Ivo Daneu

Košarko sem začel igrati na peščenih igriščih, kakršna so še zdaj teniška. Žoga se je zelo nepredvidljivo odbijala. Šele kasneje so bila igrišča asfaltna, v Ljubljani smo igrali tudi na igrišču iz rezanih kock iz železniških pragov.

Leta 1970 je pri 32 letih kot kapetan domače reprezentance v Hali Tivoli dvignil pokal za naslov svetovnega košarkarskega prvaka in s tem končal izjemno športno pot. Triinštirideset let kasneje kot aktivni upokojenec spremlja košarkarski razvoj svojih vnukov in pričakuje začetek evropskega košarkarskega prvenstva v Sloveniji.

Košarka je zaznamovala vaše življenje, pa tudi zgodovino slovenskega športa. Kako ste se sploh znašli v košarki? In zakaj smo jo po vašem mnenju v Sloveniji tako vzljubili? V čem vidite njen čar?

To je zelo zanimiva igra. Tako ne mislim le zato, ker sem jo sam toliko časa igral. Prevzela me je že kot šolarja v Mariboru, kjer sem se prvič srečal z njo kmalu po koncu druge svetovne vojne. S košarko sem se lahko zabaval sam, izmislil sem si tako imenovano šolo, niz metov z dveh metrov z levo in desno roko, pa s treh, štirih in petih metrov. Lahko sem jo igral tudi s prijatelji. Pa tudi igra na en ali dva koša omogoča ogromno različnih kombinacij. In prav v tem vidim njeno poglavitno zanimivost. Vedno sem tudi trdil, da ima v košarki član ekipe v napadu vedno veliko prednost pred tistim, ki se brani. Napadalec ima v glavi eno izmed številnih kombinacij, branilec pa jo mora znati prebrati. Gre za igro, ki poleg telesnih sposobnosti zahteva tudi veliko mero inteligence. Pri tem zagotovo ne podcenjujem drugih kolektivnih iger, ki zagotovo vsebujejo oba elementa. Številne športe zelo cenim in jih rad spremljam, a sem prepričan, da jih košarka v tej kompleksnosti nadgrajuje. Zato je tudi postala tako priljubljena.

H košarki vas je pripeljalo tudi naključje, zaradi katerega se vam je zameril nogomet. Kaj se je zgodilo?

Po vojni smo tudi šolarji udarniško delali pri selitvi pokopališča iz mariborskega Ljudskega vrta in urejanju novega športnega parka. Prvo igrišče je bilo prav nogometno. Ko smo se otroci vračali iz bližnjega teniškega kluba, kjer smo pobirali žogice, smo se pogosto ustavili ob nogometnem igrišču. Sedeli smo na ograji za golom, a ker smo bili še majhni, so nam noge bingljale v zraku. Nekega dne smo tako opazovali trening izvajanja enajstmetrovk. Eden izmed zgrešenih strelov, mislim, da ga je sprožil legendarni Janžekovič, me je zadel v glavo, padel sem vznak in omedlel. Res je, takrat se mi je nogomet nekoliko zameril, a kasneje sem ga vzljubil, redno sem hodil na tekme. In hodim še danes.

Vrnimo se k priljubljenosti košarke v Sloveniji. Pri nas je vedno veljala za akademski šport, morda tudi zaradi priljubljenosti med študenti, zlasti v Ljubljani, kjer je prvi razmah doživela z uspehi AŠK Olimpija. Je to razlog za njen status pri nas?

Mislim, da je priljubljenost košarke še veliko bolj splošna. Še vedno je zelo velika, kar sodim po obisku tekem Uniona Olimpije, četudi je kakovost njenega moštva v zadnjih letih padla. Košarko so vzljubili številni ljudje, ne le izobraženski krogi. Prepričan sem, da se bo to septembra pokazalo tudi na domačem evropskem prvenstvu.

Menite, da bo uspešno?

Organizacijsko zagotovo, tekmovalno pa ... Vprašanje je, ali bodo za reprezentanco na koncu res igrali vsi najboljši. Skrbi me odsotnost Erazma Lorbka, ki je zagotovo eden izmed ključnih slovenskih igralcev na centrskih položajih. Bolj miren sem glede zasedbe pri zunanjih igralcih.

