Mitja Okorn

Filmi, ki si jih lahko ogledate v Sloveniji, nikoli ne stanejo toliko, kot so zanje namenili denarja. Človek se vpraša, kam je šel denar. A je odgovor pravzaprav na dlani.

Mitja Okorn je kariero začel s filmom Tu pa tam, ki ga je posnel za drobiž. Postal je hit. Ker pa so ga razdeljevalci slovenskega filmskega denarja vztrajno ignorirali, je odšel na Poljsko, kjer je – ob TV-serijah, ki so postale hit – posnel romantično komedijo Pisma sv. Nikolaju, ki je postala eden izmed največjih poljskih hitov vseh časov. Ali obstaja življenje po takem hitu? In ali obstajajo filmi po takem hitu?

Mitja, hvala, ker ste privolili v pogovor z mano. Videti ste rahlo utrujeni.

Hvala, Noah. Saj veš, da »you look tired is just a polite way for someone to tell you that you look like shit« (smeh). Ampak se zgodi, če človek vso noč bedi in bere scenarije.

Izbirate scenarij za nov projekt?

Že nekaj mesecev živim v nekakšnem sladkem trpljenju. In neskončno uživam. Prebiram na kupe – dobrih in slabih – scenarijev z vseh koncev sveta in obenem sodelujem pri pisanju oziroma predelavi nekaterih. Pri vsem skupaj pa gre predvsem za to, da moram scenarij, ki ga bom izbral za svoj naslednji projekt, začutiti na polno. Bistvene so emocije in ne besede. V vsak svoj projekt, predvsem pa v snemanje filma vedno vložim 200 odstotkov svoje energije, vsa čustva, ki jih premorem, in s tem tudi dve do tri leta življenja – So the script better be fucking amazing!

Uporabljate le poljščino, ko ste na prizorišču snemanja in na sestankih?

Iz spoštovanja do ljudi, ki mi dajejo priložnost, in tudi sicer vedno komuniciram v jeziku države, kjer kaj ustvarjam. Sploh pa se poljščina ne razlikuje tako zelo od slovenščine. Je nekakšna mešanica slovenskega jezika s »srbohrvaščino«, kot smo nekoč rekli jeziku nekdanje države, in ga tudi obvladam zaradi »stare Juge«. Zato sem v nekaj mesecih vse razumel in po enem letu že tekoče govoril po poljsko. Zdaj skušam celo pisati, s čimer pa je nekoliko več težav, saj ima poljski jezik zelo zahtevno slovnico z dokaj nelogičnimi znaki in naglaševanjem besed.

Kako ste se znašli na Poljskem? Če imam prave podatke, v Sloveniji niste mogli dobiti denarja, pa ste šli v tujino …

Usoda je hotela, da sem leta 2006 na Filmskem festivalu v Cannesu po naključju spoznal znano poljsko producentko Justyno Pawlak in ji dal svojo vizitko ter predstavitveni DVD. Na festivale hodim že vrsto let in sem »potalal« na tisoče vizitk. To je podobno kot loterija. Nikoli ne veš, katera srečka bo zadela. Katera bo tista, ki si jo dal v prave roke. V tem primeru so bile to roke Justyne Pawlak ... Ta me je nato šele čez eno leto poklicala in mi ponudila, da bi na Poljskem snemal televizijsko serijo. Rekel sem si: »O, fak, Poljska?! TV-serija? A imajo tam sploh kamere pa televizije? Kdo bi si sploh želel snemati tam?!« Prepričan sem bil, kot so v hudi zmoti še danes številni Slovenci, da je Poljska nazadnjaška država. Da je kot nekakšna Sibirija in da tam jedo samo krompir, se nalivajo z vodko, vozijo z wartburgi in imajo elektriko le vsak drugi torek v mesecu … Ampak sem, hvalabogu, šel »malo pogledat«.

Ob prihodu sem bil, zaradi prej omenjene »nevednosti« in samozadostnosti, zelo samozavesten in prepričan, da sem boljši od vsega in vseh na Poljskem, zato sem jim takoj rekel: »Ah, ta scenarij je zanič, spremenite ga tako in tako …« Vsi so me gledali in si mislili: »Ta tip pa res ve, kaj dela. Obvlada.« Hoteli so me – takoj. In me najeli za režiserja.

