Gari Kasparov

Zelo previden bi bil pri primerjavi ruske politike, ali kakorkoli ji že rečemo, s šahom. Šah ima točno določena pravila in nepredvidljiv izid. V ruski politiki je ravno nasprotno. Zanima vas, kako uspešna je opozicija. Še vedno je v igri!

Gari Kasparov ali Gari Kimovič Wainshtein je že pri 16 letih postal svetovni mladinski šahovski prvak in je bil svetovni prvak od 1985 do 1993. Njegovo šahovsko življenje je en sam presežek. Njegov prvi dvoboj proti svetovnemu prvaku Anatoliju Karpovu je bil najdaljši v šahovski zgodovini. Po 48 partijah je bil prekinjen, šest mesecev kasneje pa je zmagal in tako postal najmlajši svetovni prvak. Položaj svetovnega prvaka je dejansko izgubil šele leta 2000 v boju proti Rusu Vladimirju Kramniku.
Na pogovor, ki ga v nabito polni mariborski Kazinski dvorani snema ekipa RTV, pride Gari Kasparov s polurno zamudo. S spremstvom. Predstavijo mi ga v improvizirani garderobi. Sede za maskirno mizico in maskerki deset minut ne nameni niti besedice. Ko hodiva proti dvorani, izmenjava nekaj ruskih stavkov in vljudno mi pove, da se mu moja ruščina ne zdi tako zelo slaba. Strinjava se, da je poezija ruskega barda Vladimirja Visockega nekaj posebnega. Kasparov je hladen, zbran in miren. Sama imam tremo. Videla sem preveč televizijskih intervjujev, v katerih Kasparov naveličano in zelo nedvoumno pove moderatorjem, da postavljajo dolgočasna in nerelevantna vprašanja. Ko sedeva za okroglo mizico, ga potrpežljivo občinstvo pozdravi kot zvezdnika.

Dober večer, g. Kasparov. Veselim se pogovora o šahu, politiki in o vsem drugem … če seveda je še kaj drugega ...

… seveda je še kaj drugega …

Začniva torej. Ura je 17 …

Ups … Pozno je. Oprostite za zamudo.

Nič hudega. Uro sem omenila zato, ker me zanima, koliko šahovskih partij ste odigrali, preden ste prišli na ta pogovor.

Danes? Danes sem predvsem podpisoval knjige.

Res? Živim namreč v globokem prepričanju, da je šah odvisnost, da se šahist, ki je bil dvajset let v samem vrhu svetovnega šaha, zjutraj najprej nagne nad šahovnico in igra. Torej se motim?

Danes večina šahistov zre v računalniški zaslon, ne v šahovnico. Upoštevati morate, da šaha ne igram več poklicno. Poznam poteze in ne potrebujem šahovnice, da bi razmišljal o šahu. Včeraj sem spremljal otroke, ki so igrali na turnirju, posebej pozorno sem sledil tistim, ki jih poznam. Danes nisem igral šaha. V hotelski sobi bom morda vključil računalnik, ampak najbrž ne. Ne vem, ali je prav, da o šahu govorite kot o odvisnosti.

Po slovitem dvoboju med izraelskim šahistom Borisom Gelfandom in trenutnim šahovskim svetovnim prvakom, Indijcem Višvanatanom Anandom, se je razvnela zanimiva razprava. Vi ste trdili, da je Anandu primanjkovalo zbranosti, s tem pa tudi natančnosti. Mnogi so se spraševali, ali je bila kritika Garija Kasparova umestna in upravičena. Očitno so vaše besede v šahovskem svetu še vedno izredno vplivne …

Mislim, da lahko kritiziramo drug drugega. Če lahko kritiziram Putina, lahko tudi Ananda. Mislim, da so njegove partije v zadnjih nekaj letih senca tega, kar sem spremljal pred desetimi, dvajsetimi leti. Nesprejemljivo je to, da svetovni prvak v štirih letih ni zmagal niti na enem turnirju. Izgubil je nekaj odločnosti, strasti do šaha in do zmage, s tem pa tudi nekaj zbranosti. To se mi zdi žalostno. Tega o nekdanjem kolegu nisem povedal z veseljem, a to je dejstvo. Nenavadno se mi zdi, da sta svetovni prvak in njegov izzivalec v 21. stoletju stara več kot 40 let. Svet je vse mlajši, toda za naslov sta se merila šahista, stara 42 in 43 let, najstarejša finalista doslej. To ne odraža šahovskega razvoja. Nimam se za varuha šaha, vendar ne morem molčati o zdajšnjih kriznih razmerah v šahu.

Bi lahko rekli, da današnji šah ni več tako prefinjen in lep, kot je bil v vaših časih?