Menite, da je ključno vlogo pri razvoju košarke v Sloveniji igral vaš nekdanji soigralec in trener pri Olimpiji, Boris Kristančič?

Nedvomno. Pravo košarko je v Slovenijo sicer prinesel Miloš Kosec, ki se je med drugo svetovno vojno uril v ameriški vojski in je košarko dodobra spoznal v zavezniških vojaških oporiščih v Italiji. Boris Kristančič, »Kristo«, pa je vse to še dodatno nadgradil, tudi s pomočjo svojega strica – oziroma moža njegove tete, ki pa je bil ameriški častnik in mu je iz ZDA pošiljal veliko košarkarske literature. Boris, čigar pot je v nedavno izdani knjigi povzel dr. Rajko Šugman, je bil izjemen košarkarski navdušenec. Škoda le, da se s trenerskim poslom nikoli ni želel poklicno ukvarjati in se mu res docela posvetiti. Če bi se mu, potem bi, o tem sem prepričan, slovenska košarka dosegla še veliko več. Kristo je bil res odličen trener in voditelj. Če bi bil predsednik vlade, bi znal združiti vso Slovenijo in pridobiti vsesplošno podporo tudi za neprijetne in nepriljubljene ukrepe. Toliko o tem, malo za šalo in malo zares. Žal je zdaj že prestar, pa tudi s politiko se ne želi ukvarjati.

Mimogrede, poliglot Boris Kristančič, ki še vedno velja za šampiona razgledanosti, uglajenosti in podjetnosti, je sredi petdesetih let kratek čas igral tudi v Italiji ...

V Rimu, da, v letih 1958 in 1959, ker se je tam izpopolnjeval na področju gradbene tehnologije, saj so v italijanski prestolnici gradili objekte za poletne olimpijske igre leta 1960. Sočasno pa je nastopal za klub Stella Azzurra. Sam trdi, da zastonj. A na koncu so mu podarili mali avto, topolino oziroma fiat 500. A to je bil za nas mercedes ...

V svoji karieri ste dobili dve izrecni ponudbi za igranje v tujini – iz Španije in Nemčije. Zakaj niste odšli?

V Španijo, k madridskemu Realu, ki me je snubil, niti ne bi mogel. Razen če bi emigriral, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Francov režim še močan in politično nesprejemljiv. Vedno sem bil navezan na dom, na domovino, na Slovenijo. Povabilo iz Nemčije, ki je prišlo veliko prej, je bilo drugačno in tja bi sicer lahko šel – in se tudi vrnil – a tudi tja nisem hotel.

Od rojstva na desno oko ne vidim nič. Oziroma – vidim meglo, človeka pa ne morem prepoznati, niti na en meter ne. Moja razlaga je naslednja: ljudje smo najbolj prilagodljive živali na Zemlji.

Zakaj ne?

Pojdimo po vrsti. Moja starša sta bila Primorca, mati iz Trsta, oče pa iz Bazovice. Po prvi svetovni vojni sta bila pregnana, novi dom pa sta našla v Mariboru. Moj ded, mamin oče, je bil po poklicu gradbenik in je mami zgradil hišo v Smetanovi ulici, ki je bila takrat še na obrobju Maribora, zdaj pa je v središču mesta. No, v tisti hiši sem rojen. Na Tržaškem imam sestrično in še vedno rad obiskujem te kraje. Kot otrok pa sem Italijane sovražil, ker so z doma pognali moje starše. Podobno je bilo z Nemci. Dan po nemški zasedbi Maribora, 6. aprila leta 1941, so nacisti očeta zaprli, 2. julija pa so vso našo družino strpali v tovorne vagone in z mnogimi drugimi Slovenci odpeljali v Srbijo. Tam so vagone začeli odklapljati. Našega v vasi Natalinci v Šumadiji, kjer smo ostali nekaj mesecev, potem pa se nam je zaradi dobrih zvez mojega očeta, ki je pred vojno delal za beograjsko turistično podjetje Putnik, uspelo preseliti v Beograd. Tam smo ostali vse do osvoboditve mesta leta 1944. Še danes vsako leto 20. oktobra proslavljam obletnico tega dogodka. No, leta 1945 smo se vrnili v Maribor. Hočem reči, da je tudi to vplivalo na mojo odločitev, da sem leta 1956 zavrnil ponudbo za igranje košarke v Nemčiji, ne glede na to, da so mi obljubljali za tisti čas res veliko. Ob tem pa sem bil na Slovenijo vedno zelo navezan. Vsakokrat sem rad kam odpotoval, a še rajši sem se vsakokrat vračal.