Mesec kasneje, ko smo že snemali, sem seveda dojel, da je Poljska vse prej kot neka »vukojebina«. Da je to edina država v Evropi brez gospodarske in tudi siceršnje krize. Da je to napreden narod z bogato filmsko zgodovino, ki je med drugim vzgojil najboljše svetovne direktorje fotografije, da je to domovina Romana Polanskega, Andrzeja Wajde, Kieslowskega ... In sem počasi dojel, da je v bistvu Slovenija tista nerazvita. Poljska je država s filmsko tradicijo, kakršne Slovenija nima in je nikoli ne bo imela. Posnamejo okoli 80 filmov na leto in več kot sto TV-serij. To so filmska nebesa. Meni pa so – kot le redkim, sploh pa ne tujcem – omogočili vstop še na mansardo teh nebes. No, in ko sem vse to dojel, sem se seveda tudi malo »usral«, ampak poti nazaj ni bilo več. Nekoliko sem seveda moral blefirati, da sem še vedno tako samozavesten in najpametnejši, čeprav so bili okoli mene skoraj vsi veliko bolj izkušeni. Svojemu talentu pa se lahko zahvalim, da mi je uspelo narediti naduspešno TV-serijo. Takrat sem tudi spoznal še najpomembnejšo stvar na Poljskem. Da je to država, kjer je pomembna nadarjenost in ne politična pripadnost. Da tam talent res nekaj šteje. To so mi v vseh pogledih tudi jasno povedali, me nagradili, mi ponudili vrhunske projekte in me preprosto hoteli zadržati. In sem – ostal.

Odgovorni človek, ki vodi Slovenski filmski center, bi moral predvsem natančno vedeti, koliko kaj stane. In ko bi videl končni produkt, bi moral preveriti, kam je šel tisti milijon, ki ga je odobril.

Zakaj menite, da je v Sloveniji drugače? Nadarjenost nič ne velja, ljudje so lahko malenkostni in zavistni.

Slovenija se še kar ni otresla komunizma. Verjetno zato, ker smo ga imeli v precej blagi obliki. Na Poljskem pa so vsekakor doživeli in preživeli njegovo najhujšo mogočo različico. A so se ga rešili po hitrem postopku. Uspelo pa jim je – z vero. Sem ateist, ampak na Poljskem sem prvič doživel dobro stran verovanja, tradicije, krščanstva ... Ko so bili Poljaki pod ruskim nadzorom, so vsi hodili v cerkev in v en glas potihoma ponavljali: »Jebeni Rusi in njihov jebeni komunizem.« In ko je napočil pravi trenutek, so se ga rešili v celoti in ga takoj zamenjali za demokracijo in kapitalizem. Kar jih sedaj, med drugim, tudi rešuje pred recesijo. V Sloveniji pa zadnjih 70 let državo vodijo isti ljudje (vodili so jo v socializmu in vodijo jo zdaj). To pomeni, da zato že skoraj sto let tudi isti ljudje snemajo filme. Ni pomembno, ali si nadarjen in imaš dober scenarij, po katerem boš lahko posnel »hud« film ... Pomembno po njihovem je le, da točno določeni ljudje dobijo denar in potem snemajo svoje nezanimive, slabe filme.

Eden izmed takih producentov je denimo Franci Zajc, ki je vedno tesno povezan s politiki, s filmskim centrom in ni pomembno, kakšen scenarij predloži. Tudi če so ga do tedaj zavrnile tri strokovne komisije, bo dosegel, da bodo toliko časa menjavali njihove člane, da bo njegov film Piran-Pirano posnet v vsakem primeru. Nato se zgodi, da gre ta film gledat vsega skupaj 2000 ljudi in pogori na vseh možnih festivalih. Ampak ne glede na to bo Franci Zajc še naprej veselo dobival milijone evrov za svoje filme ... Če bi neki ameriški producent naredil dolgočasen in zaradi tega neuspešen film, ne bi nikoli več dobil ne dela ne denarja. Konec bi bilo z njim. Za vedno. Če bi želel ostati pri filmu, bi šel lahko delat samo še v izposojevalnico filmov, za katere pa sploh ne vem, ali kje na svetu še obstajajo. Me razumete, kaj hočem reči? Gre za odgovornost. Če producent naredi slab film, mora prevzeti vso odgovornost. Kriv je. Ne more in ne sme nikoli več dobiti denarja od države ... Enako velja za režiserja – en polom, pa ne bo nikoli več snemal. Ampak v našem šentflorjanskem sistemu deluje to tako, da že leto kasneje isti človek spet dobi milijon evrov za nov film.

Razložite mi, kako je z denarjem. Menite, da so pri nekaterih slovenskih producentih stvari sumljive, da je pri nekaterih filmih razlika med proračunom in dejanskimi stroški …

Filmi, ki si jih lahko ogledate v Sloveniji, nikoli ne stanejo toliko, kot so zanje namenili oziroma dobili denarja. Ko jih vidite, si rečete: »Ampak to bi lahko posnel za 200 tisoč evrov in ne za milijon.« Človek se nato vpraša, kam je šel denar. A je odgovor pravzaprav na dlani.

Lahko navedete primer?