Sem le pet in šest let starejši od Gelfanda in Ananda, vendar sem začel zgodaj, zato sodim v prejšnjo šahovsko generacijo. Če pogledamo Magnusa Carlsena in Levona Aronjana, prvega in drugega šahista na svetovni šahovski lestvici, ne morem reči, da so njuni obračuni manj natančni in manj kakovostni od mojih partij s Karpovom. Nenehno opevamo stare dobre čase. Zdi se nam, da je bilo nekoč bolje. Šah je žal nazadoval. Moji obračuni s Karpovom ali obračuni Spaskija in Fischerja so bili odmevni. To je treba pripisati tudi političnim razmeram. Pomislite: Fischer-Spaski, hladna vojna, ZSSR-ZDA. Dvoboj je presegal šahovski okvir. Kasparov-Karpov, staro in novo, Sovjetska zveza, perestrojka, novo razmišljanje in odpiranje navzven. Šahu se ni uspelo prilagoditi sodobnemu svetu, ki nima več političnega ozadja. Če koga danes vprašaš, kdo je svetovni šahovski prvak, nihče ne ve, da je to Višvanatan Anand.

Kaj se je zgodilo s šahom, ko je izgubil razsežnost pomembnega političnega dogodka?

Za šah bi bilo naravno, da postane igra, umeščena v novem okviru športa, kulture, izobraževanja, vendar nam to ni uspelo. Šah je šport, vendar je precej zapletenejši in vznemirljivejši, da bi ga tako ozko opredelili. Ne more se kosati s telesnimi športi, zato bi moral najti svoj prostor nekje vmes, na stičišču. V sodobnem svetu si odvisen od pokroviteljev. Pokroviteljstvo je odvisno od trženja zgodbe. Kakšna je zgodba šaha? Nismo nogomet, ki se mu sploh ni treba tržiti, saj je povsod najpriljubljenejši, zato moramo imeti zgodbo. Žal šah v zadnjih dvajsetih letih ni bil najbolj zanimiv. Zgodbo šaha krojijo Mednarodna šahovska zveza, njen predsednik gospod Iljumžinov in različni spori, zaradi katerih ima šah slab sloves in se mu korporacije izogibajo. Predstavljajte si, kaj se zgodi, ko potencialni pokrovitelj išče informacije o šahu in na spletu najde Mednarodno šahovsko zvezo in lik Iljumžinova, ki trdi, da je spoznal vesoljce, visoko na seznamu uglednih srečanj pa sta še srečanji z nekdanjima predsednikoma Libije in Sirije. Predstavljajte si, kolikšne so potem možnosti, da se Google, Intel ali Coca-Cola približajo šahu?

Lahko bi rekli, da Obama vpliva na ameriški tisk, Putin pa ruski tisk nadzira. To je bistvena razlika. Najin pogovor bo objavljen na slovenski televiziji. V tej državi mi bodo torej ljudje lahko prisluhnili, na ruski televiziji pa nisem nastopil šest let.

V svoji knjigi pravite, da šah zrcali družbene razmere. Navajate Françoisa Philidorja, ki v prelomnem obdobju pred francosko revolucijo zaznava, da so kmetje duša šahovske igre. Opisujete znamenito šolo Mihaila Botvinika, ki se je opajala z vzponom sovjetske znanosti. In če dodam sama, nadvse zanimivo je tudi obdobje Garija Kasparova in njegovih drznih šahovskih potez, ki so morda napovedovale demokratične spremembe. Kaj pa danes? Kako današnji šah zrcali družbo, v kateri živimo?

Hvala za to vprašanje. Je zelo dobro, saj kaže tudi na to, da je šah izgubljen. Niste omenili le tega, da šah zrcali neko obdobje, ampak tudi imena ljudi, ki zagovarjajo neko teorijo ali koncept. Omenili ste Philidorja, Botvinika, lahko bi govorili o Talju, Karpovu ali Kasparovu. Kot sem že omenil, danes ni posameznika, ki bi poosebljal šah. Pomembno je nekaj drugega, namreč realnost današnjega sveta.

Kakšna pa je današnja realnost?

To vprašanje ni pomembno le za šah, ampak za ves svet. Včasih smo imeli hladno vojno, vesoljsko tekmo, obračun dveh sistemov in velika pričakovanja. Nato smo imeli perestrojko, padec berlinskega zidu in spet velika pričakovanja. In kaj imamo danes? Kakšna so zdajšnja pričakovanja? Kaj odločilno zaznamuje sedanji čas? Vsi moramo najti odgovor na to vprašanje. To bo morda pomagalo tudi šahu.

Predlagam, da se vrneva.

V preteklost?

Da. Še preden se posvetiva Globoki modrini in drugim strojem.

Tudi to je preteklost.

Drži. Rodili ste se v Bakuju v Azerbajdžanu, materi Armenki in očetu, ruskemu Judu oziroma sovjetskemu Judu. Kdo ste torej? Za kaj se imate?

Nekoč ste bili Sovjet, kaj ste danes, ste Armenec, Jud, Rus? Je to sploh pomembno?

Odgovor se skriva v naravi sovjetske države, naslednici ruskega imperija. Vsak imperij je imel vlogo talilnega lonca. Podobne stvari, kakršne je doživela moja družina, so se dogajale zunaj Francije v francoskem imperiju ali v britanskem imperiju nekje v Indiji. Imperiji so združevali ljudi različnih narodnosti, ki so imeli skupno kulturno, jezikovno in zgodovinsko okolje. Baku je bil v nasprotju z nekaterimi prestolnicami sovjetskih republik, kot sta armenski Erevan ali gruzijski Tbilisi, južno oporišče imperija. V Bakuju se je govorilo rusko. Združeval je različne narodnosti, ki so se zlile v sovjetsko nacijo. Ljudje so govorili rusko, sodili so v isto kulturno matrico. V materini družini so bile tri hčerke. Ena se je poročila z Judom, druga z Armencem, najmlajša z Azerbajdžancem. Čeprav smo bili družina, so imeli moji bratranci in sestrične različne korenine. Naši otroci so spet drugačni. Sem Rus brez kančka ruske krvi.

