bolj prilagojene okolju in na podeželju skromnejše, v mestih pa lahko tudi razkošnejše. Poleg tega naj bi okrasitve, preden jih dokončno potrdijo upravitelji krožišč (pri nas so to občine, direkcija za ceste, če se krožišče navezuje na avtocesto, pa tudi DARS), načrtovali v sodelovanju z arhitekti, krajinskimi arhitekti, urbanisti in umetniki. A idejna rešitev je pogosto prepuščena kar predlagateljem in tudi tistim, ki zagotovijo finance za okrasitev. Zahvalne table z imeni sponzorjev in tudi drugi oglasi v sredinskih otokih so sicer prepovedani, izjema so »zasebna« krožišča, kakršna so v velikih trgovskih središčih. Tako ne preseneča, da sredi enega od krožišč v ljubljanskem BTC-ju naletimo na pomanjšan avtomobil znamke Mini.

Slovenci smo bili sprva zadržani glede okrasitev sredinskih otokov. Toda če se danes iz Ljubljane odpeljemo proti Primorski, že pri Sinji Gorici naletimo na trimetrsko kamnito skulpturo z dvema jadroma, ki simbolizira Jazonovo barko. Kipar Drago Vit Rozman jo je ustvaril na kiparski delavnici Forma Viva, na rob Ljubljanskega barja pa so jo umestili, ker naj bi bil Jazon s svojimi argonavti po izročilu prav tam končal svoje potovanje. Če se odpeljemo proti Dolenjski, v Šentjerneju zapeljemo v krožišče z dvokolesnima kasaškima vozovoma, ki naj bi pričala o povezanosti kraja s konjeništvom. »En sam voz bi bil premalo viden,« so ob tem pripomnili mimoidoči domačini.

Tudi pot proti Gorenjski presekajo izstopajoča krožišča. Tisto pri Smledniku je okrašeno z ogromno žogico za golf. Seveda ne preseneča, da stoji tik ob golfišču. Če se peljemo naprej, imajo v Naklem tri krožiščne instalacije, ki naj bi pričale o zgodovini kraja. Sredi enega od krožišč stoji čisto pravi kozolec, čeprav resda nekoliko miniaturnih dimenzij. Sredi drugega je voz s hlodi, ki so jih skušali nepridipravi že večkrat nažagati. Sredi tretjega pa so postavili mlinske kamne, ker je v kraju tudi muzej mlinskih kamnov. Podobno je, če se odpeljemo proti severovzhodu države. V Zrečah imajo sredi krožišča skulpturo z velikim zobnikom, ki priča o Uniorjevi dejavnosti. V krožišču na regionalni cesti med Lenartom in Gornjo Radgono pa stoji vrteča se skulptura ovtarja, posvečena nekdanjim varuhom vinogradov, sadovnjakov in poljskih pridelkov.

Sodobni in masivni

Vsem naštetim okrasitvam je pravzaprav skupno le to, da vsaka po svoje pričajo o prostoru, v katerega so umeščene. Večini pa je skupno tudi, da so izrazito povezane s tradicijo, preteklostjo, le da jo nekatere izpričujejo bolj posrečeno in premišljeno, druge pa nekoliko manj. A rešitve, ki se zdijo najpreprostejše, niso vedno tudi najprimernejše za krasitev krožišč. O tem najzgovorneje priča izolski primer. Ko so pred leti restavrirali staro batano, nesporen zgodovinski dokaz o bogati ribiški kulturi kraja, so jo sklenili postaviti sredi krožišča, a modro-belo plovilo je bilo na majhnem sredinskem otoku videti tako vsiljivo, da so ga že po devetih mesecih odstranili in mu našli drugo, veliko primernejše domovanje na obali.

Čeprav večina instalacij priča o preteklosti, vse še zdaleč niso arhaične. Nekatere so kljub spogledovanju s preteklostjo celo zelo sodobne. Mednje sodi ogromna slovenjegraška galaksija, posvečena slovenskemu in evropskemu pionirju vesoljskih tehnologij Hermanu Potočniku Noordungu. Še ena takšna skulptura pa je jeseniški železar. Tega je avtor, slikar in kipar Roman Savinšek, sicer odel v stilizirano opravo iz časa plavžev, a ga je hkrati zasnoval zelo minimalistično.