Ne želim razpravljati o konkretnih primerih, ker bi se s tem morala ukvarjati protikorupcijska komisija in ne jaz. Morda le ena primerjava, čisto z logične plati, ki bo dala jasno vedeti, kako in kaj. Na primer: na eni strani imamo film Piran-Pirano, na drugi pa Pisma sv. Nikolaju. Oba imata približno enak proračun. Ampak produkcijska vrednost mojega filma je vsaj tri- do štirikrat večja. Vizualno je bogat, v njem igrajo sami največji poljski zvezdniki, ki služijo milijone in so zato res dragi, lokacije so hude, scenografija in kostumi izjemni, da ne govorim o strošku umetnega snega …

Ker je za moj film sredstva vložila zasebna firma in jih dala nadarjenim ljudem, je bil vsak evro porabljen več kot dvakrat. Seveda je treba ta denar pridelati nazaj in narediti vse, da bo film tudi zaslužil. In res je.

V Sloveniji pa je vsak od države podarjeni evro lahko porabljen polovično in jim je povsem vseeno, ali bo film sploh kdo videl ali ne. Pomembno jim je predvsem, da so dobili in »porazdelili« denar ... Če bi moral producent vložiti vsaj malo svojega denarja, bi seveda več kot poskrbel, da bi se mu vložena sredstva povrnila. Tako pa vzame zase polovico denarja, z drugo polovico pa gre snemat in nazadnje zanj res ni pomembno, ali bo film uspešen ali ne. Tako gre to v Sloveniji.

Bivši kulturni minister Žiga Turk me je vprašal, kaj naj storimo, da bi spremenili razmere v filmu. Naštel sem mu deset ukrepov. To je bil sploh edini kulturni minister, ki se je z mano normalno pogovarjal. Toda tudi tukaj se, žal, ni nič spremenilo. Morda se kdaj vendarle bo.

Kakšna so bila vaša priporočila?

Najprej bi bila potrebna osebna odgovornost vseh vpletenih pri produkciji filma. Če režiser naredi zanič film, za naslednji projekt nikakor ne more in ne sme več dobiti državnega denarja. Lahko vloži lasten denar in snema z nizkim proračunom ter tako dokaže, da je bil prvi film samo nesrečno naključje in da v resnici zna snemati dobre filme. Če bi se film, posnet z zasebnim denarjem, izkazal za uspešnega, bi lahko dobil drugo priložnost. Enako bi moralo veljati, če bi producent naredil na primer dva slaba filma. In enaka odgovornost bi morala veljati tudi za tiste na vrhu. Če bi se direktorju filmskega centra primerilo, da trije izmed filmov, ki jih je odobril, v Sloveniji ne bi poželi uspeha ali se z njimi ne bi uvrstili na katerega od desetih največjih festivalov na svetu, bi ga morali takoj odpustiti. Če se potem tudi naslednji direktor ne bi izkazal, bi morali na odgovornost poklicati ministra za kulturo. Saj vendarle on imenuje te direktorje.

Podobno kot pri nogometu. Če moštvo izgubi preveč tekem, naženejo trenerja. Samo če si sir Alex Ferguson, ki je Manchester United vodil skoraj 30 let in osvojil vse, kar se osvojiti da, si lahko privoščiš kakšno napako, saj si se v preteklosti že tolikokrat dokazal. Ampak ta primerjava morda nima smisla, ker, žal, pri nas ni nikogar, ki bi imel vsaj pet odstotkov njegovih kvalitet.

Omenili ste deset največjih festivalov. Majhni festivali niso dovolj?

Zavedati se je treba, da je na svetu trikrat več filmskih festivalov in nagrad, kot je na leto posnetih filmov. Se pravi, da moraš biti res nesposoben, če tvoj film ne pride niti na enega od teh festivalov in tam ne dobi nagrade. Tako se potem slovenski filmarji hvalijo, da so dobili nagrado na festivalu v kraju »obershwanzenbergenkilkerstrasen« pri reki »swinzenswartenberg«. Ker se naivni ljudje ne spoznajo, verjamejo, da so ti filmi uspešni. Seveda pa to ni res. Ti zakotni festivali niso omembe vredni in enako velja za filme.

Slovenski producenti očitno služijo samo s proračunskim denarjem za svoj film, tuji producenti pa služijo z vstopnicami in avtorskimi pravicami – torej je dovolj razlogov za snemanje boljših filmov, ki bi bili priljubljeni tudi v tujini.

Definitivno. Snemati bi morali univerzalne filme, ki bi jih razumeli po vsem svetu. In ko bi nam končno uspelo posneti tak film, bi morala država za oglaševanje tega filma nameniti ogromno denarja, kar pomeni, da bi ga opazili pomembni ljudje iz filmske industrije, selektorji največjih filmskih festivalov. To bi »eno z drugim« prineslo svetovno uspešnico. Dobičkonosno, seveda.