Kakšni so bili stari časi sovjetskega šaha?

Odraščal sem v Bakuju, ta je drugačen od Moskve, ki sem jo občasno obiskoval na poti na tuje turnirje. Takrat nisi mogel kar tako iz Sovjetske zveze. Mejo si moral prestopiti v prestolnici. Mika me, da bi rekel, da je bilo takrat bolje, k temu me napeljuje več stvari. Država je šahu posvečala zelo veliko pozornosti. Veliko denarja so namenili iskanju mladega Karpova, Kasparova in drugih nadarjenih šahistov, da bi postali izjemni in v tujini zastopali državo. Doživeli smo več lepega, kot doživljajo zdaj. Toda zelo sem previden pri poveličevanju preteklosti. Živeli smo v Sovjetski zvezi, komunistični diktaturi. Čeprav sem imel kot uspešen šahist nekatere prednosti, nisem mogel ubežati pritiskom režima, sploh ko sem igral na visoki ravni in sem ogrožal prevlado Karpova.

Povejte nam kaj o tem. Kakšni so bili ti pritiski?

Vsak nedemokratičen režim se boji sprememb. Sovjetske oblasti se na začetku napetosti med menoj in Karpovom, zlasti pred dvoboji, niso ozirale na moje korenine. To ni bilo odločilno. Bolj kot moje judovstvo jim je bilo pomembno to, da je bil Karpov njihov. Bil je kot partijski vojak. Predstavljal je trdnost režima in stagnacijo. Ko je Brežnjev sprejel Karpova po drugi zmagi nad Korčnojem, mu je čestital, ker je ubranil krono. S tem je slehernemu sovjetskemu birokratu sporočil, da je status quo nedotakljiv.

V tistih časih niste bili zelo politični. Bili ste prezasedeni s šahom.

O Sovjetski zvezi se nisem nikoli slepil. Odraščal sem v bakujskih intelektualnih krogih. Zaradi očetovih sorodnikov, judovskih izobražencev, sem prebral veliko knjig, Solženicina in druge oporečnike. Zastavil sem si en sam cilj – postati svetovni prvak. Tega nisem hotel ogroziti, zato sem se denimo včlanil v komunistično partijo. Ne sramujem se ničesar, kar sem storil, toda nisem hotel narediti ničesar, kar bi me vrglo iz tira. Ko sem se sredi osemdesetih let prvič udaril s sistemom, sem postal bolj političen. Leta 1985, ko je nemški Der Spiegel objavil pogovor z menoj, je bila to za sovjetske oblasti nekakšna bomba. Takrat sem dojel, da bo dvoboj s Karpovom več kot le poskus, da spremenim razmere v svetovnem šahu.

Kje vidite pozitivne politične sile v Rusiji? Je to koordinacijski svet opozicije, s katerim sodelujete tudi vi?

Sam nasprotujem nasilju in podpiram izražanje javnega mnenja. Na prvem mestu so volitve. Nedemokratični voditelj najprej izniči povezavo med javnostjo in vlado. Prav tako pomembni so mediji, ki vladi omogočajo, da vidi svoj pravi obraz. Putin je postopoma izničil vse plasti javnega nadzora v vladnih ustanovah. Koordinacijski svet se mi zdi zelo pomemben, saj smo prvič po več letih izpeljali volitve. Nekateri pravijo, da so bile skromne, saj je glasovalo le 82 tisoč ljudi, večina prek spleta. Volitve so bile izpeljane kljub nasprotovanju države. V nasprotju s Putinovimi volitvami so bile to preverljive in pregledne volitve.

Toda zunanjemu opazovalcu se kljub zavedanju, da predsednik Putin vpliva na medije, zdi, da Rusi molčijo, da se ne upirajo, ker morda ne želijo velikih sprememb. Rada bi vedela, kdo je v resnici vaš nasprotnik. Je to Putin s svojimi ljudmi ali je to pretežno pasivno javno mnenje?

Začel bom s predpostavkami. V vašem vprašanju je več predpostavk, na katere moram odgovoriti. Omenili ste Putinov vpliv. Lahko bi rekli, da Obama vpliva na ameriški tisk, Putin pa ruski tisk nadzira. To je bistvena razlika. Najin pogovor bo objavljen na slovenski televiziji. V tej državi mi bodo torej ljudje lahko prisluhnili, na ruski televiziji pa nisem nastopil šest let. Čeprav se v Rusiji povečuje število spletnih uporabnikov, pa splet ni tako vpliven kot prvi, drugi in tretji televizijski program, na katerih ljudem nenehno perejo možgane s politično propagando. S tem se je težko kosati. Omenili ste, da je javno mnenje pasivno. Zanimivo je to, kako se meri javno mnenje. Ko pogledamo, kako ljudje živijo, so vsi kazalci režima slabi. Ko jih sprašujemo o politikih, se kazalci spremenijo. Kako potekajo javnomnenjske raziskave? Ljudi po telefonu sprašujejo o njihovem mnenju. Slušalko navadno dvignejo ljudje, rojeni v Sovjetski zvezi. Ti vedo, kako je s telefonskimi zvezami v Rusiji. Sploh če anketarji sprašujejo o Putinu. Če analiziram to dogajanje, bi lahko rekel, da so temu režimu dnevi šteti, saj je preživel svoj zgodovinski okvir. V Rusiji se bojimo sprememb, sploh po izkušnji iz devetdesetih let 20. stoletja. Šele ko bodo ljudje jasno videli prihodnost, jih bo na ulicah več milijonov. To je najpomembnejši cilj opozicije. Pomagati mora, da bo prihodnost brez Putina zbujala upanje. Ljudem moramo povrniti upanje.