Veljate za mednarodno košarkarsko legendo, pri nas ste bili desetletja vsem na očeh. A le malo jih ve, da vam je v košarki uspelo navkljub temu, da na eno oko ne vidite skoraj nič. Kako vam je to uspelo?

To je bilo pač možno. Od rojstva na desno oko ne vidim nič. Oziroma – vidim meglo, človeka pa ne morem prepoznati, niti na en meter ne. Moja razlaga je naslednja: ljudje smo najbolj prilagodljive živali na Zemlji. Če imaš hibo od rojstva, se temu prilagodiš. Moj problem je še sorazmerno majhen, saj me ni nikoli preveč oviral. Tudi v košarki ne. No, včasih mi je na desni strani ušel kak nasprotni igralec, ki sem ga, da bi lahko spremljal njegovo gibanje, moral tipati. Potem pa so rekli, da sem v obrambi zaspal. Pa seveda ni bilo tako, moj zorni kot je bil omejen.

Ste pa zato morda prav zaradi tako slabega vida na eno oko razvili izjemen občutek v napadu, pri metih, na primer ...

Morda, čeprav bi bilo razlag lahko več. Morda je ta občutek tudi prirojen. Res pa je tudi, da sem met res vztrajno vadil že od samih košarkarskih začetkov v Mariboru. Po treningu sem metal še sam, tristokrat ali celo petstokrat. Ko sem si poškodoval desno zapestje, pa sem z dveh ali treh metrov vadil met z levo roko.

Kot trideset let kasneje nepozabni hrvaški košarkar Dražen Petrović ...

To velja v košarki ter v življenju nasploh. Če nekaj želiš obvladati, moraš biti vztrajen. Nadarjenost ti prinese dvajset ali trideset odstotkov, drugo je delo. Ko gre za šport in košarko, moraš obvladati tehniko, potrebna je dobra telesna pripravljenost, pri čemer je meni pomagala očitno prirojena kondicija, saj jo imam še danes. Vse ostalo pa prinese vadba.

Zdi se nenavadno, da vi, ki ste vedno veljali za nespornega vodjo ekipe na igrišču, kasneje niste uspeli kot trener. Pravzaprav niti niste hoteli prav poskusiti. Zakaj ne?

Za voditelja na igrišču so me navadno postavljali moji trenerji ali soigralci. V košarki je seveda bolj naravno, da je vodja zunanji igralec, saj gradi igro. Center tega seveda ne more. Morda je bila moja sreča tudi v tem, da sem kot igralec velikokrat delal s trenerji, ki so mi voditeljsko vlogo na igrišču dopuščali. Spomnim se Milana Tošića, trenerja Olimpije v sezoni 1969/1970, ko smo zadnjič osvojili naslov jugoslovanskih prvakov. Bil je izjemen človek, profesor športne vzgoje. Treninge je dobro vodil, na tekmah pa ni znal ukrepati v pravem času. To pa so trenutki, v katerih odgovornost pade na kapetana. Trenerja nekako izločiš in se z igralci na igrišču vse dogovoriš sam.

Pa je to v košarki možno še danes?

Zakaj pa ne, seveda je možno. Igralci so na igrišču, vse je odvisno od njih. Pred minuto odmora se sami na kratko lahko na hitro dogovorijo o najpomembnejših stvareh.

S košarkarsko reprezentanco nekdanje Jugoslavije ste veliko potovali, obredli ste skoraj ves svet. Nekoč ste za najzanimivejše košarkarsko potovalno doživetje označili gostovanje na Kitajskem leta 1957, kamor ste sicer uradno odpotovali kot član izbrane vrste Beograda. Kaj vas je tam tako prevzelo?