Ko je na primer Emir Kusturica posnel film Podzemlje, so se takratni politiki odločili, da bodo vanj in v promocijo vložili veliko denarja. Res je, da je bil film predvsem kakovosten in je bilo v kaj vlagati.

V Sloveniji pa jih zanima samo povprečje. Vsak dobi svojih 700 tisoč evrov (najvišja možna državna podpora za film), ne glede na scenarij, in vsi so zadovoljni. Takratnemu Filmskemu skladu sem rekel: »Poslušajte, snemam nov film, Član, film, ki ga ni mogoče posneti za 700 tisoč evrov. Narediti morate izjemo in mi dati več denarja. Ne morete z zakonom predpisati, da je najvišji znesek 700 tisoč. S tem omejujete sami sebe.«

Vodilo filmskih institucij bi moralo biti najti dober scenarij, dober projekt in potem vložiti vanj toliko denarja, kolikor je treba, da bi se ta dobri projekt naredil tako, kot je treba ... A Slovenija je dežela povprečnosti s sloganom: vsi naj dobijo enako denarja, da bodo vsi srečni in enakopravni. S tem se spodbuja povprečnost in ni motivacije, da bi naredili kaj novega, velikega, boljšega, zanimivejšega. Žal.

Kaj pa tuji filmi, ki so jih posneli v Sloveniji, denimo serija filmov Zgodbe iz Narnije?

Glede na to, kako izredno zanimiva in privlačna je Slovenija z vsemi naravnimi lepotami, hribi in morjem za filmsko produkcijo, je takih produkcij še veliko premalo. Tudi o tem sem bivšemu ministru (saj bi tudi drugim ministrom, pa se z mano nikoli niso hoteli pogovarjati oziroma me niso jemali resno) predlagal rešitev v davčnih olajšavah za tuje produkcije v Sloveniji. Ampak Slovenec takoj pomisli, da bo država prikrajšana za ta davek, če ga ne dobi neposredno od tujega producenta. Ob tem pa pozablja, da bo ta produkcija zapravila ogromno denarja, da se bo ta film sploh posnel, da bodo plačani slovenski filmski delavci in da bodo služili pravzaprav Slovenci in bo prek njih Slovenija tako ali tako dobila ta svoj davek nazaj. Tega pristojni očitno še niso ugotovili.

Če povzamem: s tem bi naši filmski delavci imeli delo in se ne bi več pritoževali, da Slovenski filmski center podpre premalo filmov in zato nimajo dela. Obenem ne bi bilo treba več podpirati zanič scenarijev in slabih slovenskih filmov ... Podprli bi res samo najboljše.

Ampak potem bi se hitro lahko zgodilo, da Slovenija kakšno leto sploh ne bi imela oziroma bi celo ostala brez lastnega filma?

Res je. In le zakaj pravzaprav ne bi bilo tako? Eno leto pač nič. Denar damo v banko ali ga kam naložimo in ta čas lepo živimo od obresti ali dividend. Nato bi naslednje leto mogoče na razpis prispela celo dva huda scenarija, med njima tudi scenarij za moj film Član, za katerega seveda jamčim, da je to zagotovo najboljši možni scenarij, kadarkoli napisan v Sloveniji.

Torej se denar vloži v ta dva kakovostna filma in se naredita tako, kot »se gre«. Se pravi, s proračunom, ki je potreben, da se taka stvar realizira na najvišji kakovostni ravni ... s čimer pa sedaj tudi ne bi bilo več težav, ker je, kot smo omenili, slovenska filmska produkcija eno leto »mirovala« in imamo sedaj na voljo dvakrat večji proračun. Tako ne bi bilo več težav pri vlaganju teh treh ali štirih milijonov evrov v prvi kakovostni visokoproračunski film – Član.

Seveda pa se pri tem že pregovorno takoj pojavi kopica nerazumljivih zakonov in pravil. Najprej tisto z zapovedanimi 700 tisočaki, potem pa res stupidna zahteva države po povrnitvi sredstev, če se denar ne porabi v proračunskem letu. In smo spet v začaranem krogu.

Predvsem pa je velik problem slovensko »pomanjkanje jajc«, da bi se podprli kakšni večji, tvegani – če že hočete – projekti. Malone ga ni junaka, ki bi mi zaupal toliko denarja, ker se vsi bojijo za svoje riti, glave in se že vnaprej ustrašijo, da bo šlo kaj narobe, da bo polom in jih bodo potem vlačili po časopisih. Zato raje brezskrbno živijo v svojem »kokonu«, v svojem povprečnem svetu za 700 jurjev na film. Operejo denar in mirno živijo naprej. Raje ne tvegajo, da ne bi morda po naključju naredili najuspešnejšega slovenskega filma vseh časov, ki bi nas končno porinil na filmski zemljevid sveta.