Kako daleč bo šel Putin v boju proti opozicijskim voditeljem, kot ste vi? Poleti ste bili aretirani. Kako so ravnali z vami?

Še sem živ.

Preživeli ste. Dobro. Dobro ste videti.

Hvala. Vsaka aretacija pusti brazgotine, telesne in psihološke.

Kako daleč bi šlo rusko vodstvo v boju proti Gariju Kasparovu?

Ločiti moramo odnos do mene in do mojih kolegov. Proti številnim je uveden kazenski postopek ali so zaprti. Putinov režim je v nasprotju s klasičnimi diktaturami odvisen od uslug Zahoda. Denarja nima v Iranu, na Kitajskem ali v Venezueli, ampak v bankah v Evropi ali ZDA. Ne sme pretrgati vseh vezi, zato mora paziti in spoštovati nekatera ravnotežja. Zato se ne bodo spravili nad Garija Kasparova. Pokazali so že, da me moje ime ne varuje, ampak sem tukaj, torej lahko potujem. Nič se mi ni zgodilo. Splošno pa se razmere zaostrujejo. Mislim, da bo Vladimir Putin, če bo njegov položaj ogrožen, pripravljen na vse. Ukazal bo, da na ulicah streljajo na ljudi. Ne sprašujemo se, ali bo to storil ali ne. Po vseh teh letih oblasti in nadzora bo ravnal kot Gadafi in ne kot Mubarak.

Kako živite v Rusiji? Ste obdani s telesnimi stražarji?

Če te lahko obdaja en telesni stražar, potem me obdaja. Obdaja me en telesni stražar.

Pazite na to, kaj jeste in kje? Se še vedno izogibate potovanju z Aeroflotovimi letali?

Zdaj že. Ker živim v Rusiji, se na dolgih potovanjih težko izognem letalom. Številni me sprašujejo o telesnih stražarjih. V Rusiji te ne bodo varovali, če se nate spravi država. Moji telesni stražarji se izmenjujejo. Nekatere so aretirali z menoj in so končali v zaporu. To je za nekdanje policiste huda psihološka težava. V Rusiji se bojimo neizzvanih napadov, ko te ne napade država, ampak huligan. Ano Politkovsko so ustrelili pred vrati stanovanja. Telesni stražar takega napada ne more preprečiti, lahko le oteži pripravo. Veliko plačujem za to, da imam s svojo družino, ki živi v Moskvi, nekakšno zaščito.

Če bi rusko politiko pod Putinom primerjali s šahovsko partijo, kje je zdaj ruska opozicija? Je še vedno pri otvoritvi? Je že blizu srednje igre ali še ne?

Zelo previden bi bil pri primerjavi ruske politike, ali kakorkoli ji že rečemo, s šahom. Šah ima točno določena pravila in nepredvidljiv izid. V ruski politiki je ravno nasprotno. Zanima vas, kako uspešna je opozicija. Še vedno je v igri!

Ste se na začetku politične poti zavedali, da bo politične cilje tako težko doseči?

Predvsem je politika nevarnejša, kot sem mislil, a smo vse bližje cilju. Če vztrajate pri šahovski oceni, bi lahko rekel, da je na začetku moje politične kariere kralju grozil mat v eni potezi. Takrat ne moreš razmišljati o strategiji, taktiki, izboljšani postavitvi kmetov in prevzemu sredine, ampak se bojuješ za obstanek. Strategija opozicije je bila usmerjena v obstanek in nadaljevanje dela. Leta 2006 je bilo na ulici nekaj tisoč ljudi, zdaj je štirideset tisoč premalo. Zbrati se jih mora sto tisoč ali še več. Zbralo se jih je že dvesto tisoč. Napredujemo, toda približujemo se vrhuncu.

Kako je s šahom v sodobni Rusiji, kakršno opisujete? Ali rusko mladino šah zanima bolj kot drugod po svetu, ker ima Rusija tako izjemno tradicijo?