Na Jesenicah so se z zamislijo, da bi postavili spomenik železarstvu, poigravali že vse od zaprtja stare železarne leta 1987, toda šele zadnja leta je zamisel zares zaživela. Savinšek je ob tem predlagal, da bi spomenik postavili v novo krožišče in ga zasnovali v obliki železarja, pri tem pa izkoristili tudi vodo, ki je že bila sredi krožišča. Ta naj bi se pod spomenikom zlivala navzdol kot staljena železova ruda, kar bi ponoči še dodatno poudarili z oranžno osvetlitvijo. Predlog je dobil podporo in čez leto dni je v krožišču zrasla skulptura iz nerjaveče pločevine. Da, iz pločevine in ne iz železa, saj Savinšek pravi, da so postopek s tem poenostavili in pocenili. Spomenik je naletel na pozitiven odziv, naredili so tudi spominske kipce in znamko z motivom železarja. »Doslej nisem slišal še niti ene pripombe, neka gospa pa mi je celo telefonirala, da so se ji ob odprtju ulile solze, ker je pred njo stal pravi vitez železarstva,« pravi Savinšek.

Še obsežnejšo in kompleksnejšo krožiščno skulpturo so zasnovali v Velenju. Kot se spomni direktor Muzeja premogovništva Stojan Špegel, je želel Premogovnik Velenje ob 50-letnici mesta v eno najpomembnejših krožišč postaviti skulpturo, ki bi dihala s krajem, hkrati pa bi se v njej prepletali tradicija in sodobnost. Zdelo se jim je, da bi lahko oboje najbolj celostno ponazorili s čim sodobnejšo skulpturo, ki bi bila hkrati robustna in prefinjena. In ker so v preteklosti že sodelovali s kiparko Mileno Braniselj, ki jo vse od sedemdesetih let najbolj poznamo po mobilih, z močjo vetra, vode, elektromotorjev ali elektromagnetov premikajočih se ogromnih skulpturah, so se obrnili nanjo.

Branisljeva je mobil sestavila iz dveh ogromnih delov, položenih drugega na drugega. Kot pravi, spodnji, fiksni del predstavlja stilizirane rudniške rove, zgornji del pa je premičen. Povezuje ju tretji element, ki predstavlja zajeten kos premoga. Impozantno instalacijo so poimenovali Okoli premoga se vse vrti in ob primernem vremenu njeno ime še kako drži. Ob pogledu nanjo se je sicer težko izogniti vprašanju, ali bi jo močan sunek vetra lahko prevrnil, a kiparka zagotavlja, da je skulptura prav zato, ker venomer lovi ravnotežje, varnejša, kot bi bila v statični izvedbi. To je njen največji mobil doslej in najverjetneje tudi največji v Evropi. Hkrati je z 10,5 metra najvišja krožiščna skulptura pri nas.

V premogovniku opažajo, da so krajani in obiskovalci skulpturi zelo naklonjeni, vedno več je tudi zanimanja za premogovništvo. Res pa je, da ima Velenje dolgoletno tradicijo sobivanja s sodobnimi skulpturami, tudi v krožiščih. Navsezadnje v krožišču pred tovarno Gorenje stoji ogromna cevasta oblika iz nerjaveče kovine. Skulpturo, ki simbolizira neprekinjen razvoj in rast tega podjetja, sta zasnovala kiparja Stojan Batič in Matjaž Počivavšek.

Flora in favna

Povsod ne premorejo toliko razumevanja za sodobno umetnost in še zlasti tragična se zdi usoda skulpture Izločilo v Grosupljem, ki jo je kipar Jiři Kočica ustvaril ob pomoči več kot 200 krajanov. Vzel jim je odtise dlani, jih ulil in nasadil na bakrene palice, potem pa te razporedil v vodnjak sredi krožišča. A skulptura je bila že kmalu po postavitvi tarča večkratnega vandalizma. Neznanci so doslej požagali že več kot polovico palic in jih odpeljali neznano kam, najverjetneje zato, da bi plemenito kovino prodali in s tem zaslužili.

Drugače od grosupeljske so nekatere krožiščne okrasitve namenoma spremenljive. V Juršincih in Ljutomeru imajo sredi krožišča zasajene sadike trte, ki opominjajo na številne okoliške vinograde. Včasih so bolj gole, včasih polne zelenja, odvisno pač od letnega časa. V Sevnici pa so maja lani sredi krožišča zasadili kar cel vinograd. Njegov pobudnik in vzdrževalec enolog Zdravko Mastnak je trte razporedil v vse smeri neba, izbral pa sorto muškat blu ali modri muškat, ki je zelo odporna in je ni treba kemično obdelovati. Ker trta stoji ob cesti, bodo grozdje vsako leto porezali, še preden bo dozorelo. Za to so se odločili tudi, da zreli grozdi ne bi premamili in ogrožali udeležencev v prometu.