V glavnem, taka in podobna butasta pravila je treba ukiniti.

Del denarja sem si moral sposoditi kar od »mafije«, in ta mi ga je celo prijazno posodila brez obresti. Nekaj je vame vložil tudi žal že pokojni Franci Slak.

Vaši filmi so že na pogled bistveno drugačni v primerjavi z večino drugih slovenskih filmov, kar bi lahko označili za nadpovprečno »produkcijsko kakovost«. Vaši so hollywoodsko bleščavi, celo visokoproračunski slovenski filmi pa so videti bolj, kot bi bili »narejeni doma«. Kam gre večina proračuna?

V kakovost filma! (Smeh.) Oziroma v kakovost njihovih jadrnic, nepremičnin ali pa gre preprosto v slamnate nabiralnike oziroma davčne oaze. Kot sem omenil, se pri slovenskem filmu večinoma lahko samo čudimo, kam je šel denar, v mojem celovečercu pa se zelo očitno vidi, za kaj vse smo ga porabili. V kadrih je poleg največjih poljskih zvezd in vrhunskih igralcev tudi na stotine ljudi, scene spominjajo na Hollywood, gre za res kakovostno produkcijo ... Odgovorni človek, ki vodi Slovenski filmski center, bi zato moral predvsem natančno vedeti, koliko kaj stane. In ko bi videl končni produkt, bi moral preveriti, kam je šel tisti milijon, ki ga je odobril. Ter zahtevati povračilo.

Lahko bi bili dober naslednji direktor filmskega centra.

Ah, saj ga v resnici nočejo. Dober direktor filmskega centra namreč pomeni, da ne bi mogli več krasti in prati denarja. Zavedajo se, da če stvari »stanejo« petkrat več, kot v resnici stanejo, bo šla razlika veselo v žep. Zatorej dober oziroma pošten direktor filmskega centra ni potreben. Je »persona non grata«, ha ha.

Povejte mi, kako ste razvijali scenarij za Pisma sv. Nikolaju. Eden od scenaristov ni bil Poljak, če sem prav obveščen?

Po uspešni TV-seriji so mi ponujali vse živo. Bolj ali manj kakšne priredbe oziroma res brezvezne scenarije, dokler na mojo mizo ni padel scenarij za Pisma sv. Nikolaju, ki je bil prav tako »sranje«, le da je bilo to »sranje« s potencialom. Vseboval je ogromno »glupega« humorja, ki je dušil potencial dobre zgodbe, predvsem ene izmed petih, ki me je skoraj pripravila do joka. Rekel sem si: »Če bi čustva iz tega dela lahko prenesli še na druge štiri zgodbe, bi z veseljem posnel ta film.« Takoj sem videl širšo dimenzijo in kako bi lahko izboljšali scenarij. A to je pomenilo, da bi ga moral spremeniti za približno 60 odstotkov. Producentu sem predlagal, da se sestanemo s scenaristi.

Ker ravno ne izbirate besed, če lahko tako rečem, si predstavljam, da je bilo na tem srečanju veliko zadrege – ali pa zabave, odvisno od tega, kako ste gledali na vse skupaj.

Takoj ko sem vstopil v prostor in videl, kako sta me scenarista pogledala, mi je bilo seveda jasno, da ne bo lahko – mislila sta si:»Kdo za hudiča je ta tip in kje je Martin Scorsese, da bi režiral najino mojstrovino?« Od prvega dne sta do mene čutila neki tak dobro znan »slovenski« prezir, ha ha.

Bi lahko podrobno opisali, kako je potekal ta sestanek?

Zataknilo se je že na prvi strani scenarija, kjer glavni junak na balkonu kadi cigareto in zre v daljavo. Takoj sem, misleč, da s tem pa res ne bo težav, predlagal, da bi ta prizor vrgli ven, saj ni govoril o ničemer in ni »porival zgodbe naprej«. Točno takšne ali podobne scene »o ničemer« so v 99 odstotkih slovenskih filmov ... Slovenski film je navadno sestavljen iz treh »poglavitnih« stvari: odpiranja in zapiranja vrat. Prižiganja in ugašanja cigaret. In to zamišljeno strmenje nekam v daljavo, po navadi skozi okno, po katerem se artistično pretakajo dežne kaplje. Ali pa še huje – strmenje v ogledalo ... V kakovostnih ameriških ali evropskih filmih, kjer hočejo izraziti bistvo dobre zgodbe, nimajo ne časa in ne denarja za take stvari.