Odgovor je: seveda ne, šah jih zanima manj. Ko sem začenjal, pred več kot štiridesetimi leti, so imeli starši manj izbire. Otroke so usmerili v šport, glasbo, znanost, balet. Na izbiro ni bilo politike, poslovnega sveta in prava. Možnosti so bile zelo omejene. Če bi se dandanes več milijonov otrok ukvarjalo s šahom, bi bilo več možnosti za novega Karpova ali Kasparova ali Fisherja. Velike številke so odločilne. Vse je odvisno od vpliva države in podpore javnosti. Danes je najuglednejša šahovska država majhna. Armenija je le malce večja od Slovenije. Ima 3,5 milijona prebivalcev, toda zmagala je na treh šahovskih olimpijadah od zadnjih petih. Ima izjemno reprezentanco. Uspešna je tudi zato, ker so šah uvedli v šolo. Je edina država, v kateri je šah obvezen predmet. To je bilo sprejeto pred dvema letoma. Napredek je spodbudil predsednik armenske šahovske zveze, ki je tudi predsednik države. Tam spoštujejo razum. V Rusiji je ravno nasprotno. Putinov režim prezira razum. Takšne diktature so nezaupljive do kakršnekoli intelektualne dejavnosti. Šah ni popolnoma obubožan, še vedno ga financirajo, a nima tolikšne državne in javne podpore kot nekoč.

Kaj skušate doseči s svojim šahovskim skladom in kakšna je njegova usmeritev?

Idealna bi bila svetovna usmeritev, toda začeti je treba tam, kjer lahko pridobiš denar. Pred desetimi leti sem začel v ZDA, saj je bilo dovolj ljudi, ki so želeli podpreti prihodnost svojih otrok. V Rusiji je veliko bogatašev, vendar ti ne vlagajo v Rusijo. Šahovski sklad Kasparova je bil v ZDA ustanovljen leta 2002 zato, da bi pripravili načrt za uvedbo šaha v šole. Že takrat je bilo dovolj dokazov, da postopna in zgodnja uvedba šaha izjemno vpliva na izobraževanje in družbeni razvoj otroka. Delujemo na najuglednejših ameriških zasebnih šolah in na prikrajšanih mestnih šolah. Vplivi šaha so bili izjemni. Navdušeni so bili starši in ravnatelji. Šah je vse povezal. Lani sem sklad odprl tudi v Evropi v Bruslju, da bi razširil svojo zamisel in izkoristil številne programe, ki so se začenjali v Evropi. Doslej nihče ni znal združiti in izkoristiti učinka šaha na izobraževanje. Prepričan sem, da lahko šah in izobraževanje pomagata preseči klasično staromodno učilnico, ki je dobrih sto let enaka, in ustvarita sodobno izobraževalno okolje. To je zelo pomembno za današnjo iPad generacijo. Otroke moti, če sporočanje ni obojestransko, interaktivno. V učilnici je učitelj edina avtoriteta, edini vir ustvarjalne pobude. Evropski parlament je sprejel pisno deklaracijo o uvedbi šaha v šolah. To je bila logistična mora, saj je Evropski parlament razdeljen. Pozitivno je to, da smo zbrali glasove vseh političnih skupin, konservativcev, socialistov, liberalnih demokratov, zelenih. Vseh. Slovenija ima osem evropskih poslancev, vendar so nam dali stoodstotno podporo. Deklaracija ne koristi le evropskim državam, ampak tudi drugim. Ugledna politična ustanova je prvič javno podprla združitev šaha in izobraževanja. Zbrali smo 415 podpisov. Potrebovali smo jih 378. Tudi zunaj Evrope z zadovoljstvom razkazujem ta dokument. V brazilskih slumih oziroma favelah so otroci, ki so bili uspešni v šahu, začeli verjeti, da so lahko uspešni, ne le v nogometu in boksu, ampak na intelektualni ravni. V JAR-u smo opazili, da ima šah izjemno povezovalno vlogo, saj je tamkajšnja družba razdeljena.

Danes je najuglednejša šahovska država majhna. Armenija je le malce večja od Slovenije. Ima 3,5 milijona prebivalcev, toda zmagala je na treh šahovskih olimpijadah od zadnjih petih. Ima izjemno reprezentanco. Uspešna je tudi zato, ker so šah uvedli v šolo.

Kako tesno boste sodelovali s šahovsko akademijo, ko bo začela delovati v Sloveniji? Vas bomo pogosteje srečevali v Mariboru in Ljubljani?

Zagotovo dvakrat na leto. Če se bo vse izšlo tako, kot pričakujemo, bomo izvajali podoben program kot v ZDA. Opravili bomo selekcijo. Imate dobre trenerje, kot sta Aleksander Beljavski in Adrian Mihalčišin. Slovenska šahovska skupnost je razvita. Zagotovili bomo ustrezno selekcijo evropskih otrok, saj bo to evropska akademija. Zagotovo bo koristila tudi slovenskim šahistom. Gostitelju pripada poseben sedež za najboljšega fanta ali dekle.

Koliko ur na dan mora trenirati otrok, če želi postati novi Gari Kasparov?

Tega ne moremo meriti po urah, ampak po strasti. Če so pripravljeni sedeti pred šahovnico ali zaslonom, je to krasno. Ne bi jih smeli ovirati. Jaz sem sam začel igrati šah, kar je pomembno. V Pionirsko palačo sem hodil igrat šah le ob nedeljah, saj je bila zelo daleč. Nihče me ni mogel peljati. Enkrat na teden sem tam igral z drugimi in delal s trenerjem. Šah sem vzljubil. Strast je bila odločilna. Ni treba pretiravati, da ne bi zadušili šahovske lahkote. Najti je treba pravo mero.