Do turneje je prišlo v izjemno zanimivih športnih in političnih okoliščinah. Sam sem šele jeseni 1956 iz Maribora prišel v Ljubljano, kjer sem za AŠK Olimpija odigral samo zadnji dve prvenstveni tekmi. Na mednarodni ravni sem bil še nekoliko manj izkušen igralec, zato je bila turneja po Kitajski zanimiv športni izziv. Na politični ravni pa so se prav v tistem času začeli ponovno vzpostavljati stiki med tedanjo Jugoslavijo in Kitajsko, ki je na gospodarskem področju zaključevala prvo petletko novega Maovega režima. Prav športniki naj bi – tako kot je to na splošno značilno – bili tisti, ki bi pomagali pri odpiranju vrat. Kitajska stran je povabila na turnejo moško in žensko košarkarsko ekipo iz Jugoslavije. Plačali so vse, bivanje in prevoz ...

… z vlakom po transsibirski železnici?

… sploh ne. Z majhnimi letali – večjih ni bilo na voljo – čez celotno tedanjo Sovjetsko zvezo. Postopoma do Kijeva in naprej v Moskvo, kjer smo prespali, potem pa prek sibirskih mest do Irkutska, kjer smo doživeli strahovit snežni metež. Eden izmed članov delegacije je doživel živčni zlom in ni hotel več naprej. No, potem smo le prišli do Pekinga.

In kaj je bilo tam?

Bilo je neverjetno. Morate vedeti, bilo je leto 1957, ko pri nas v Sloveniji in Jugoslaviji ni bilo še ničesar, živeli smo zelo skromno. Na Kitajskem pa so nas gostili kot lorde, kot superbogataše. Tega si pred to turnejo sploh nismo znali predstavljati: da bi vsakogar od nas stregla po dva natakarja, da so nam vsak dan oprali in zlikali perilo ... Vsak dan smo bili pri frizerju. V enem mesecu smo odigrali samo devet tekem, trenirali pa nismo kaj dosti.

Nič čudnega, da ste vse tekme izgubili!

Kitajska se nam je tedaj, tik pred zloglasnim »velikim skokom naprej«, zdela kot pravljična dežela. Po njej smo se vozili z vlaki s spalnimi vagoni, se ustavili v številnih mestih od Pekinga do Šanghaja in nazaj. Ti vlaki so vozili s hitrostjo 40 kilometrov na uro. Čez dan smo lahko opazovali kmete na poljih, ki so delali brez vsakršne mehanizacije. Najbolj so se mi vtisnili v spomin nosači vode z dolgimi palicami z dvema vedroma na vsakem koncu. Neverjetno se mi je zdelo, kako so s polnimi vedri tekli kot za stavo, s praznimi pa so se premikali silno počasi in očitno tako počivali. Bilo je navdušujoče in hkrati nepojmljivo. Jedli smo vse možno, tudi kače ...

Ste bili po tem še kdaj na Kitajskem?

Ne, to je bilo prvič in zadnjič. Seveda bi me zanimalo, kako je zdaj tam. Čeprav domnevam, da se je vse zelo spremenilo.

Kako v pričakovanju domačega evropskega prvenstva gledate na košarko, ki ste jo s soigralci igrali pred 43 leti na svetovnem prvenstvu v Ljubljani? Koliko se je spremenila igra?

Samega sebe sem na televizijskem zaslonu prvič videl igrati precej let po koncu kariere, na zabavi ob petdesetletnici nekdanjega soigralca Petra Martra. Nekdo mu je priskrbel posnetek naše tekme z ZDA na svetovnem prvenstvu leta 1970. Ko sem to videl, sem se začel do solz smejati. Vse je bilo tako smešno, od dresov do hitrosti igre. Morda pa je bil posnetek upočasnjen, kajti v primerjavi z današnjo košarko se je vse zdelo kot tako imenovani slow motion. Čeprav smo pa morda tudi mi, sploh v kakšnem protinapadu, znali akcijo kar hitro odigrati.

Mlajše košarkarske generacije si sploh ne znajo predstavljati, skozi kakšne revolucionarne spremembe ste s soigralci korakali. Od igrišč na prostem, na asfaltu, z usnjenimi žogami ...