Mastnak je na vinograde sredi krožišč najprej naletel v Alzaciji, in ko je Sevnica dobila svoje prvo krožišče, je takoj pomislil, da bi prakso lahko prenesel tudi v domači kraj. »Sevnica je prva občina, kjer se začenja vinogradništvo in je tudi uradna meja bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša. Hoteli smo torej povedati, da je obiskovalec vstopil v vinorodni okoliš, v deželo vinogradov in vina,« pojasnjuje. Krajani so bili sprva kritični, nekateri so mu očitali samopromocijo, drugim se je zdela zamisel premalo urbana. Ljudje od drugod pa so zgodbo sprejemali z bistveno več naklonjenosti. Prav zato je trdno prepričan, da so turistične zgodbe tiste, s katerimi je tujcem najsmiselneje predstavljati deželo. Sevnica je tudi denimo najstarejše salamarsko mesto. »Nemara pa bi morali v naslednji rondo umestiti kakšno veliko salamo,« se sprašuje Mastnak. Morda v šali, a zakaj ne tudi zares.

No, salame za zdaj še nismo opazili, je pa sredi krožišč zatočišče našlo precej živali. Na Vrhniki imajo upodobljene vrane, na Proseniškem štorkljo, v Lescah pa zmaja, ki sta ga pred tremi desetletji pod mentorstvom očeta naredila dijaka Eka in Tomaž Kristan. Dolgo so ga hranili kar na domačem dvorišču, leta 2010 pa so ga podarili radovljiški občini in ta ga je postavila v eno od novih krožišč.

Kranjski mamut je zrasel na veliko bolj zgodovinsko utemeljeni podlagi. Ko so pred desetletjem na Kokrici zgradili krožišče, je tamkajšnje turistično društvo takoj predlagalo, da bi se na njegovem sredinskem otoku poklonili izumrlemu sesalcu, katerega okostje so leta 1953 odkrili v bližnjih Čukovih jamah. Čeprav okostje hrani Narodni muzej Slovenije, kraj še vedno živi z mamutom, v logotipu pa ga je posvojilo tudi turistično društvo.

Skulpturo mamuta so naročili pri zdaj že pokojnem lokalnem kiparju Jožetu Volariču, in ko sta predlog potrdila občina in DARS, je na Kokrici spet oživel mamut. Ta je precej manjši od izvirnega in kmalu po postavitvi leta 2005 je doživel številne napade (neznanci so nanj z vijolično barvo napisali Milka, na okle so mu natikali buče in okle tudi polomili), danes pa je še najzanimivejši za obiskovalce od drugod. »Ko smo predsedovali EU, so se mimo na bližnje protokolarno posestvo Brdo vozile vse delegacije in nekoč sem imel mimogrede priložnost slišati od ljudi iz protokola, da so se o njem kar veliko pogovarjali,« pravi član društva. V društvu skrbijo tudi za promocijo krožišča, saj so ga med drugim vključili v traso svojih vsakoletnih organiziranih pohodov po mamutovi poti.

Kdove, morda se bomo nekoč lahko odpravili tudi na organizirani pohod po posebni poti, ki bo med seboj povezovala krožišča z najbolj izstopajočimi sredinskimi otoki. Fontan, kipov, skulptur in drugih unikatnih okrasitev je vse več in vse teže jih je spregledati. In pojav je še vedno v razcvetu. V Radovljici v enem od krožišč načrtujejo skulpturo, posvečeno 60-letnici delovanja ansambla bratov Avsenik. V sredinskem otoku krožišča v Radencih pa bo decembra gotovo spet zrasel vsakoletni orjaški adventni venec iz smrekovih vej. Še več, morda se nam obeta celo pravi dvoboj, saj so enomesečni adventni venec lani prvič spletli tudi v krožišču v Novi Cerkvi pri Vojniku. S šestmetrskim premerom so prvo rundo dobili izkušenejši Radenčani, a časa za trening je še dovolj. Praznih krožišč pa tudi.