Kakšno je življenje najboljšega šahista na svetu? Ali ni nekoliko samotno? Vtis je, da šahisti ves čas šahirate, se pripravljate in analizirate, da ne zapravljate časa z zabavo.

Verjemite, vsak zapravlja čas.

In kako to počnete vi?

Če se ozrem nazaj, bi lahko rekel, da sem polovico življenja samo zapravljal čas.

Gotovo se šalite. To ne more biti res.

Nenehno zapravljamo čas. Prepričan sem, da je človek najustvarjalnejši pri zapravljanju časa. Temu se ne da izogniti. Večkrat si ogledamo isti film, pogosto počnemo stvari, ki niso pametne in koristne. Nenehno zapravljamo čas. Če bi analiziral svoje življenje, bi hitro našel stvari, ki niso bile smiselne.

Bili ste eden prvih poklicnih šahistov, ki je imel agenta. Vam je to zelo spremenilo življenje, saj vam je še nekdo drug poleg soproge urejal življenje?

Trikrat sem se poročil. Z agentom pa sem začel prvič sodelovati v osemdesetih letih v Sovjetski zvezi. Čudno je bilo, saj takrat še nismo potovali svobodno. Tudi denarni odnosi z državo so bili čudni. Šahisti so bolje zaslužili kot drugi športniki, vendar sem moral do leta 1990 večino zaslužka dati državi. Leta 1990 sem se odrekel državni podpori in pretrgal vezi s športnimi funkcionarji. Zdelo se mi je normalno, da ta del prepustim agentu in mu za to plačam. Sem zelo dejaven človek, kar je agentu oteževalo delo. Povedal sem, kaj se mi zdi prav in kaj ne. Večkrat sem se zmotil. Ne smeš se vtikati v delo izkušenega človeka.

Vaš agent je pred petimi leti v nekem dokumentarnem filmu rekel, da ste vedno točno vedeli, kaj hočete. Za šahovnico ste bili genij in profesionalec, v zasebnosti pa človeški in zato zmotljivi.

Vsekakor. To lahko potrdim tudi sam.

Kakšne zmote imate v mislih?

Različne. Spet sva pri zapravljanju časa. Delal sem različne napake. Občudujem tiste, ki se učijo iz napak in jih ne ponavljajo. To je možno le v knjigi. Vse velike osebnosti so grešile. Ko jih spoznavamo v knjigah, je vse popolno. Tudi moj življenjepis bo gotovo popoln.

V mislih imam napako, na katero ste nekoč sami opozorili. Leta 1993 ste izstopili iz svetovne šahovske zveze Fide. Pozneje ste ocenili, da je bila to nepremišljena napaka.

Drži. Še huje, napaka je bila premišljena.

Kaj se je torej zgodilo? Zanašali ste se na to, da ima Nigel Short na Zahodu močno podporo, vendar vaju zahodni šahisti na koncu niso podprli. Je to ta napaka, torej premišljena napačna presoja?

Res je. To je bila premišljena napačna presoja. Presojal sem na podlagi šahovskih razkolov iz leta 1989, ko je propadla Zveza velemojstrov, ki sem jo ustanovil s kolegi in belgijskim poslovnežem Besslom Kokom. Ta zveza je Fideju skoraj prevzela svetovni turnir, a ga nazadnje ni, zaradi nesoglasij med vzhodnimi in zahodnimi igralci.

Je bil vaš finale z Niglom Shortom v Londonu 1993. leta prvi nepolitični dvoboj po desetletjih političnega šaha in velikih šahovskih dvobojih Karpov-Kasparov, Fisher-Spaski? Kaj pa Kasparov proti Niglu Shortu?

Rekli ste nepolitični dvoboj, vendar ste prej v vprašanju sami poudarili političnost premišljene napake. Pričakoval sem, da bom na podlagi napačne ocene oživil sanje iz 90. let. Mislil sem, da je svet še razdeljen na Zahod in Vzhod. Šah sem hotel še bolj približati profesionalizmu. Denar sem črpal iz Evrope, vendar je bilo politično ozračje drugačno in nisem uresničil sanj. Dvoboj z Niglom ni bil tako političen kot s Karpovom, vendar je bil političen zato, ker je v svetu šaha povzročil razkol, ki je škodoval razvoju šaha. Priznal sem, da je bila poteza slaba, številni kolegi niso premogli toliko poguma, da bi spoznali, da bi lahko z združitvijo popravili napako. Imeli smo veliko priložnosti, vendar se niso hoteli izpostaviti in so čakali na razplet. Mislili so, da gre za moj osebni obračun. Niso dojeli, da sem hotel poživiti svet šaha in priskrbeti sponzorske pogodbe, ki jih nismo imeli in jih še vedno krvavo potrebujemo.

Dvoboj z Niglom Shortom je zanimiv še zaradi nečesa. Dobro se spominjam tega prvenstva, vajinih spopadov v dvorani londonskega hotela Savoy in vsega spremljevalnega dogajanja; časopisni in televizijski novinarji z vsega sveta, Channel 4 je neposredno prenašal finale. Bila sta bolj rokovska zvezdnika kot šahista. Kako se spominjate tega obdobja? Je bila vsa ta pozornost dobrodošla ali moteča za resnega šahista?