V glavnem, nazaj na sestanek, kjer se sedaj že šest ur prepiramo, kako je to najpomembnejši prizor za film in za razvoj tega karakterja in da je to za scenarista ena najpomembnejših scen in da ni opcije, da jo izbrišemo. Šest ur je šlo za dva stavka, jaz pa sem hotel spremeniti 60 odstotkov scenarija. Kaj bo šele, ko jima bom povedal, da hočem enega njunih glavnih junakov spremeniti v geja. Saj me bosta ubila. Producentka mi je rekla, naj poskusim – pa sem res poskusil –, se vrnil v sobo in povedal celotno svojo vizijo tega projekta z vsemi spremembami in z gejem za konec. Odgovor je bil spet tak slovenski: »Ni šans! Ti bi iz najinega filma rad naredil hollywoodski film!«

In vi ste odgovorili: »Seveda!«

Rekel sem hvala in da je to zame velik kompliment. Ker konec koncev delamo romantično komedijo in ne nekakšnega »art filma« (čeprav je zame vsak dober film art film oziroma umetnost) – in najboljše romantične komedije prihajajo prav iz Hollywooda, kjer jih snemajo že sto let in tam to res obvladajo.

Najbolj je scenarista motilo, da sem spremenil konec in da je tako zadeva postala taka, kot filmi po pravilih morajo biti ... Problem pri poljskih scenaristih oziroma na splošno pri scenaristih, ki v življenju še niso napisali veliko filmskih scenarijev, je, da hočejo biti na vsak način izvirni, in ko vidijo, da gre njihova zgodba k nekim logičnim, sladkim »happy endom«, se ustrašijo in si mislijo – fak, takih koncev je že toliko, da bodo ljudje bruhali. Potem ga hočejo na vsak način na silo spremeniti in narediti neki čudaški in nelogičen odprt, nepojasnjen »art« konec. Ki nima smisla. Zato sem vztrajal, da se bo film nagibal k srečnemu koncu.

In kako sta se odzvala scenarista?

Odgovorila sta: »Ja, ampak to je tako predvidljivo.«

Devetindevetdeset odstotkov romantičnih komedij je predvidljivih – vsi vemo, da bosta glavna junaka na koncu skupaj in srečno zaljubljena. Moje delo pa ni spreminjati te predvidljivosti, temveč narediti, da si bosta ta junaka zaslužila, da bosta skupaj, da bosta morala za to garati in mi gledalci skupaj z njima. Da bomo proti koncu filma vsi kričali v zaslon – naj že bosta skupaj in naj se že enkrat poljubita ... Takrat je moje delo režiserja romantične komedije uspešno.

Prav ta »predvidljivostna opazka« je bila zame še en kompliment več in dober znak, da so moje rešitve super in da gremo v pravo smer. Ko torej rečejo, da je film predvidljiv, to ni nič napačnega. Nasprotno. Gre za to, da uživamo na poti.

Ko takole pojasnjujete, se zdi logično, vendar so scenaristi včasih občutljivi, ko gre za njihove »otroke« …

Pri tem poklicu moraš biti pripravljen ubijati te svoje »otroke«, še posebej tiste »bolne«. Če tega nisi pripravljen storiti, se ti zgodi, kar se je zgodilo tema scenaristoma. Producentka je dojela, da ne bomo prišli nikamor, in ker ji je bila bolj všeč moja vizija, ju je odpustila. Vzela jima je »otroka« in najela mojega prijatelja, ameriškega scenarista Sama Akino, ki sem ga predlagal in s katerim sem pisal že scenarij za svoj film Član. Želel sem, da bi tega »bolnega otroka« pozdravil in iz njega iztisnil ves njegov potencial, da bi lahko postal genialni »deček«.

Zabavno. Samo, kako lahko Američan piše o poljskem božiču in drugih običajih?

Tudi sam sem se to spraševal – vendar ne pri tem projektu. Skupaj sva pred leti napisala že scenarij za film Član in takrat sem si razbijal glavo s tem, kako bo Američan pisal o zapleteni jugoslovanski zgodovini, ki jo še marsikateri Slovenec oziroma nekdanji Jugoslovan ne razume. Ampak to je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Sam Akina ni vedel o vsem tem čisto nič, imel je povsem svoj, svež in nezmanipuliran pogled na celotno zadevo, zato smo v scenariju uporabili samo tista najpomembnejša dejstva. Scenarij je tako postal veliko bolj univerzalen in pristen. Tako bodo gledalci filma po vsem svetu takoj dojeli, kaj se je v »Jugi« dogajalo v tistem času.

Po pisanju o zgodovini Jugoslavije je bil poljski božič s tradicijo za naju »mala malica«.

Odlična psihologija. Ampak kako to, da Član še ni posnet?