Kaj asfalt! Košarko sem začel igrati na peščenih igriščih, kakršna so še zdaj teniška. Žoga se je zelo nepredvidljivo odbijala. Šele kasneje so bila igrišča asfaltna, v Ljubljani smo igrali tudi na igrišču iz rezanih kock iz železniških pragov. To je bilo najtrše igrišče, na katerem sem igral. Potem smo se selili v dvorane in na parket. To se nam je zdelo kot hotel s šestimi zvezdicami, ne petimi ...

Podlaga je bistveno vplivala na spremembe v košarki. Kaj pa žoge?

Ko sem začel igrati, so bile še usnjene. Kar pomeni, da niso bile povsem okrogle. Prej jajčaste. Posebej pri prostih metih si jo moral znati prav obrniti.

Nekega dne smo opazovali trening izvajanja enajstmetrovk. Eden izmed zgrešenih strelov, mislim, da ga je sprožil legendarni Janžekovič, me je zadel v glavo, padel sem vznak in omedlel. Takrat se mi je nogomet nekoliko zameril.

Kdaj ste v roke dobili prvo gumijasto žogo?

To je bilo v petdesetih letih, še ko sem igral v Mariboru pri tedanjem Poletu. Na gostovanju je bilo ameriško vojaško moštvo, kot del nekakšne kulturne pomoči. Z njimi se nismo mogli ali znali dogovoriti, da bi nam eno podarili. Pa smo si jo nekako vzeli sami. Dogovoril sem se, da je eden izmed naših prijateljev v trenutku, ko sem vodil protinapad, odvil varovalko in izključil razsvetljavo igrišča v Ljudskem vrtu. No, v temi sem žogo vrgel na sosednje odbojkarsko igrišče, kjer je že čakal njen »sprejemnik«. Tako je žoga izginila. Tedanji sekretar Košarkarske zveze Slovenije Peter Breznik nas je hotel zaradi tega kaznovati. No, »izgubljena« žoga nam je pri treningu kasneje prišla zelo prav. Je pa res, da je bil tudi s prvimi domačimi gumijastimi žogami križ, tako imenovane tigar(i)ce so nam prstne blazinice ogulile do krvi. A najpomembnejša sprememba je bila zagotovo selitev košarke v dvorane. Pred tem smo košarko igrali tudi v dežju in, sploh v Ljubljani, tudi v snegu.

Mednarodno kariero ste končali v Ljubljani, na domačem svetovnem prvenstvu, kot kapetan zmagovite domače reprezentance. Kje pa ste odigrali svoj najmočnejši turnir?

Vedno sem posebej dobro igral v Južni Ameriki, tako leta 1963 v Braziliji kot tudi leta 1967 v Urugvaju, obakrat, ko smo osvojili srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu. Vmes pa tudi v Čilu, kjer smo na neuradnem prvenstvu celo zmagali. A res, najbolje mi je šlo v Montevideu leta 1967, ker sem tedaj znal enega svojih najbolj prepoznavnih metov – horog – izvesti tudi z levico. Pred tem sem imel namreč dlje časa poškodovano desnico.

Kaj pa v Ljubljani leta 1970?

Takrat sem kljub vsemu igral zelo sproščeno, čeprav sem bil pred tem poškodovan. Že dve leti prej sem vedel, da bom leta 1970 končal kariero. Imel sem družino in redno službo ... Prvenstvo se je odlično posrečilo, ekipa je bila odlična.

Kar omenjate, je tudi iz današnjega zornega kota presenetljivo. Dolga leta ste bili eden izmed najboljših košarkarjev na svetu, v tem času pa ste redno delali.

Bil sem namreč eden izmed redkih članov Olimpije, ki ni končal študija. Pravzaprav študija športa sploh nisem niti prav začel, ker so me s tedanjega ljubljanskega inštituta oziroma višje šole za telesno kulturo, predhodnice današnje Fakultete za šport, vrgli tako rekoč že ob prihodu, leta 1956. Niso me namreč hoteli pustiti na priprave in reprezentančno turnejo na Poljsko. To je bila moja prva turneja in sem si močno želel iti. In sem šel. Kasneje, ko sem kot košarkar uspel, so me nekajkrat vabili nazaj. A sem trmast. Dvojno trmast, ker sem po starših Primorec, rojen pa na Štajerskem.