Ko že omenjate dvoboje z Niglom Shortom – leta 1987 sva bila še bolj v vlogi rokovskih zvezdnikov. Nigel je bil mlad vzhajajoči britanski zvezdnik, jaz pa novi svetovni prvak. Februarja 1987 sva odigrala prvo partijo hitropoteznega šaha, igra je trajala 25 minut. To je bilo revolucionarno. Številni kolegi so temu rekli prostitucija, češ da to uničuje klasični šah. Pomerila sva se v diskoteki na londonskem hipodromu. Oder se je dvigal in spuščal, imela sva črn in bel smoking. Bilo je veličastno. Leta 1993 je dobro kazalo, vendar se je Nigel žal prehitro zlomil. Po štirih partijah sem trikrat zmagal in enkrat remiziral. Bojeval se je, vendar ni bilo razburljivo. Zmagal sem brez večjih težav.

Zlahka priznate napako?

Ja, vsekakor. V svetovnem šahovskem vrhu ne bi preživel dvajset let, če ne bi znal slediti nauku svojega učitelja Mihaila Botvinika, ki je opozarjal: »Analiziraj igro, poišči napako in jo priznaj.« Napako torej zlahka priznam. Želim si, da bi jih bilo čim manj. Prepričan sem, da je objektivnost najpomembnejša za dolgotrajen uspeh.

Ali med šahisti, ki so zdaj v ospredju, zaznavate željo po spremembah?

Žal ne.

Govoriva tudi o šahistih, med katerimi so vaši varovanci, trenirali ste na primer izvrstnega norveškega šahista Magnusa Carlsena, ki je na vrhu lestvice Fide, in druge.

Reciva, da so prevzeli le moje igralsko znanje, drugega pa ne.

Posvetiva se še eni pomembni temi, izkušnji z Globoko modrino in drugimi šahovskimi računalniki. Leta 1985 ste odigrali simultanko z 32 računalniki. Kar osem od teh računalnikov se je imenovalo po vas, Kasparov I, Kasparov II … Premagali ste čisto vse modele Kasparov. Najbolj osupljivo je, da IBM ni nikoli objavil podatkov. Ste jih sploh kdaj videli?

Ne. Hitro so jih zaklenili in razstavili računalnik.

Zakaj so to storili? Kako si to razlagate?

Razlag je več.

Katera je najverjetnejša?

Korporacije nočejo razdajati svojih podatkov.

Ničesar niste videli?

Tega, kar sem hotel, ne. Hotel sem najti dokaz, da stroj odločitve sprejema samostojno. V znanosti bi morali uspehe potrjevati s ponovitvijo nečesa. Globoka modrina je odigral en dvoboj, šest partij. V javnosti ni bilo drugega dvoboja. Čeprav jih je bilo več, niso dostopni.

Včasih ob dvobojih na spletu prebiram komentarje amaterjev o slabih potezah in se jezim: Kdo ste, da kritizirate? A takšno je življenje. Danes srečate sredi arabske puščave beduina z i-Phonom, ki ima na dlani več podatkov, kot jih je imel Churchill. In? Takšno je življenje.

Vam niso takoj ponudili še enega dvoboja?

Ne, ravno nasprotno, zavračali so ga. Takrat se je razblinilo upanje, da bi lahko ta poskus razčlenil meje človeške ustvarjalnosti in surove moči računanja oziroma primerjal surovo moč računanja s človeško ustvarjalnostjo, intuicijo. Dvoboj je bil šele leta 1996 v Philadelphii. Zmagal sem. Z dvobojem iz leta 1997 se je ta zgodba nadaljevala. Upal sem na nov obračun, da bi se maščeval in preveril, ali je bilo vse pošteno.

Ali računalniški šah ne uničuje intuicije in ustvarjalnosti? Si predstavljate, da bi se Mihail Talj meril z računalnikom? Že sama zamisel, da izpod svojih košatih črnih obrvi pogleduje na računalniški zaslon, razblini vso romantiko njegovega šahiranja.

Glejte. Današnji teniški igralci imajo napredne loparje. Prepričan sem, da bi s to novo opremo 50. igralec s svetovne lestvice premagal Björna Borga, če bi ta vihtel star lesen lopar. Ne bi se smeli pritoževati nad tehnološkim napredkom. Pritoževati bi se morali, da je prepočasen, ne prehiter. Marsikaj se spreminja. Številne metode so zastarele. Kaj je tu narobe? To je del napredka. Mislim, da se moramo privaditi na to. Status quo je nevaren. O tem sem prepričan. Nihče ne bo podvomil o genialnosti Mihaila Talja. Še naprej bomo občudovali njegove partije in prebirali njegove izjemne šahovske pustolovščine. Čeprav je računalnik ovrgel številne njegove kombinacije, to ne zasenči njegove veličine.

Se vam v resnici ne zdi, da računalnik nekoliko banalizira intelektualno kraljevskost šahovske igre?