Zato, ker je to slovenski film. Edini pravi slovenski film! Slovenska zgodba, ki je tako univerzalna, da bi bila lahko uspešnica po vsem svetu ... Ampak ker je slovenski film in bodo v njem govorili slovensko, bi moral glavni denar priti iz Slovenije. Tu pa se, kot ste že lahko ugotovili – zatakne. Močno. Tega denarja mi pač v Sloveniji nočejo dati. Producenti na Poljskem in v vseh drugih državah pa ne razumejo, kako to, da za slovenski film iščemo denar zunaj Slovenije in da Slovenci za ta super scenarij (po njihovem mnenju) ne dajo denarja ... Nato jim pojasnjujem razmere v Sloveniji in jim ni nič jasno. Drugače od Slovencev Poljaki namreč mislijo, da imamo Slovenci razvito in demokratično državo.

Za visokoproračunski slovenski film morajo po pravilih osnovna sredstva priti najprej iz Slovenije in nato iz drugih držav. Tako mi na Poljskem za slovenski film ne morejo dati štirih milijonov evrov, kolikor jih potrebujem. So mi pa pripravljeni dati približno milijon.

Milijon evrov?!

Poleg tega, da verjamejo vame, preprosto tudi zato, ker sem kot poljski rezident zaprosil za poljsko državljanstvo in bom zato kmalu tudi poljski režiser. S tem se bo film Član, med drugim, kvalificiral kot poljski film ... Potem bo ta denar še lažje dobiti.

Lahko pa se zgodi, kot sem že večkrat povedal, da bo na koncu ta slovenski film, v katerem govorijo slovensko, posnet samo s poljskim denarjem, poljsko ekipo in predvsem s poljskim režiserjem. Kar pomeni, da to ne bo več slovenski film, ampak poljski. Potem bi bilo res nadsmešno, če bi film dobival nagrade na vseh večjih festivalih in bil priljubljen po vsem svetu. Zasluge zanj pa bi pobrali Poljaki ... Ampak to samo spet ponazarja, da je Slovenija dežela zapravljenih priložnosti.

Ker sem tudi sam tujec v Sloveniji, vas nekako razumem. Gre za beg možganov, ko številni odlični, bistri in najbolj zavzeti ljudje, na primer vi, čutijo, da morajo v tujino, če hočejo delati, saj doma ne dobijo priložnosti in podpore, ki bi ju potrebovali.

Lahko rečem samo – hvala bogu. Beg možganov v tujino je zanje oziroma za nas najboljša stvar, ki se nam je lahko zgodila v življenju.

Vendar je to slabo za Slovenijo.

Hja, jebi ga ... Ljudje pač volijo tako, kot volijo. In tisti, ki so izvoljeni (ne) delajo tako, kot pač (ne) delajo, in jim je morda celo v interesu, da vsi pametni odidejo in da doma ostanejo le tisti, ki ne znajo misliti s svojo glavo – a. k. a. čreda ovac, ki jim je res preprosto vladati, jim je preprosto višati davke in jim krasti na vsakem koraku ... To, kar Janezek hoče, Janez ima, kajneda.

Sam sem res hvaležen, da mi po uspehu prvega filma Tu pa tam niso dali denarja za naslednji film in so me tako prisilili, da sem se odselil. Se pa to ne bi zgodilo nikjer drugje v civilizirani demokratični in kapitalistični Evropi. Ko bi namreč neki 19-letnik za lasten denar posnel svoj prvi film brez državne pomoči in bi bil ta film tudi edini, ki je povrnil vsa vložena sredstva in je za po vrhu prinesel še minimalen dobiček ter postal kultna uspešnica, bi ga že naslednji dan zasuli z vsemi mogočimi ponudbami in s sredstvi za vse njegove naslednje projekte, poleg tega pa bi se zdaj snemalo že peto nadaljevanje filma Tu pa tam.

Ni lahko prepričati ljudi, ki niso igralci, da mesec in pol snemajo po 12 ur na dan brez denarja.

Priznati moram, da je to res dosežek. Nisem mogel verjeti, koliko ste naredili sami, brez državnega denarja. Film je zabaven, smešen in ima ritem, ni praznih prizorov, ima dejavne junake namesto teh pasivnih junakov, ki so v slovenskih filmih že kliše. Dobra montaža, skakanje naprej in nazaj v zgodbi. Vse skupaj je narejeno v kul slogu in super ritmu. Da ne govorim, da ste to dosegli pri tako rosnih letih in še enkrat – brez denarja ... Kapo dol!

