Subtilno približevanje

Njen življenjepis je osupljiv. Rojena je bila v Maleziji, a se je pri štirinajstih preselila v ZDA, kjer je študirala na uglednem College Art Center of Design v Pasadeni. Pozneje se je preselila v Belgijo, postala Belgijka, a spet odšla. Zadnjih petnajst let skupaj z možem, mednarodno priznanim slovensko-francoskim fotografom Klavdijem Slubanom, živi v Parizu, dela in poučuje pa po vsem svetu ter tam pušča svoj pečat. Fotografije umetnice Diane Lui so del stalnih zbirk galerij v Parizu, Belgiji, Mehiki, ZDA, Venezueli, na Kitajskem in še kje.

Čeprav je v vsakem kraju živela po več let, so bile selitve zanjo vsakič pretres. Iz Malezije je odšla v zgodnjih najstniških letih in pri osemnajstih, ko je že ponotranjila ameriško kulturo, ni bila prepričana, kam pravzaprav sodi. Ta notranji nemir in iskanje lastne identitete sta bila gonilni sili njenega ustvarjanja. Nastal je projekt Ukoreninjeni (Rooted), pri katerem je fotografirala drevesa, ki so bila s svojo nepremičnostjo njeno diametralno nasprotje. Dolgo je trajalo, da se je vsaj malo našla. Zato na delavnicah, ki jih vodi, udeležence poskuša najprej pripeljati do spoznanja, kdo so, in kaj želijo.

To bo tudi ena izmed prvih stvari, ki jih bo v naslednjih dneh predstavila udeležencem festivala dokumentarne fotografije Fotopub v Novem mestu. »Učencem najprej povem, da niso prišli na psihoterapijo, čeprav se v bistvu zgodi ravno to,« pravi s hudomušnim nasmeškom. Najprej jih spoznava skozi njihova pretekla dela, nato pa poskuša postopoma odstreti maske, za katerimi se skrivajo. »Po fotografijah takoj vidim, koga imam pred sabo in kakšne težave ima. Zato je delo, ki ga opravljam, zelo odgovorno. Zgodilo se je že, da so ljudje na delavnicah jokali, ker sem pritisnila na gumb, ki je sprostil skrita čustva. Ampak tam, kjer boli, je začetna točka ustvarjanja.«

Ker se večinoma ukvarja s portretno fotografijo, je mojstrica komuniciranja z ljudmi. Ne z manipulacijo, temveč z lastno odkritostjo. Kot pravi, fotografija reflektira, kdo si. In če se skrivaš za kamero, bo vse, kar narediš, površinsko. Portretiranci se ti ne bodo razkrili, česar mnogo fotografov danes ne razume. »Mislijo, da zadošča, da nekdo stoji pred tabo. A po očeh na fotografiji vidiš, ali je fotograf z njim komuniciral. Oči zelo subtilno razkrijejo dober portret,« poudarja ob zavedanju, da so medijski fotografi danes pod pritiskom hiperprodukcije, ki ne omogoča poglobljene refleksije.

Da bi lahko gledalci resnično začutili osebe, ki so stopile pred njen objektiv, svoje fotografije rada razstavlja na velikih formatih, praktično v naravni velikosti. Da se, ko se srečajo oči obiskovalca in fotografirane osebe, nekaj zgodi. Ker delavnice vodi na številnih svetovnih fotografskih festivalih in poučuje na zasebni umetniški šoli, ima dovolj sredstev, da si lahko privošči tako visokoproračunske razstave. In te nikoli niso zgolj zbirka fotografij na stenah, ampak vedno velika umetniška instalacija. V Maroku je več let raziskovala simboliko tančice in načine, kako jo nosijo ljudje z različnimi kulturnimi ozadji. Ko so portreti tamkajšnjih žensk pristali v galeriji, so po celotnem prostoru s stropa visela prosojna, ročno izdelana maroška platna in obiskovalcem zastirala pogled pred večmetrskimi končnimi deli, pritrjenimi na stene.

Luijeva je dokaz, da dober fotografski portret zahteva bistveno več kot zgolj pritisk na sprožilec. Čas. Premišljen pristop. Previdno komuniciranje. Z njenih fotografij se čuti, da z vsakim izmed svojih portretirancev vzpostavi posebno vez. Zato so njena dela tako drugačna. So poetična, celo meditativna. Na takšen način tudi dela – počasi in z veliko premisleka. Z ogromno, okorno staro kamero, katere objektiv je velik 20 x 25 centimetrov. Njeni projekti nastajajo več let, preden začuti, da so dozoreli. Le tako lahko nastanejo stvaritve, ki gledalca ne glede na to, v kakšni naglici in pod kakšnim stresom je, uročijo, ustavijo in umirijo.

Festival dokumentarne fotografije:
Fotopub
Kje: več lokacij v Novem mestu
Kdaj: od 22. do 27. julija 2013