Predstavljajte si: Karpov in Kasparov se v moskovski Stebrni dvorani ali koncertni dvorani Čajkovskega merita za svetovni naslov. Njune poteze opazujejo drugi velemojstri. Ko naredita hudo napako, si vsi mislijo, da so preneumni, da bi to razumeli, in tuhtajo, kaj naklepata. Danes je čisto drugače. Danes se amaterski šahisti pred računalnikom zgražajo, kakšno butasto napako je naredil Carlsen ali pa Anand. Včasih ob dvobojih na spletu prebiram komentarje amaterjev o slabih potezah in se jezim: Kdo ste, da kritizirate? A takšno je življenje. Danes srečate sredi arabske puščave beduina z i-Phonom, ki ima na dlani več podatkov, kot jih je imel Churchill. In? Takšno je življenje.

Z Mihailom Taljem imate sicer nekaj podobnosti. Recimo odnos do nasprotnika. Vladimir Kramnik, številka tri na lestvici Fide, je nekoč razlagal vaše odzive na njegove poteze. On je recimo premaknil konja, vi pa ste zazehali, ali pa ste pokazali veliko presenečenje, ali pa ste se začeli pretegovati … Šahist tako ne ve, kaj naj si misli, in je še bolj prestrašen. Madžarski šahist Peter Leko je nekoč dejal, da je Kasparovu všeč vonj po strahu … počnete to spontano ali namerno?

Ne ... Glejte, vsaka bitka je drugačna.

Kaj ste želeli doseči s svojo knjigo Kako življenje oponaša šah? Kako bi jo prodali komu, ki ga šah sploh ne zanima?

Kratek bom. Nekatere stvari sva že obravnavala. S to knjigo sem poskusil povzeti svoje izkušnje pri sprejemanju odločitev. Glavno sporočilo je, da ne smemo iskati univerzalnega nasveta. Nekateri govorniki nenehno ponujajo nasvete in ljudje jim radi prisluhnejo. Toda sprejemanje odločitev je edinstveno dejanje. Edinstveno je tako, kot sta prstni odtis in DNK. Najti moramo svoj algoritem, ki prinaša uspeh. To je sporočilo. S knjigo navežem pogovor z bralcem. Pozivam ga, naj začne odgovor iskati v sebi, ne pa iskati nasvetov, ki bi mu spremenili življenje.

Zakaj je v vaši knjigi tako malo zapisanega o ženskem šahu? Zapisali ste več nenavadnih stvari: da ženske niso dovolj agresivne za šah in da ne premorejo dovolj zbranosti, da bi tu uspele. To resno mislite?

Začniva pri predpostavki, da sem premalo pisal o tem. Knjiga govori o sprejemanju odločitev. Ženski šah sem analiziral v poglavju Moški, ženske in računalniki. Analiziral sem naravo odločanja. V knjigi sem navedel primere, ki potrjujejo, da imajo različne odločitve prednosti in slabosti. Odločitve žensk znajo biti bolj prefinjene in so lahko zaradi drugačnih prioritet boljše od odločitev moških. Pri šahu me zelo preseneča vztrajno prizadevanje ljudi, ki se upirajo dejstvom. Le Judit Polgár se je za nekaj časa prebila med najboljših deset. Je izjema, ki potrjuje pravilo.

Bobby Fischer se je rad hvalil, da bi vsako šahistko premagal, tudi če bi ji dal figuro prednosti.

Hvalil se je, toda njegova teza je morda veljala pred 40, 50 leti. Razlika se je zmanjšala. Danes ni nujno, da bi še tako dober šahist brez enega kmeta premagal dobro šahistko, kot je ženska svetovna prvakinja Hov Jifan. Dosegajo solidno velemojstrsko raven, toda po Judit Polgár se ni nobena prebila med najboljših sto. Šah vsebuje nekatere elemente, ki šahistke zgodovinsko ovirajo. Več stoletij so bile naše vloge razdeljene. Bojevanje ni bilo eno izmed glavnih ženskih dolžnosti. To se spreminja. V sto letih se je ženska vloga v družbi močno spremenila. Toda spremembe ne pridejo čez noč. Zakaj se pravzaprav pritožujete nad šahom? Lahko navedete kakšno slovito skladateljico?

Gotovo bi jo lahko, vendar sem prav zdaj zelo osredotočena na šah …

Ne, ne, to je dovolj. Skladanje glasbe, arhitektura, slikanje … Poznate veliko slikark?

Ja.

Dobro. Primerljive Picassu? Navedite eno slikarko.

Kaj mi želite s tem povedati?

Zanima me, ali poznate slikarko, primerljivo Picassu, Dalíju, Chagallu ali Gauguinu? Jo? Zakaj se ne pritožujete nad tem? Vzemite papir in naslikajte umetnino. V čem je težava? Nakazujem težave, ki jih ne morete obrniti proti meni. Analiziram dejstva. Ne izumljam teorij. Prepričan sem, da so v nas razlike, ki nam jih je dala narava. Postajajo vse neznatnejše, vendar obstajajo. Najbrž jih ne bomo mogli nikoli izbrisati.

Imate hčeri in sina. Jih učite igrati šah? Vse tri?

Najstarejša ima 19 let, sin 16, najmlajša pa šest. Nekaj zanimanja kaže le najmlajša. Rekel bi, da je zmerno talentirana. Morda bo presegla začetniško raven. Drugih dveh šah sploh ne zanima. Po zakonih genetike naj bi nadarjenost preskočila eno generacijo. Morda bodo vnuki nadarjeni šahisti. Nestrpno jih pričakujem.