In kaj ste poklicno počeli, medtem ko ste blesteli pod koši?

Začel sem v podjetju Prehrana, kjer smo v petdesetih letih po ameriškem vzoru začeli postavljati samopostrežne trgovine. Prva je bila v današnjem Kozolcu, druga nedaleč stran ob Dalmatinovi ulici. Tista je bila »moja«. Vsi smo delali vse, prvih štirinajst dni sem na primer vrtel glasbo, najtežje pa so bile inventure. Kot športnika so me pogosto uporabili za to, da sem skakal po visokih zabojih in popisoval blago in številke. Kasneje, leta 1963, pa sem postal predstavnik Zagrebškega velesejma v Sloveniji. V podjetjih, ki sem jih v tej vlogi obiskoval po vsej Sloveniji, so mi toliko pomagali, da sem nekaj pogovorov lahko opravil že bolj zgodaj zjutraj, da sem bil do popoldneva in treningov že v Ljubljani. Po drugi strani pa sem imel, predvsem pred odhodom na olimpijske igre v Mehiki leta 1968, s šefi v Zagrebu tudi nekaj težav. Kasneje, po koncu kariere, sem delal tudi v novomeški Industriji motornih vozil.

Da bi ostali v košarki kot trener, to vas pa ni zanimalo?

Trener v Olimpiji sem bil za kratek čas dvakrat, obakrat zato, ker drugega niso našli. A ugotovil sem, da nisem za ta posel. Težko mi je bilo igralcem po stokrat ponoviti neko stvar. Sam sem bil navajen, da smo vse razumeli takoj. Če je trener moral nekaj ponoviti trikrat, smo veljali za butalce. Skratka, nisem bil za to. Pa tudi sicer se nisem maral videti v funkcijah in poklicih, kjer bi moral kričati na ljudi. Zato sem zavračal tudi ponudbe, da bi bil direktor Olimpije ali pa, kasneje, sekretar republiške Zveze telesnokulturnih organizacij. Sodelavcev preprosto nisem znal gnjaviti. Zaupali pa so mi sektor mladinskega športa, kjer sem ostal do konca osemdesetih let.

Kar vas je – posredno – za kratek čas privedlo v, recimo temu, politiko.

Tedanji socialisti, ki so izšli iz tedanje Socialistične zveze delovnega ljudstva, oziroma bolje rečeno Viktor Žakelj, so me povabili na volilno listo. Žakelj mi je bil simpatičen, sam pa imam razvit čut za socialo in sem bil vedno podpornik socialne države. In tako sem prišel na listo in bil – v Radovljici – izvoljen v tedanji zbor združenega dela tridomnega parlamenta. V njem so sedeli večinoma intelektualci ter pragmatični in učinkoviti ljudje, ki med seboj niso uprizarjali političnih prepirov o, na primer, točkah dnevnega reda, kakršni so bili pogosto značilni za druga dva zbora. In prav zaradi te učinkovitosti in hitrosti se je potem tudi zgodilo, da sem kot poslanec socialistov kot prvi poslanec slovenskega parlamenta predlagal plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. To je bilo 4. oktobra 1990. Šlo je za predlog te stranke, o katerem se je govorilo že tisto poletje. Kasneje so sicer sprejeli formalni predlog tedanje koalicije Demos. Tako sem postal del te zgodbe. Sicer pa me politika ni nikoli zanimala, na naslednjih volitvah me tako in tako niso več izvolili – kandidiral in propadel sem v Tacnu. Mi pa, to se mi zdi zanimivo, nihče od prijateljev in kolegov v drugih delih nekdanje skupne države nikoli ni očital tega mojega javnega predloga o plebiscitu. Bil je potreben, saj se tedanjega srbskega voditelja Miloševića preprosto ni dalo o ničemer prepričati.

In na koncu še o EuroBasketu v Sloveniji? Kakšen bo?

Pričakujem, da bo dobro obiskan, morda še najmanj ljubljanski prvi del. Za Celje, kjer bodo igrali naši, se ne bojim. Mislim, da bodo tribune tudi na tekmah v Kopru in na Jesenicah polne. V drugem delu v Stožicah pa bodo vsekakor nastopale najkakovostnejše ekipe, ki jih bo veselje gledati. Kakovost evropske košarke je trenutno izjemno visoka, čeprav nekaterih najboljših posameznikov v Slovenijo ne bo. Tudi v njihovi odsotnosti pa utegnejo biti tekme res dobre, tudi dramatične.