Takšnega filma res ni preprosto posneti. Ni lahko prepričati ljudi, ki niso igralci, da mesec in pol snemajo po 12 ur na dan brez denarja. Lahko si mislite, kako organiziran moraš biti, da se vse to izide in da nazadnje posnameš še uro in pol materiala, ki ti ne bo v sramoto in je prepričljiv. Hkrati pa smo film spravili v kino, ga super spromovirali in iz njega naredili uspešnico. Ampak takrat so nas kritizirali v smislu, da tako sranje pa res lahko naredi čisto vsak! No, če bi bilo to tako preprosto in bi to lahko naredil vsak, bi bilo takih filmov najverjetneje več. Pa se v zadnjih desetih letih od premiere našega filma ni zgodil niti eden. Od Tu pa tam ni bilo niti enega takega filma več! ... In ko sem prišel na takratni Filmski sklad prosit za denar za povečavo (za predvajanje v kinih je bilo takrat treba digitalno posneti film nujno prenesti oziroma »povečati« na 35-milimetrski trak), sem dobil odgovor: »Ta film je zanič, pojdi nazaj domov, pusti filme in pojdi raje v šolo.«

O bog, kako grozno.

Hja, jebi ga. Slovenija. Ni bilo preprosto in res je bolelo, ko sem poslušal take bedarije. Mislim res – film sem naredil pri 19 letih, zanj porabil tri leta svojega življenja. Tudi če bi bil res tako zanič, mi ne bi smeli reči kaj takega. Od treh milijonov, ki jih razdelijo vsako leto, sem prosil za samo 30 tisoč evrov. In če v Sloveniji na leto nastanejo dva do trije filmi, bi to pomenilo, da bi s temi 30 tisočaki povečali slovensko filmsko produkcijo za polovico ali tretjino. Zanje bi bila to »win win« situacija. Še posebej, ker je bilo za moj film do takrat narejene že toliko reklame, da bi bil tako ali tako – hit. A oni tega itak ne štekajo in nikoli ne bodo. Vse do konca mi niso verjeli, da mi lahko uspe. Da mi je uspelo.

Kako ste torej zbrali denar za povečavo?

Ko se ozrem nazaj, je zdaj to seveda smešna zgodba. Oziroma kot bi rekel Woody Allen: »Komedija je tragedija plus čas.« Takrat pa to ni bilo ravno zabavno, saj nisem imel niti za burek. Starši so mi dali vse, kar so imeli. Del denarja sem si moral sposoditi kar od »mafije«, in ta mi ga je celo prijazno posodila brez obresti. Nekaj je vame vložil tudi žal že pokojni Franci Slak, ki je tako postal koproducent filma. Najbolj ponosen pa sem na to, kako smo dobili še drugi del denarja ...

Takrat so bili v Sloveniji absolutni monopolni distributer Ljubljanski kinematografi (kar je logično, če si kot distributer lastnik tudi največjega slovenskega prikazovalca – Koloseja) in tudi za naš film so se strinjali, da ga distribuirajo. Le kdo ga ne bi – po vsej reklami, ki smo jo do takrat že naredili. Ampak filma prve tri tedne niso in niso hoteli dati drugim kinematografom, predvsem pa ne Planetu Tuš. Vedeli so, da je film tako dobro spromoviran, da če bi ga v Celju, kjer je Planet Tuš kralj, predvajali samo v Kolosejevih kinodvoranah, bi tako privabili ljudi, ki navadno hodijo v Planet Tuš. S tem bi v vseh pogledih precej pridobili. Planet Tuš se je tako ustrašil, da bo izgubil svoje obiskovalce, da so njegovi predstavniki takoj prišli k nam in nas prosili, ali bi jim film dali že takoj prvi dan po premieri. Franci Slak se je takrat vrhunsko »zdilal« in jim rekel, da nimamo filma, ampak če plačajo filmsko povečavo, jim ga kot novemu investitorju oziroma koproducentu filma kakšno kopijo lahko damo. Seveda so se takoj strinjali. In ker smo lojalen partner, smo Ljubljanskim kinematografom razložili, da potrebujemo denar za povečavo, in jih vprašali, ali so pripravljeni vložiti ta denar. Rekli so, da jih to sploh ne zanima in naj samo prinesemo film na dan premiere. Odgovoril sem jim, da imamo nekoga, ki je pripravljen investirati, in če bo investiral, bo potem tudi producent filma. Tudi to se jih ni dotaknilo. Planet Tuš je torej dal denar, uspelo nam je povečati film na filmski trak, pet minut pred premiero, ki je bila seveda v Koloseju. Polna dvorana. In prva stvar, ki se na platnu izpiše, je: »Planet Tuš predstavlja.« ... Si morete misliti – v Kolosejevi dvorani! Ljubljanski kinematografi in Kolosej so seveda ponoreli, a niso imeli kaj. Bil sem pri njih, razložil situacijo, opozoril. Pa jim je bilo pač vseeno. Res smešno. Monopolno situacijo v Sloveniji sem obrnil sebi v prid. V svojo korist!