Kaj pa naša ekipa? Kakšne možnosti ji pripisujete?

Mislim, da se je sposobna uvrstiti med najboljše štiri. A še prej se bo morala prebiti skozi četrtfinale, kar ne bo lahko. Ko gre na izpadanje, postanejo izhodišča precej bolj zapletena, veliko je odvisno od tekmeca in dnevne forme.

Vam igralci in selektor vzbujajo dovolj zaupanja?

Da, zagotovo. Bi jim pa na temelju izkušenj, ki jih imam, svetoval naslednje: naj odmislijo željo po osebnem dokazovanju in individualnih statistikah. Zmaguje moštvo. Včasih se mi je zgodilo, da nisem bil najbolj razpoložen za met in sem dosegel komaj šest točk ali več. A tedaj sem zato več podajal. Vsi morajo kar najbolje izkoristiti svoje sposobnosti, a za skupni uspeh ekipe. To mislim.

S prvimi domačimi gumijastimi žogami je bil križ, tako imenovane tigar(i)ce so nam prstne blazinice ogulile do krvi.

Saj, selektor Božidar Maljković je prav trener tiste vrste, ki postavlja v ospredje kolektiv ...

Pri čemer so nekateri menili, da bi moral biti na domačem evropskem prvenstvu slovenski selektor nujno iz Slovenije. Sam ne mislim tako. Svet se spreminja, priče smo globalizaciji na vseh področjih, tudi na športnem. Maljković je prišel v Slovenijo prav zato, ker je znan po svoji avtoriteti med igralci.

Kaj boste na EuroBasketu počeli vi?

Gledal ga bom, z veseljem. Kakor z veseljem opravljam vlogo ambasadorja te prireditve v državah, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije. Zagotovo bo veliko gledalcev v Slovenijo prišlo tudi od tam.

S soprogo Katjo, ki je bila tudi košarkarska reprezentantka, sta začetnika družinske tradicije, ki se nadaljuje z vnukoma ...

… s Katjo sva se spoznala prav na košarkarskem igrišču v Ljudskem vrtu. Seveda sem vesel, da vnuka že igrata košarko. Najinima sinovoma Klemnu in Jaku košarke nisem vsiljeval, prej nasprotno. Spodbujal sem ju, da bi igrala tenis, kar sem si sam kot otrok neznansko želel, a za to preprosto nismo imeli materialnih možnosti. A se ju ni prijelo. Starejši Klemen je poskušal z rokometom, tudi plaval je. Jaka pa se je za košarko navdušil v osnovnošolskem krožku in v njej ostal. Klemen pa je tudi košarkarski navdušenec, predvsem ligo NBA spremlja bolj vneto kot jaz, si je pa že kupil vstopnici za polfinale in finale letošnjega EuroBasketa pri nas.

Zdaj košarkarsko znanje s Katjo prenašata na Jakova sinova Jureta in Žigo ...

Seveda, tudi njuna mama Urša je bila košarkarica. Sam jima skušam včasih svetovati, ju predvsem učiti, da naj vse tehnične prvine – razen morda meta od daleč – skušata čim bolje obvladati z obema rokama. Gre jima dobro. Zelo vztrajna sta. Starejši Jure že ima za seboj prvo poškodbo, pa tudi zelo visok je že. Pri trinajstih meri že 187 cm. Tudi Žiga je visok. Njuna sestrica Brina, ki je ljubljenka vse dinastije, je za košarko še malce premajhna.

Kakšno košarko bodo igrali vaši vnuki?

Tega še čarovnice ne morejo napovedati. Se bo pa košarka v Sloveniji zagotovo igrala tudi v naslednjih desetletjih, ne glede na njeno kakovost. Veliko potujem po naših krajih. Povsod, v mestih in tudi na dvoriščih kmetij, opazim veliko košev. Poleg tega imamo tudi veliko telovadnic, možnosti so vsekakor bistveno boljše, kot smo jih imeli mi.